So na pohodu sodobni rokovnjači?

Z Rokovnjači, romanom Josipa Jurčiča in Janka Kersnika, punk glasbo Nietov in kopico vrhunskih igralcev režiserja Miha Nemec in Nejc Valenti v predstavi Rokovnjači tematizirata dileme, povezane z možnostmi upora v slovenski zgodovini in mentaliteti. Postavljata vprašanja, kdo so bili pravi uporniki v slovenski zgodovini, ali so bili to res tudi roparji in rokovnjači ter kdaj se upor sprevrže v bridki konec. Samoumevno je, da ju zanima, kdo so nosilci upora danes in kdo sodobni rokovnjači. Kopica relevantnih vprašanj za današnji čas, ko se »že preliva kaplja čez rob, ljudje pa so razgreti, jezni, zato je z jezo pozivati k uporu lahko zelo nevarno,« kot je dejal Nemec.

Poleg tega se režiserja – podobno kot v lanski, na Borštnikovem srečanju nagrajeni predstavi Life@anti – ukvarjata tudi z nizkim in visokim slogom v gledališču. »Ta dva pola sta v slovenskem gledališču enako močna, kot sta bila pred 110 leti. In tudi zdaj sva vzela Rokovnjače kot narodno kurioziteto in jih združila z višjo estetiko, lepoto. Združila sva torej oba pola in zanimivo je spremljati, kakšen kontrapunkt nastane pri takšnem početju,« pravi Nemec. Kontrapunktov je v tej predstavi, ki niha med muzikalom, narodno povestjo in udarno agitko, veliko.

Toda kdo so bili pravzaprav rokovnjači? V literaturi se omenjajo kot vojaški begunci, dezerterji, berači, tatovi, pijanci in klateži. Ljudje, ki druge izbire, razen rokovnjaške, za življenje niso imeli. Pojav je vezan na politične in gospodarske razmere v tedanji avstro-ogrski državi pred vdorom Francozov, ko ljudje niso zmogli plačevati davkov ali pa so se z odhodom med rokovnjače izogibali služenju vojaščine, ki je trajala od sedem do štirinajst let. Bili so na robu preživetja in onstran. Izhod so našli v skrivanju po nedostopnih gozdovih.

Bili so torej proizvod sistema. »Če je politika slepa za socialna vprašanja in sama generira takšna pogrešljiva življenja, se ji ljudje prej ali slej tako ali drugače postavijo po robu. Kdaj moramo torej pričakovati novodobne rokovnjače?« se sprašuje režiser Valenti.

Glavni junak predstave Nande živi dvojno življenje, razpeto med tatvino in poštenostjo, med obupom in upom. Zaradi podtaknjene tatvine so ga poslali v vojsko, uprl se je in postal dezerter, nato pa se je pridružil rokovnjačem in postal celo njihov vodja. Čez dan je kmečki fant, zaljubljen v preprosto dekle Polonico, s katero želi pobegniti in izbrisati svojo rokovnjaško preteklost. Med zadnjim roparskim pohodom ubije človeka, ki mu je bil podtaknil krajo. Oblasti se nato lotijo obsežnega lova na rokovnjače, med katerim Nande dočaka konec svojega rokovnjaštva. V poskusih, da bi se razbremenil grehov preteklosti, se kaže kot izrazito tragičen junak. Na koncu zmaga sistem in Nande z Napoleonovo vojsko odide v Rusijo in se od tam ne vrne.

Miha Nemec meni, da smo zdaj v podobnem družbenem položaju, vsaj kar zadeva razpoloženje, kakršno je bilo tisto v obdobju pojavitve rokovnjačev. Takrat sta nad narodom gospodovali Francija in Avstrija, danes, z nesposobno oblastjo, smo bolj ali manj prisiljeni delati, kar nam narekujejo institucije EU. Upor tli, vprašanje je le, v kakšnih oblikah se bo pojavil. Kdo so torej sodobni rokovnjači?

Po mnenju režiserja Rokovnjačev Nemca so lahko ti protagonisti »mladi ljudje brez služb ali pa kar celotno prebivalstvo, ki je dejansko del gibanja 99 odstotkov. Sodobni rokovnjači so vsekakor tudi člani gibanja Anonymous, dokler so bili še dejavni. Niso se skrivali v gozdu, ampak so si pri tem pomagali s programsko opremo. A očitno ne dovolj dobro, da ne bi prišli do njih in jih malo utišali. Sodobni rokovnjač je bil tudi Julian Assange, dokler ga niso diskvalificirali. Predvsem pa so to mladi ljudje brez služb, brez upanja, mladi, ki jim ne preostane nič drugega kot upreti se, saj nimajo kaj izgubiti.« Nemec pravi, da so Rokovnjači tudi svarilo, v kaj se lahko sprevrže upor. »Upor, ki ga vodijo Nande in rokovnjači, pripelje k bridkemu koncu. Zgodba in režiserski pristop postavljata vprašanja o sami naravi morebitnega zdajšnjega upora in tem, kaj storiti, da se ne bi vse skupaj izteklo zelo bridko.«

Rokovnjači sami niso bili junaki, rešitelji družbe, ampak preprosti tatovi, povečini neizobraženi, ki so se z ropi reševali iz stiske. Združevali so se, da bi bili učinkovitejši. »Rokovnjači postanejo uporniki, revolucionarji in pravi vojaki šele, ko nanje pogledamo v literarni obliki in s časovno distanco,« zapiše avtorica spremnega besedila Urša Adamič. Je pa kranjska predstavitev Rokovnjačev vredna premisleka predvsem v zvezi z današnjim časom.

Gledališka predstava:
Josip Jurčič in Janko Kersnik: Rokovnjači
Režiserja: Miha Nemec in Nejc Valenti
Kdaj in kje: 1. decembra (SNG Nova Gorica) ter 5. in 7. decembra 2012 (Prešernovo gledališče Kranj)