Resnica kot družbeni konsenz

Oliver Frljić je vodilno ime mlajše generacije hrvaških režiserjev, znan je po kontroverznih in provokativnih režijah, pa tudi po tem, da v predstave vključuje osebne izkušnje igralcev, ruši stene med igralcem in gledalcem ter predstave uprizarja v slovenskih, hrvaških in srbskih gledališčih. V beograjskem neodvisnem gledališču Atelje 212 je denimo letos uprizoril predstavo Zoran Đinđić, ki govori o današnji srbski družbi in se osredotoča na nikoli do konca raziskan umor predsednika vlade, breme, ki ga po njegovem nosijo vsi državljani.

Pred dvema letoma je na oder Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) postavil mednarodno izredno uspešno predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, s katero v zadnjem obdobju pogosto gostuje na mednarodnih festivalih. Te dni je obiskal francoski Rouen, kjer so predstavo, ki se ukvarja s krvavim razpadom Jugoslavije, tematizira nacionalizem in ksenofobijo ter raziskuje odnos med igralci in gledalci, odigrali na festivalu Jesen v Normandiji.

Ker je že nekaj časa prepričan, da je gledališče umetniška zvrst in medij, ki umira, znotraj njega nenehno išče nove prijeme in postopke. Tako je njegov novi projekt, spet v sodelovanju s SMG, slovenskim gledališčem z najočitnejšo eksperimentalno tradicijo, le na prvi pogled morda nekoliko nenavadna izbira: za uprizoritev je izbral Georgesa Feydeauja, najbolj znanega francoskega komediografa po Molièru, in njegovo pozno farso Klistirajmo Srčka!, v kateri uporablja izredno sodoben jezik, kar se sliši tudi v slovenskem prevodu Jane Pavlič.

Skupaj z igralkami in igralci Nedo R. Bric, Damjano Černe, Dašo Doberšek, Ivanom Peterneljem, Željkom Hrsom, Ivanom Godničem, Borisom Kosom in Darijem Vargo ter dramaturgom Tomažem Toporišičem se je režiser torej lotil raziskovanja fenomena Feydeaujevih komedijskih strojev. A bolj kot vsebina so ga zanimali gledališki načini reprezentacije, zato je ustvaril dvojni prostor – dve predstavi, eno pred odrom in drugo za njim.

Na »običajnem« odru poteka dekonstrukcija Feydeaujeve družinske komične drame, polne nenadnih zapletov. Režiser z zelo hitrimi dialogi ves čas preverja meje gledalčeve percepcije. Za dolgo mizo spremljamo farsično zgodbo o disfunkcionalni družini, trenja med zakoncema in njun odnos z otroki.

Predstava je umeščena v začetek 20. stoletja v salon družine višjega srednjega sloja, kjer ima glavno besedo gospodovalna žena. Prostor in čas nam z branjem didaskalij orisuje igralec Željko Hrs, ki na koncu drugega dela predstave, ki sočasno poteka v zaodrju, razkrije, da je, če je prihodnost gledališča res takšna kot Frljićeva vizija, čas, da zamenja poklic.

V zaodrju, kjer pretresajo ustaljene dogme o tem, kaj je gledališče, namreč sočasno poteka druga predstava, ki nima dramskega besedila. Igralci imajo le nalogo, da drug drugega pripeljejo do bolečine, to je vse. Poteka nekakšen reality show, v katerem igralci razkrivajo medsebojne odnose ter teme iz zasebnega življenja in zgodovine SMG. Položaj je na trenutke mučen, saj igralci z jeziki režejo meso bolečine, nekateri se počutijo izigrane, vsi pa se trudijo obvarovati svojo intimnost.

Kot pojasnjuje Frljić, se konflikt dogaja na prepletu tega, kako so igralci interpretirali njegovo navodilo. Sami so izbrali vprašanja, ki jih odpirajo v predstavi in h katerim se vedno znova vračajo. Tako je vsaka nova predstava material za naslednjo. »V dialektiki med razumevanjem in nerazumevanjem tega, kar delamo, se v tem primeru dogaja prava drama,« trdi režiser, ki s tem stopa v dialog s sedanjostjo in z dokumentarnim gledališčem.

Hote ali nehote je obema predstavama skupno tudi to, da izpričujeta banalnost vsakdanjika. »Jaz tega ne morem poslušati,« se je na glas odzvala ena od gledalk v zaodrju. Čustveni odziv, ki priča, da verjamemo, da je to, kar je izrečeno na odru, tudi resnica. Resnica pa je po mnenju režiserja stvar družbenega konsenza.

Ko je Frljić lani na oder zagrebškega Teatra & TD postavljal predstavo Sovražim resnico, v kateri o sebi in svoji disfunkcionalni družini govori v prvi osebi, z imenom in priimkom, je z reprezentacijo svoje družinske realnosti na odru doživel nekaj podobnega kot Feydeau. Njegova žena ni hotela razumeti, da je s tem, ko je njene izjave vključil v svoje delo, te fikcioniziral, zato ga je hotela celo tožiti. Podobno tudi Frljićeva mama ni razumela, da je vse, kar je na sceni, fikcija, četudi se v njej skriva kaj resničnega. 5

Gledališka predstava:
Georges Feydeau: Klistirajmo Srčka!
Režiser: Oliver Frljić
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: 1., 4., 5. in 10. decembra 2012 ob 20. uri