Državljan Diareja ali kdo je Tomaž Lavrič

Filmski portret malih skrvnosti velikega mojstra

Danes, v sredo, 5. decembra ob 20h, se bo v Kinu Šiška zgodila ljubljanska premiera dokumentarnega filma, ki se sprašuje, kdo je Tomaž Lavrič. Je Josip Visarjonovič? Lovro Matič? TBC ali Ton Ton? Je stripar, stihoklepec, deloholik, karikaturist in/ali anarhist? Ljubitelj piva? Ljudomrznež? Egoist? Kameleon ali šizofrena oseba? Absolutni genij ali deloholik? Odgovore boste poiskali sami v izvrstnem portretu enega najbolj humornih in nadvse pronicljivih stripovskih avtorjev in ilustratorjev na Slovenskem. Njegov portret v bistvu skušajo sestaviti številni sogovorniki: sodelavci z Mladine, poznavalci stripa, sociologi, umetniki in ljubitelji njegovega dela.

Diareja pada iz helikopterja. Diareja v uniformi JLA ob admiralu Branku Mamuli. Diareja v udbovskem plašču zasleduje Janeza Janšo. Diareja z brzostrelko med policijskimi specialci. Diareja s šajkačo na glavi skandira Slobodanu Miloševiću. Diareja skače na koš s košarkarji jugoslovanske košarkarske reprezentance, ki so na evropskem prvenstvu leta 1989 osvojili prvo mesto. Vse to je bilo na naslovki 27. številke Mladine z datumom 4. avgust 1989, za gigantskim belim, rdeče obrobljenim likom, ki si je v samo dveh letih pridobil kultni status in postal vseprisotno poosebljenje satiričnih opomb pod črto uradne zgodovine Jugoslavije. »Saj veste, kaj se daje v opombe: tisto, kar zmoti gladek tek besedila,« je povedal Diareja. Drži, leta 1989 je bil strip Diareja že fenomen. Velik fenomen. Vsejugoslovanski fenomen. Zato ne preseneča, da si je v omenjeni številki Mladine prislužil velik intervju in naslovnico.

Intervju s stripovskim likom? Zakaj pa ne. Takrat pač ni bilo splošno znano, da za likom in delom Diareje tiči neki Tomaž Lavrič, bojda celo avtor tega fenomena, ki je s svojo dobronamerno hudobijo špikal tako slovensko prevzetnost kot našopirjenost federativnih narodov in narodnosti. Mikrofon je kakopak držal Ivo Štandeker, ki je celo stvar tudi osmislil, in ob tem zapisal, da je Mladina po dveh letih anonimnosti naredila ekskluzivni intervju s človekom, ki na svojih ramenih nosi breme medijske odgovornosti za nadaljnji obstoj naše države. »Avtorji stripov so podobni likom, ki jih rišejo. Pač radi rišejo sebe ali tisto, kar bi radi bili. Pri avtorju Diareje je stvar obratna. Namesto da bi njegovi liki postajali vedno bolj podobni njemu, se on sam vedno bolj prilagaja njihovemu videzu. In še dalje: medtem ko je svet običajnega časopisnega stripa izmišljen univerzum s svojimi zakonitostmi, ki se sproti prilagaja spremembam 'pravega sveta', se v Diareji 'pravi svet' vedno bolj približuje stripovskemu univerzumu. To je možno samo zato, ker je 'pravi svet' tu Jugoslavija,« je poudaril Ivo v uvodu v intervju, med katerim intervjuvanec med drugim pojasni tudi genezo fenomena Diareje: »Prvi Diarejček je bil grafično očiščena upodobitev Tita. Imel je zgolj najbolj abstraktne poteze jugoslovanstva. Zato se je lahko vsak Jugoslovan našel v njem. Tako kot Tito ni bil Hrvat, Slovenec ali Srb in tudi ne vse troje skupaj, tudi Diarejček ni bil nič od tega. Bil je zgolj to, kar je lahko vsak Jugoslovan videl kot stripovsko reprezentacijo svoje lastne identitete.«

Še zdaj ne vem, kdo je pravzaprav odgovarjal na tista vprašanja, Tomaž Lavrič ali Diareja, vem pa, da je bilo to prvič in zadnjič, da sta toliko povedala o sebi. Zdaj, četrt stoletja kasneje, ko se cel svet spreminja v eno veliko Jugoslavijo in se nam je Bruselj lepo vživel v vlogo nekdanjega Beograda, tako Tomaž Lavrič kot Diareja govorita samo še z dejanji. In kakšna dejanja so to! O Tomažu in Diareji pa, tako kot o vseh pravih legendah, glasno, tehtno, navdušeno, vzneseno in kratkomalo fenovsko govorijo drugi. Kompetentni pričevalci in zapriseženi ljubitelji njunega lika in dela. Da, končno, ampak res končno, jih je nekdo vse skupaj, ikoni in njune sledilce, zbral na istem mestu, v gibljivih slikah, ki fenomen Tomaža Lavriča (po besedah Igorja Vidmarja »Da Vincija slovenske grafične literature«) in Diareje (»twitterja pred twitterjem«, kot ugotavlja kreativni direktor Mladine Robert Botteri) predstavijo v njuni fascinantni razvejanosti in celovitosti.

»Ker sem kar nekaj svojih mladostnih let preživel ob stripu in panku, sem ob prebiranju Rdečega alarma hitro ulovil ritem tistega časa in z lahkoto zdrsnil v risani svet Tomaža Lavriča. In se skozi gledanje in branje zavedel, da Tomaža Lavriča sploh ni, da ne obstaja. Je preveč različnih podob. Obstaja pa najboljši slovenski risar,« pravi režiser Dušan Moravec, ki je s svojim dokumentarcem ustvaril izjemen, razgiban in vizualno prepričljiv portret »striparja, političnega karikaturista in stihoklepca, kameleona, ki svojo identiteto spretno skriva pod številnimi psevdonimi«. Portret, v katerem boste našli vse, razen portretiranca. »Torej Lavriča ne bo v filmu?« se začudi Darko Macan, hrvaški stripovski encikloped, scenarist, risar in prevajalec stripovskega albuma Rdeči alarm v hrvaščino. »Kako mistificira, res je prava rock zvezda!«

Hej, kdo ve, morda pa Tomaža Lavriča uzrete prav na premieri...