Med galerijo in klubom

Prejšnji teden je v organizaciji muzeja prehodnih umetnosti MoTa na različnih lokacijah v Ljubljani potekal četrti festival Sonica. Večdnevni dogodek, ki različne umetniške prakse prevprašuje predvsem skozi medij zvoka in slike, so tudi letos zaokrožila predavanja, delavnice, instalacije, filmske projekcije, DJ-večeri in koncerti.

Ljubitelje video umetnosti je najbolj zanimal Američan Oli Sorenson, reden sodelavec številnih najbolj priljubljenih elektronskih producentov/didžejev ter ustvarjalec, ki že dobrih petnajst let narekuje video inovacije. Domače kreativce sta med drugim zastopala gonilna sila domačega glasbenega svobodnjaštva Tomaž Grom in Maša Jazbec z interaktivno instalacijo Monolit, s katero se je letos predstavila tudi na najpomembnejšem festivalu digitalnih umetnosti Ars Electronica.

Največji odziv je doživel otvoritveni dogodek v Kinu Šiška, kjer je v osrednjem delu najprej nastopil japonski avdio-vizualni umetnik Ryoichi Kurokawa, za njim pa še nemški vizualec Lillevan in avstrijski mojster elektroakustične glasbe Fennesz.

Kurokawa je s svojim A/V-setom nakazal, da se mnogo bolje znajde v polju videa in računalniške grafike, Fennesz in Lillevan pa sta ponudila povsem drugačno sliko. Njun koncert sta povsem zaznamovala Fenneszovo prepoznavno kitarsko dronanje in hrup, ki ju je sproti procesiral, plastil in s svojim prenosnikom priložnostno nadgradil v hipnotičen ritmični pulz. Vizualije same po sebi niso ponudile kakšnega presežka, so pa v kombinaciji s Fenneszovo zvočno opojnostjo kljub temu lepo zaokrožile vrhunski A/V-koncert.

Občinstvo, ki si želi drznejših elektronskih praks, je na svoj račun prišlo v petek, ko je v klubu K4 skupaj z vizualnim umetnikom Claytonom Welhamom nastopil vse vidnejši bristolski dvojec Emptyset. Ta se s spajanjem plesnih in akademskih glasbenih izročil suvereno znajde tako v galerijskem kot klubskem vzdušju, zato smo ga tokrat – priložnosti primerno – spoznali v tisti bolj plesno obarvani podobi. Britanca sta odvijačila nekakšen prototip naslednje stopničke techna, ki pa se je z občasnim podiranjem ritma verjetno preveč razlikoval od plesnih (4/4) standardov, da bi k lovljenju korakov zanimiral sicer odlično razpoloženo publiko. Ta se je plesno razživela šele v nadaljevanju, ko so taktirko prevzeli britanski producent Jon Convex in domači didžeji iz kolektiva Don’t Make New People.

Programsko doslej najzanimivejša Sonica je potrdila, da gre za festival z velikim potencialom, ki je v slovenski prostor prinesel pri nas še precej spregledane prakse. Te sicer res lahko spremljamo na priložnostnih posameznih dogodkih, a so skoraj praviloma potisnjene na obrobje in namenjene ozko profiliranemu občinstvu. Ne nazadnje je festival tudi lepa priložnost za angažma domačih A/V-kreativcev, ki jih za zdaj mnogo bolj kot doma poznajo v tujini.