Neonacisti so tu

Na dan državnosti leta 2009 je v lokalu Cafe Open, znanem po tem, da se v njem zbirajo istospolno usmerjeni, potekal literarni večer v okviru tedna Parade ponosa. Okoli devete ure je aktivist Mitja Blažič stopil ven, da bi si prižgal cigareto, in zaslišal topotanje množice težkih čevljev. Obrnil se je na desno in videl, da proti lokalu teče devet fantov. Oblečeni so bili v črno, na glavah so imeli kapuce, podkape ali maske, v rokah so nosili bakle z rdečimi sikajočimi plameni, hokejske palice, kamne in kose asfalta ter vpili »Pedri!«. Blažič, ki je stal pred vhodom, se ni umaknil, zato ga je eden od fantov začel pretepati s pestjo in kamnom. Drugi ga je zbil na tla, pridružilo se jima je še nekaj napadalcev, ki so Blažiča še nekaj sekund brcali in tepli s palicami in baklo. Večina gostov se je razbežala, nekdo se je zadrl »Pokliči policijo«, fantje pa so še razbili steklo na vratih in v lokal vrgli baklo. Ko se je Blažič pobral in prijel stol, da bi se branil, so storilci že zbežali.

Pred napadom so se fantje, stari okoli dvajset let, dogovorili, kaj bodo naredili ter kako bodo oblečeni in oboroženi. Zbrali so se v nekem lokalu na Rudniku in se vsi hkrati odpeljali v središče Ljubljane. Preden so udarili, so mimo lokala poslali izvidnico, ki je pogledala, koliko je obiskovalcev in kakšni so. Tri od devetih, Marka Kousa, Jana Stenovca in Jerneja Šercerja, je policija po napadu prijela. Eden je bil član navijaške skupine Green Dragons, dva pa to takrat nista bila več. Na sodišču so povedali, da v nasprotju z nekaterimi neznanimi sostorilci niso simpatizerji skrajne desnice. Kous, pri katerem so našli nacistično literaturo, je pojasnil, da jo samo proučuje, enako kot proučuje literaturo komunistov. Doma je imel tudi majico, katere napis je častil Iana Stuarta, ustanovitelja Blood and Honour, majico slovenske frakcije te neonacistične skupine z napisoma »Slava Slovencem« ter »Čast in slava« ter majico s sliko nacističnega zločinca Rudolfa Hessa. Vse majice so bila darila, je dejal Kous.

Fantje so se branili, da niso hoteli spodbujati sovraštva, ampak so hoteli zgolj izražati svoje stališče, kot ga izražajo istospolno usmerjeni, ko zahtevajo pravice. »Ne moti me, če so ti ljudje doma in delajo svoje stvari, moti pa me, da v javnosti in pred otroki izkazujejo svojo istospolno usmeritev,« je dejal Kous, tisti, ki je Blažiča udaril z baklo.

Vsaj tri leta torej vemo, da znajo biti skrajni desničarji nasilni s paravojaško stopnjo organiziranosti. A kljub temu je bilo tisto, kar smo videli prejšnji petek na ljubljanskem Trgu republike, za večino šok. Nekaj deset mladih fantov, nekateri med njimi so bili zamaskirani, je, postavljenih v kvadratno formacijo, korakalo mimo stavbe Nove Ljubljanske banke čez trg in nekaj minut pred začetkom najbolj gledanih večernih poročil so prišli do barikad, za katerimi so stali policisti. Čeprav je formacija delovala impresivno, še posebej, če vemo, da so jo sestavljali predvsem najstniki, se je eden od njih drl na druge »Ajmo, postroji linijo!«. V žepih so imeli močne petarde in svetlobne rakete, v rokah pa so držali transparent s pestjo, ki razbija Natov znak, in napisom »NE €U HLAPCEM« in »SAM PROTI VSEM«, pri čemer je bil skozi črko O narisan enakokraki križ, kot tako imenovani keltski križ, simbol neonacizma. Kaj je bil povod, ni jasno, a naenkrat se jim je od zadaj približala skupina policijskih specialcev. Ti so obvladali le peščico, preostali so stekli med množico protestnikov in od tam na policiste in v množico začeli metati pirotehnična sredstva, steklenice, granitne kocke … Sledil je spopad, v katerem so lahko skrajneži uporabili tudi petarde, rakete, bakle, prazne steklenice, molotovke in večje frnikole, ki so jih imeli skrite v nahrbtnikih in v cvetličnih koritih na robu trga, policisti pa solzivec, helikopter in prvič v samostojni Sloveniji tudi vodni top. Ni znano, koliko tistih, ki so izzvali spopad s policijo, je bilo med triintridesetimi pridržanimi, a če je seznam, ki je bil objavljen v začetku tega tedna, prišel s policije, so bili pridržani tudi taki, ki so policistu pokazali sredinec, potem ko jih je nič hudega sluteče poškropil s solzivcem.

Že vsaj tri leta vemo, da znajo biti skrajni desničarji nasilni s paravojaško stopnjo organiziranosti.

Besede premiera Janeza Janše o spregi med levičarskimi in desničarskimi skrajneži nimajo nobene resnične podlage v dogodkih na Trgu republike. Tisti, ki jih Janša prepoznava kot levičarske ekstremiste, so peli partizanske pesmi in policistom delili rože, dokler se ni pojavila skupina zamaskirancev s keltskim križem, potem pa so jih zmerjali. V formaciji, ki spominja na rimljanske vojake v stripu o Asteriksu, so bili vsaj pripadniki skupine Blood and Honour. Vsaj nekateri med njimi so bili izurjeni, naročeni in plačani, je po neuradnih podatkih prepričana policija. Policija naj bi preiskovala tudi sum, da so naročilo in denar dobili od kakšne politične stranke.

Ne le obritoglavci

Tisti, ki so prepoznali neonaciste na Trgu republike, so jih videli že na Kongresnem trgu, kjer so se petkovi protesti začeli. A ker takrat nobeden od njih ni nosil podkape in ker niso razvili transparentov, jih je lahko kot neonaciste prepoznal le nekdo, ki je že videl iste obraze na kakšnem neonacističnem dogodku ali je kako drugače vedel za njihovo povezanost s tem gibanjem.

Za neonaciste že več let ni več nujno, da so tetovirani obritoglavci v bomber jaknah in bulerjih. Zdaj ni več nujno niti, da nosijo temne jakne znamke Harrington, ki imajo na notranji strani škotski karo, puloverje Lonsdale ali polo majice Fred Perry. Glede njihovega videza ni več pravil, razen tistega, da so urejeni. To je tudi način, kako so desničarska gibanja postala manj odbijajoča za morebitne člane.

»Biti v subkulturi skinheada ni moda. Subkultura je žrtvovanje, tveganje in dajanje sebe na razstavo posmeha,« je leta 1999 zapisala sociologinja dr. Marta Gregorčič, ki je bolj kot katerikoli zunanji opazovalec v Sloveniji doslej raziskala ta fenomen. »S predstavniki drugih subkultur sem navezala stike neobremenjeno in z lahkoto, pri skinheadih pa se je zataknilo. Najtežje je bilo vzpostaviti prve prave stike s pravimi ljudmi, zato so prva srečanja prinesla le zbadanje, provociranje in poigravanje ter večinoma neuporabne informacije. Pogovor je pogosto stekel šele po nekaj steklenicah piva in po več pogovorih, ko sem si pridobila zaupanje skinheadov in sem tudi sama spoznala bistvo njihovega pripovedovanja,« je zapisala.

Obritoglavcev se drži sloves primitivcev, nasilnežev, nacistov, hitlerjevcev, vendar so bili v Sloveniji konec osemdesetih, tako kot sprva tudi drugje, skinheadi predvsem pivci piva, veseljači, pretepači, navijači, patrioti in protikomunisti. Šele čez nekaj let so skoraj brez izjem postali nacisti, rasisti in igralci »Hitlerjugend«, je konec devetdesetih ugotovila Gregorčičeva.

Dejstvo je, da so skrajno desničarske skupine skoraj hermetično zaprte za pogled od zunaj. Financirajo se s prodajo oblačil z domoljubnimi simboli. Njihov pravi, ekstremistični obraz naj bi se kazal na spletnih forumih, ki so za nečlane nedostopni. Na njih po pričevanju tistih, ki so jih imeli priložnost spremljati, potekajo razprave, po katerih je jasno, zakaj je na slovenskih zidovih toliko napisov »Čefurji raus«, »Pedri raus«, pa tudi simbolov, ki poveličujejo Adolfa Hitlerja in ideologijo, ki jo je poosebljal. Tam se tudi dogovarjajo za vse koncerte, shode, obletnice in druge dogodke, na katerih se zberejo. Kdor se jih želi udeležiti ali samo izvedeti zanje, mora biti na »ti« s kakšnim insajderjem. Pravih desničarskih radikalcev pa je v Sloveniji okoli dvesto, je pred časom na srbskem forumu rasnega nacionalizma zapisal neki Slovenec.

Morda smo že zamudili priložnost, da bi z razmeroma malo družbene občutljivosti pokazali na nesprejemljivost nestrpnih političnih nastopov in medijskega poročanja.

Kri, čast in SDS

Nekoliko bolj zadržana naj bi bila že retorika na spletnih straneh teh organizacij, a že ta dovolj razkriva nesprejemljivost njihove ideologije. Najbolj skrajne spletne strani, na primer strani Blood and Honour in Slovenskih radikalov, ne obstajajo več, zato pa več zapisov pridno objavljajo domoljubne skupine, kot so Hervardi in Tu je Slovenija. Vodja Hervardov Andrej Šiško poudarja, da jih ne smemo metati v isti koš kot na primer Blood and Honour. »V nasprotju z nami te skupine niso ustanovljene v skladu s pravnim redom republike Slovenije. Vodeni so iz tujine in so očitni rasisti in nacisti. Z Blood and Honour smo večkrat poskušali sodelovati, a so to taki ljudje, da preprosto nismo prišli skupaj. Edino, kar imamo skupnega, je to, da tudi oni uporabljajo simbol karantanskega panterja,« pojasnjuje Šiško. A tudi na spletni strani Hervardov najdemo na primer zaskrbljenost nad tem, da državljani drugih republik nekdanje Jugoslavije v Sloveniji delujejo protislovensko. Morilski pohod Norvežana Andersa Breivika pa so izkoristili, da so opozorili na »lažne levičarje«, ki naj bi pod krinko zagovarjanja multikulturne družbe želeli ob pomoči lastnikov kapitala v Evropo pripeljati petdeset milijonov priseljencev.

Poleg tega tisti, ki to sceno opazujejo že dlje časa, poudarjajo, da različne skrajno desničarske skupine z domnevno nepremostljivimi razlikami včasih tudi nastopijo skupaj. Skupaj naj bi se na primer udeleževali proslav ob dnevu državnosti.

Nedolžnejša komunikacija med člani skrajno desničarskih skupin poteka prek spletnega omrežja Facebook. Tam imajo za prijatelje mnoge znane obraze slovenske politične desnice. Javne osebnosti res običajno na tem omrežju za prijatelje potrdijo vsakogar, ki ni preveč nadležen, a s tem se razkriva vsaj, da imajo desničarski skrajneži simpatije do nekaterih politikov. Seveda ne moremo niti mimo razkritij Mladine in Dela, da sta vsaj dva člana podmladka SDS tudi pripadnika skupine Blood and Honour, eden od njiju naj bi bil celo njen vodja. Delo je razkrilo, da so med pripadniki te skupine tudi vojaki, ni pa dokazov za govorice, da so desničarski skrajneži svoje paravojaško znanje pridobili prav od pripadnikov Slovenske vojske.

Nestrpnost je normalizirana

Tudi če bodo kriminalisti ugotovili, da provokatorjev na protestih niso naročili politiki, moramo o skrajno desničarskih skupinah govoriti v istem kontekstu kot o nekaterih političnih strankah, pa tudi nekaterih verskih gibanjih in interesnih združenjih, opozarja kulturolog dr. Mitja Velikonja, ki je del kolektiva, ki na FDV že četrto leto organizira redne Antifašistične seminarje. Skupine neonacistov so po njegovem le najradikalnejši del odnosa do manjšin, ki ga že dvajset let vidimo v prevladujočih medijih. »Poglejte medijske podobe ljudi iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, Romov, temnopoltih, gejev, lezbijk, vseh teh, ki ne sodijo v ’zdravo slovensko občestvo’. Videli boste, da skrajneži samo s pestmi počnejo to, kar tisti v kravatah počnejo prek mikrofonov. Če vodilni politiki in dominantni mediji obsojajo celotne družbene skupine, ’trenirkarje’, ’cigane’, ’pedre’, to ni več nič posebnega in je nestrpnost normalizirana,« pravi Velikonja.

Fantom, ki so napadli Cafe Open, je okrožno sodišče leta 2010 zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti dodelilo po eno leto in šest mesecev zaporne kazni. Leto dni kasneje je višje sodišče Kousu in Stenovcu kazni znižalo za enajst, Šercerju pa za trinajst mesecev. Med drugim tudi zaradi tega, ker so, kot pojasnjuje sodišče, besede »pedri« in »prokleti pedri«, žal pogosto slišane v običajnem govoru in zato ne morejo pomeniti kakšnega posebnega »pretresa« za tiste, na katere so naslovljene.

O skrajno desničarskih skupinah moramo govoriti v istem kontekstu kot o nekaterih političnih strankah, pa tudi nekaterih verskih gibanjih in interesnih združenjih, je prepričan dr. Mitja Velikonja.

Ne pozabimo niti, da se je nekdanji slovenski premier Borut Pahor leta 2009 sestal z Andrejem Šiškom, takrat v vlogi predsednika neparlamentarne Stranke slovenskega naroda, ki je grozila, da bo zahtevala referendum o vstopu Hrvaške v Nato. Šiško je na srečanje prišel iz zapora, kjer je prestajal kazen zaradi poskusa umora.

V Sloveniji smo doslej zamudili vse priložnosti, da bi z razmeroma malo družbene občutljivosti pokazali na nesprejemljivost takih političnih nastopov in medijskega poročanja. »Danes, v tej situaciji, biti realist pomeni biti pesimist,« pravi, a vztraja, da ni prepozno.

Čas nasilja in domoljubja

Črnogledost je še večja, če poiščemo povezavo med domoljubjem in varčevanjem. Doslej je bilo mogoče konflikte med različnimi družbenimi skupinami blažiti s socialnimi transferji in obljubo možnosti vzpona po družbeni lestvici, ki ga omogočajo kakovostne javne storitve, pojasnjuje zgodovinar dr. Jernej Kosi. Če se znižujejo otroški dodatki, nadomestila za brezposelnost, zmanjšuje subvencioniranje šolske prehrane ter kakovost javnega šolstva in zdravstva, se družbena kohezija ruši, družbeni konflikti pa se zaostrijo. Izkušnje kažejo, da se kot priročen blažilec ponuja domoljubje, ki poudarja skupno povezanost na podlagi skupne preteklosti. A to je povezanost, ki je izključujoča do vseh, ki niso pripadniki naroda. V Grčiji je neonacistična stranka Zlata zora pridobila sedem odstotkov na volitvah s sporočilom, da bo »pometla s priseljenskimi smetmi« in tako, da je z razdeljevanjem hrane na ulici nadomestila odpravljene socialne funkcije države. »Reševanja« vprašanja priseljencev se je njena paravojska lotila nasilno in podpora stranki v Grčiji hitro raste. Pri nas se nalogo povezovanja naroda in izključevanja drugih še trudi opraviti vlada tako z zakoni kot proslavami, ampak to ne pomeni, da se prostor za morebitnega neonacističnega rešitelja problemov Slovenije zmanjšuje.

Morda ste ta teden naleteli na letak Avtonomnih nacionalistov, poln pravopisnih napak, na katerem piše: »Slovenci in Slovenke! Naša edina rešitev je narodna vstaja, narodni upor! Današnji zločinski sistem, sestavljen iz komunistov in kapitalistov nam prinaša samo zlo in trpljenje! Naši ljudje in naš dom se vsako leto bolj uničujeta, pridni in pošteni ljudje so vse lažje tarče vladnih zločincev, katerim hodita po glavi samo kapital in brezpogojna oblast ter teror. Slovenci smo vse večji sužnji državi, postajamo pa tudi ogrožene manjšina zaradi multi-kulturnih imigracij ter imigrantskega nasilja nad nami. Nam in našim otrokom je vsiljena neka strpnost do drugih, katere žrtve smo prav mi sami! Temu moramo narediti konec! Revolucija sedaj, smrt sistemu in njegovim slugam, svoboda narodu!!!«

Neonacistične skupine se pogosto podpisujejo pod grafite »Svoboda«, »Narod, vstani« in »Proti represiji«, opozarja Velikonja, ki se je s tem obsežno ukvarjal. »Na njihovih spletnih straneh vidite, da gre dejansko za svobodo za nacionaliste, boj proti represiji zoper tiste, ki zganjajo teror, in boj proti sistemu, ki naj bi bil po njihovem mnenju preveč multikulturen,« pojasnjuje.

Ko se zaradi varčevanja uničujejo institucije socialne države, se nacionalizem ponuja kot enostavni nadomestek za družbeno kohezijo.

Avtonomni Nacionalisti gredo na svoji spletni strani, kjer tudi izkazujejo neznanje slovenščine, res dlje in pišejo: »Prenehati se bi moralo lažno poučevanje o sramoti slovenskega naroda in bele rase, nadaljevati pa se bi moralo širjenje resničnih temeljev o narodni in rasni identiteti skozi življenjsko dobo vseh generacij«. Ta skupina, katere glavni simbol je keltski križ, naj bi bila tudi tista, ki je junija lani pred poslopjem vlade vpila: »Dol z vlado, za Slovenijo!«, vmes pa so nekateri še dvignili desno roko in zakričali »Sieg heil«.

V Sloveniji je v zadnjih tednih nasilje glavna zgodba v medijih. Imamo nasilje izgrednikov in policijsko nasilje, tisti, katerih ravnanja so kriva za proteste, pa obstoj nasilja izkoriščajo, da ne slišijo sporočila protestnikov, jim jemljejo legitimnost ali se nanj ne odzivajo pravilno, opozarja direktorica Mirovnega inštituta dr. Vlasta Jalušič. »Z nasiljem sem se raziskovalno ukvarjala na primerih BiH in Ruande. Po količini nasilja sta to seveda ekstremna primera, ampak o začetkih veliko povedo intervjuji, ki sem jih imela z mlajšimi moškimi, ki so mobilizirali prostovoljce v različne milice in vojaške enote. Povedali so mi, da je nasilje najboljše, kar se jim je lahko zgodilo. Ko imaš množico mladih moških, ki nasilje vidijo kot rešitev, je nasilje najhuje, kar se ti lahko zgodi. Ko je nasilje prikazano kot karneval in zabava hkrati, potem imamo hudo težavo,« opozarja. Kljub temu meni, da še nismo na nepovratni poti v brezno. »Dlje ko bodo politiki gluhi za ljudi, bolj bo situacija nevarna. Ampak mislim, da se tudi ljudje, ki mirno protestirajo, hitro učijo. Za zdaj se jim je uspelo distancirati od nasilja,« je optimistična.

Še je možnost. Če politikom povemo, kaj hočemo. Fašizma zagotovo ne.