Wikileaks: samo objave niso dovolj

Ryan O'Neill pa dodaja, da je problem sporočil Wikileaks v tem, da ne prikazujejo celotne slike oziroma je to sliko mogoče prilagajati in zlorabljati

Wikileaks je letos objavil 2,4 milijona elektronskih sporočil med politiki, ministrstvi in podjetji na Zahodu in v Siriji od leta 2006 do letos, na svojem blogu piše britanski aktivist Ryan O'Neill. Novinarka ameriške tiskovne agencije Associated Press Sarah Harrison je ugotovila, da je njihova vsebina neprijetna za Sirijo, a tudi vpleteni z Zahoda so osramočeni. »Ne pomagajo nam zgolj kritizirati to ali ono skupino, ampak tudi razumeti njihove interese, ukrepe in misli. Upamo lahko, da bo ta konflikt mogoče rešiti zgolj z razumevanjem,« je napisala.

Ryan O'Neill pa dodaja, da je problem sporočil Wikileaks v tem, da ne prikazujejo celotne slike oziroma je to sliko mogoče prilagajati in zlorabljati. Nekatere zahodne vlade in tudi določeni množični mediji so na podlagi teh podatkov takoj zagnali kampanjo, s katero skušajo očrniti sirskega predsednika Bašarja Al Asada. Če največja velesila z največjimi medijskimi hišami napada Sirijo, črni njeno vlado in nepretrgoma zahteva »humanitarno intervencijo«, to lahko služi le sirskim sovražnikom, če ne upoštevamo celotne slike, svari britanski aktivist.

Sporočila, ki jih je objavil Wikileaks, kažejo, da je Rusija kljub prepovedi OZN Siriji še naprej prodajala orožje. Te podatke so velike medijske hiše uporabile v podporo državni sekretarki ZDA Hilary Clinton, ki je obtožila Rusijo, da blokira sprejem resolucije OZN o Siriji zgolj zato, ker se noče odpovedati prodaji orožja sirskemu režimu. Isti mediji seveda niso niti omenili, da so v istem času, ko je Rusija z orožjem oskrbovala režim, zahodne države, pa meceni iz Savdske Arabije in Katarja sirske upornike oskrbovali s sodobnim orožjem. Torej so tudi oni kršili prepoved OZN. Prav tako ljudje na Zahodu od svojih množičnih medijev niso izvedeli, da je Rusija svoje nasprotovanje resoluciji OZN utemeljevala z argumentom, da je isti scenarij, kot ga za Sirijo zdaj zahteva Zahod, lani privedel do poboja več deset tisoč Libijcev.

Če mediji in aktivisti ne upoštevajo tega konteksta, dejansko podpirajo sovražnike Sirije oziroma sirskega ljudstva, opozarja Ryan O'Neill. Na podoben način brez upoštevanja konteksta so uporniki Anonymous v tem tednu napovedali, da so proti sirski vladi začeli kibernetsko vojno kot odgovor na »prekinitev internetnih povezav« v državi, čeprav je sirski minister za informiranje izjavil, da vlada s temi prekinitvami nima nič. Odgovor Anonymousa je bil, da s kibernetskimi napadi na spletne strani vlade, parlamenta, državne TV, državnih železnic, sirskega veleposlaništva na Kitajskem in druge organizacije ne podpira sirskih upornikov.

Neupoštevanje in tudi nepoznavanje celotne slike bi bilo zabavno, če ne bi zaradi tega trpeli in umirali nedolžni ljudje, piše Ryan O'Neill. Svoboda govora in prekinitev internetnih povezav, čeprav je sirska vlada zanikala, da stoji za tem, je očitno bolj pomembno kot iskanje ozadij, kot problemi, ki jih imajo navadni ljudje v Siriji zaradi razdejanj, ki jih povzročajo uporniki s podporo iz tujine. To kaže, kako nerealno sliko o razmerah ima Zahod in kako ne razume, da se na tak način nima pravice vmešavati v konflikte.

Problem zahodnih organizacij je v veliki meri, ugotavlja Ryan O'Neill, da so preveč evrocentrično usmerjene in se do ljudi, ki so zatirani, obnašajo kot kolonializatorji. »Čas je, da se te organizacije začnejo videti kot del imperija. Prednostna naloga različnih človekoljubnih organizacij na Zahodu bi morala postati, da bi začele spremljati in preprečevati zatiranja, ki jih izvajajo njihove lastne vlade, namesto, da se pustijo zavajati s problemi v kolonialnih državah. Pripadniki zatiranih narodov ne potrebujejo nič drugega kot pogoje, da lahko uresničijo svojo pravico do samoodločbe brez tujega vmešavanja, je prepričan britanski aktivist. Za korektno poročanje je potrebno preiskovalno novinarstvo, za katerega pa imajo medijske hiše danes vse manj denarja.

Na dvoličnost Zahoda, ko gre za ukrepanje proti samodržcem v razvijajočem se svetu in na dvoličnost pri poročanju zahodnih medijskih hiš o uporih je letos opozorila ameriška preiskovalna novinarka Amber Lyons, ki je za ameriško televizijsko hišo CNN lani v Bahrajnu posnela dokumentarec, kako je tamkajšnji režim v času arabske pomladi zadušil upor državljanov. Posnela je pričevanja nasprotnikov režima, ki so bili mučeni, pa svojcev, ki so zaradi svojega nasprotovanja režimu, čez noč izginili. Tudi sama s svojo ekipo je bila po poročanju britanskega dnevnika Guardian tarča napada sodelavcev tajne policije.

Ko se je vrnila domov, so na CNN najprej zahtevali cenzuro, hčerinska družba CNN International pa dokumentarca, za katerega so plačali 100 tisoč dolarjev, sploh ni objavila. Za televizijo RT je Amber Lyons povedala, da se je s prvim možem CNN International sestala dva krat in od njega ni dobila odgovora, zakaj njen dokumentarec ni bil objavljen, čeprav ga je oba krat to izrecno vprašala in ga opozorila, da je s svojimi sodelavci tvegala življenje, saj so bili med snemanjem napadeni.

Lyonsova je kasneje ugotovila, da je režim v Bahrajnu z močno medijsko kampanjo, ki jo je seveda plačeval, poskrbel, da resnica o uporih v državi na Zahodu ne bi prišla na dan. Ljudje iz enega od podjetij s sedežem v Washingtonu so jo poklicali in ji povedali, da CNN z vsebino dokumentarca ni zadovoljen, pojasnili so ji, da mora vključiti informacije, s katerimi bi očrnila nasprotnike režima, s katerimi se je pogovarjala oziroma je o njih poročala. Prepričevali so jo, da je to med novinarji v ZDA običajna praksa.

»Bolj kot sem preiskovala, kaj se dogaja, bolj sem spoznavala, kako skorumpirano je novinarstvo. Ugotovila sem, da je Bahrajnska vlada eden od financerjev CNN International, kar pomeni, da od režima prejema denar, CNN pa v zameno objavlja ustrezne informacije. To je seveda v navzkrižju z vsemi novinarskimi etičnimi standardi,« je ogorčena Amber Lyons. Veliko novinarjev po njenih besedah to sistematično cenzuro sprejema, ker je to del sistema, v prepričanju, da so nemočni, morajo sodelovati, če hočejo obdržati službo, saj je vsakdo zamenljiv, se tolažijo, da samo opravljajo svoje delo, da so za zavajanje gledalcev odgovorni njihovi nadrejeni. Amber Lyons dodaja, da cenzura oziroma poročanje v skladu z željami oblastio ni le del poročil o dogajanjih iz tujine, ampak tudi vse več o dogajanjih doma v ZDA.