Zima našega nezadovoljstva

Jerry Rubin je bil ameriški revolucionar, pojem revolucije in kontrakulture, eden izmed ključnih vodij mladine in študentskega revolta ob koncu šestdesetih – če bi rekli, da je bil človek, ki si je izmislil leto ’68, ne bi prav dosti zgrešili. Toda ko je revolucionarni zanos pojenjal, ko je revolucija izgubila kompas, ko je bojevitost presahnila, ko so se šestdeseta iztekla, se je, poln strahov in tesnob, preselil v San Francisco, kjer je »nenasitno nakupoval v duhovnih veleblagovnicah Zahodne obale«, kot pravi Christopher Lasch, avtor slovite knjige Kultura narcisizma, ki je nedavno in ravno v pravem času – v prevodu Marjane Karer – končno izšla tudi pri nas.

Lasch nas spomni na to, kar je v svoji avtobiografiji zapisal sam Rubin: »V petih letih, tj. od leta 1971 do 1975, sem neposredno izkusil trening est, gestalt terapijo, bioenergetiko, rolfing, masažo, jogging, zdravo hrano, taj či, terapevtski postopek Esalen, hipnozo, sodobni ples, meditacijo, metodo nadzora misli po Joseju Silvi (Silva Mind Control), gibanje Arica, akupunkturo, seksualno terapijo, reichovsko terapijo in More House – samopostrežni tečaj iz Nove zavesti.« Revolucijo je prelevil v terapijo, revolt je predelal v masažo in jogging, kolektivno stisko je preobrazil v osebni problem. Iz zgodovine se je umaknil v hlepenje po večnem, brezčasnem sedanjiku, po večni mladosti (pri sedemintridesetih se je počutil kot petindvajsetletnik), po osebni rasti, po umiku v psihologijo, po »takojšnji zadovoljitvi slehernih vzgibov«, po »narcisističnem ukvarjanju s seboj«, ne pa z družbo, s stisko kolektiva.

V Sloveniji je bila situacija diametralno nasprotna. Dobro veste, kaj so se mnogi spraševali zadnja leta: kako to, da ljudstvo tako mirno in tiho prenaša vse to, kar se dogaja, kako to, da tako ravnodušno in malodušno prenaša vse cinizme slovenske politike, tajkunske orgije, anemičnost pravne države, presihanje socialne države, zaton družbe blaginje, poglabljanje socialne neenakosti, varčevanje in zastraševanje, kako to, da ne dvigne glasu, kako to, da vztraja pri svoji depresiji, pri svojem besu, pri svoji tesnobi in pri svojem nelagodju, kako to, da pristaja na svojo nemoč in mit o demokraciji, ki pride vsake štiri leta, kako to, da se ne upre, kako to, da ne ponori, kako to, da se ne odpravi na ulice in trge, pred mestne hiše in parlament, kako to, da elitam – političnim, socialnim, asocialnim, antisocialnim – ne vzklika »Gotofi ste«? Vprašanje je bilo torej: kako Slovence vrniti v zgodovino, iz katere so se umaknili? Kako jih prepričati, da njihovo nezaupanje v politiko, njihova volilna apatija in paraliziranost njihove politične volje niso le statistični podatki, le seštevek individualnih osebnih kriz, ampak nekaj dejanskega, osvobodilnega, zgodovinskega, celo revolucionarnega, znak družbenega nezadovoljstva? Kako jim dopovedati, da je mazohističnega bega pred politiko – in bega iz politike – konec? Kako jih potegniti iz taj čija, jogginga, meditacij, rolfinga in bioenergetike – oh, in premnogih drugih mučeniških terapij, ki so nasledile »samopostrežne tečaje iz Nove zavesti«? Kako jih prepričati, da so njihovi osebni problemi dejansko kolektivni problemi, produkti kolektivne stiske, in da niso rešljivi z nabijanjem »osebne rasti« in sposobnostjo preteči mali maraton, ampak z vrnitvijo v zgodovino, kjer jih čaka neizogibno soočenje s pravimi »demoni«, s političnimi in družbenimi elitami, ki so leta in leta delale vse, da bi ideji skupnosti in skupnega dobra čim bolj zamrli, da bi emancipacijski potencial kolektivne akcije izgledal čim bolj retardirano in antimoderno, pač kot »stvar preteklosti«, da bi se vsi politični konflikti čim bolj trivializirali, da bi se ljudje čim bolj navzeli »občutka nepomembnosti zgodovine«, da bi bili le še potrošniki političnega spektakla in da bi vse debakle političnih in družbenih elit doživljali izključno kot svoje »osebne probleme«, kot svoje osebne stiske, kot svoje osebne neuspehe, kot svoje osebne krize, ki jih je mogoče reševati le z raznoraznimi terapijami, potemtakem individualno, recimo s taj čijem, joggingom in »osebno rastjo,« s »strategijami narcisističnega preživetja«, z »narcisističnim ukvarjanjem s seboj«, z umikom v psihologijo, ne pa kolektivno?

Politične elite, ki sicer pridigajo sodelovanje in združevanje in poenotenje, so v resnici delale vse, da bi logiko individualizma prignale do konca, do skrajnosti, do »vojne vseh proti vsem«.

Politične elite, ki sicer pridigajo sodelovanje in združevanje in poenotenje ipd., so v resnici delale vse, da bi logiko individualizma prignale do konca, do skrajnosti, do »vojne vseh proti vsem«, do tega, da bi vsakdo vsakogar doživljal kot tekmeca in breme, ki ga je treba nujno uničiti, saj v nasprotnem primeru ne moreš računati na notranji mir in »osebno rast«. Bolj ko so politične elite strašile ljudi, bolj ko so jim vsiljevale občutek konca, katastrofe in skorajšnjega sodnega dne, bolj so se ljudje – namesto s tem, kako to preprečiti – ukvarjali s seboj, z narcisističnimi »strategijami preživetja, z ukrepi, namenjenimi podaljševanju življenja« in vključevanjem »v programe, ki jim obljubljajo zdravje in duševni mir«. Ali bolje rečeno: »rastoči obup nad tem, da bi lahko družbo spremenili« (ali pa jo vsaj razumeli) se je prelevil v popolno gojišče »kulta razširjene zavesti, zdravja in osebne rasti«, »duševne samoizpolnitve«, nove duhovnosti, biohrane, trebušnega plesa, vzhodnjaške modrosti, maratonskega teka, iskanja »stika s svojimi čustvi«, »retorike pristnosti in osveščenosti«, ki so jamčile preživetje. »Ljudje ne sanjajo več o tem, da bi težave premagali, temveč si jih želijo samo še preživeti.« Brez panike. Brez napetosti. Brez tesnobe. S seboj so se začeli narcisistično ukvarjati, da bi lažje preživeli krizo, ob tem pa spregledali, da je ravno politika – ustvarjalka življenjskih razmer – tista, ki je opustošila njihovo zasebno, osebno, notranje življenje.

Psihopatologija politike

To narcisistično, vase zatopljeno preživetveno mentaliteto pa so patološko prevzele tudi slovenske politične elite – in jo povsem izrodile. To, kar Lasch pravi za patološkega narcisa, namreč velja tudi za slovenskega politika: »Medtem ko kuje v zvezde sodelovanje in timsko delo, goji v sebi globoko antisocialne vzgibe. Poveličuje spoštovanje pravil in predpisov, na skrivaj pa je prepričan, da zanj ne veljajo. Sicer je izjemno lakomen in njegove potrebe ne poznajo meja, vendar ne kopiči blaga in zalog za prihodnost, kakor je to počel lakomni posameznik politične ekonomije 19. stoletja, temveč terja takojšnjo zadovoljitev in živi v stanju nemirne, večno nezadovoljene želje.«

Knjiga Kultura narcisizma je izšla že davnega leta 1979, toda zdaj, leta 2012, nam o nas pove več, kot bi nam povedala leta 1979. Če bi pri nas izšla leta 1979, bi nas napovedala, ali bolje rečeno, povedala bi nam, kaj nas čaka v prihodnosti, po zlomu komunizma in osamosvojitvi.

Ko Christopher Lasch govori o narcisističnem ukvarjanju s seboj, h kateremu so se po razburkanih, travmatičnih šestdesetih – po političnih atentatih, vietnamski vojni in študentskem revoltu – zatekli Američani, zveni tako, kot bi govoril o Slovencih, ki so se po osamosvojitvi – po razburkani, travmatični dobi komunizma – zatekli k narcisističnemu ukvarjanju s sabo, zatopljenosti vase, terapevtskim strategijam preživetja, tečajem nove zavesti, taj čiju, kiropraktiki, jogi, savnanju in maratonu (hujša ko je bila kriza, več je bilo maratoncev), osredotočanju na zasebno uspešnost, dobro počutje, osebno rast, osebno odrešitev in »transcendentalno zanimanje zase«.

Ko govori o tem, kako je Američane tedaj obsedla strast »živeti za trenutek« in kako so začeli izgubljati »občutek zgodovinske kontinuitete«, občutek, da pripadajo »zaporedju generacij, ki izvirajo v preteklosti in se nadaljujejo v prihodnosti«, zveni tako, kot bi govoril o slovenski politiki, ki ljudstvu govori, naj pozabi preteklost (češ da je bila mračna, totalitarna, genocidna ipd.), obenem pa ga straši, da z javnim zadolževanjem – s socialno državo ipd. – zadolžuje svoje otroke, bodoče generacije, prihodnost.

Ko govori o občutku konca in katastrofe, ki je preveval Američane, zveni tako, kot bi govoril o občutku konca in katastrofe, s katerim ljudstvo navdajajo slovenski politiki, ko pa govori o ameriških sedemdesetih kot o »dobi zmanjšanih pričakovanj«, zveni tako, kot bi govoril o Sloveniji leta 2012 in »njeni« dobi zmanjšanih pričakovanj.

Ko govori o »občutku neomejenih možnosti«, ki je nekoč preveval Američane, in tem, kako jih je potem »banalnost družbenega reda« prisilila, da so družbene omejitve ponotranjili, zveni tako, kot bi govoril o Slovencih, ki jih je po osamosvojitvi preveval občutek neomejenih možnosti, dokler jih ni vse hujša banalnost družbenega reda – še toliko bolj zdaj, v času krize, varčevanja in vse vitkejše države – prisilila, da so vsako družbeno omejitev takoj ponotranjili.

Narcisistično ukvarjanje s seboj je tako postalo zadnji okop »lepe duše«, ki je s sebe vrgla vso divjino, tako značilno za osovraženo, prezirano in bankrotirano politiko, »lepe duše«, ki jo je začelo vse nervirati, s sindikati vred, pa četudi so se borili zanjo, »lepe duše«, ki je na koncu od politike in države zahtevala le še to, da jo pusti pri miru. Duševni mir – in nič več. Slovenci so se po padcu komunizma pred politiko in zgodovino zatekli v narcisistično zasebnost, v vse vitkejši Jaz. Ukvarjati so se začeli izključno sami s seboj. Občutek pripadnosti zgodovinskemu toku je izginil.

Ljudem ni več vseeno. Zdaj vedo, da lahko njihove osebne probleme reši le kolektivna akcija. Da bodo z rešitvijo skupnih, kolektivnih problemov rešili tudi svoje osebne probleme.

In seveda, ko Lasch govori o patološkem narcisu, zveni tako, kot bi govoril o slovenskih politikih, utopljenih v iluzijah o lastni vsemogočnosti in večvrednosti, v fantazijah o večni mladosti in nezamenljivosti, v samozagledanosti v lastno podobo, v nenadarjenosti za družbeno odgovornost, v pomanjkanju idej, v katere bi verjeli, v izgubljanju občutka za realnost, v ustvarjanju vtisa, ki nima več nobene zveze z realnostjo, v kazanju moči in odločnosti, v nesposobnosti živeti brez občudujočega občinstva, v prepričanju, da je ljudstvo le odsev njihovega grandioznega jaza in da imajo pravico do izrabljanja in kaznovanja drugih, v hlastajoči infantilnosti, v takojšnjem zadovoljevanju potreb, v sanjah o slavi in veličastnosti, v razvrednotenih, nejasnih podobah sebe in drugih, v precenjevanju svojih intelektualnih sposobnosti, v manipulativnem, izkoriščevalskem, zajedavskem pristopu do soljudi in države, v pripravljenosti sodelovati z vsakim »režimom« (pa četudi se ne strinjajo z njegovimi načeli), v nezanimanju za soljudi, katerih naloga je le, da jih občudujejo in odobravajo, v manipuliranju medosebnih odnosov, v nezmožnosti spoprijemanja s svetom, v spodbujanju malega človeka, naj se istoveti z zvezdniki ter sovraži in zaničuje množico, v samoistovetenju z vzvišenimi moralnimi načeli (»v skladu s katerimi odpor ni zgolj zločin zoper državo, temveč zoper človečnost samo«), v spodbujanju ljudi k temu, da izkoriščanje, ki ga trpijo, in gmotno prikrajšanost, ki so ji izpostavljeni, doživljajo kot svojo lastno krivdo, v slepljenju, da njihovi materialni interesi sovpadajo z državnimi, nacionalnimi interesi (ali pa kar z interesi človeštva), v stalnem puščanju odprtih vseh možnosti, v uživanju v vznemirljivem, seksualno nabitem, homoerotičnem ozračju, v nasmešku, večno vrezanem v obrazne poteze, in kakopak v tem, da v vsaki manipulaciji – vsaki zakulisni igrici, vsaki malverzaciji, vsaki nenačelnosti, vsaki laži, vsakem makiavelizmu, vsaki nelojalnosti, vsaki infantilnosti, vsaki korupciji ipd. – vidijo le potrditev svoje zmagovalne genialnosti, dobrega mnenja o sebi in svojega osebnega uspeha.

Okostnjak politike

Slovenski politiki so bili očitno tako predvidljivi, da jih je bilo mogoče napovedati in definirati že leta 1979 – iz Amerike. Ja, iz omar patoloških narcisov padajo okostnjaki, toda iz omar slovenskih politikov padajo pokopališča. Bolj ko je politika ukinjala realnost, bolj se je zdela neresnična. Bolj ko se je zdela neresnična, bolj so cveteli tečaji »osebne rasti«. Toda prav resničnostni šovi, ki so preplavili Slovenijo, so postali najboljša karikatura mita o »osebni rasti«. In nakupovalni centri so rasli premosorazmerno z »osebno rastjo«. Nič, »bornost narcisovega notranjega življenja« je lahko, kot bi rekel Lasch, tekmovala le še z »bornostjo prevladujočih ideologij, ki se jim je realnost izmuznila iz rok«.

Tako kot tisti filmi, ki gledalcem igrivo, samoparodično kažejo, da so le filmi (s čimer jim otežujejo ali pa že kar onemogočajo identifikacijo), so začeli tudi politiki ljudem kazati, da je to, kar gledajo, le politika. Hej, saj veste – to je le politika! Oh, saj res, so si rekli ljudje – če gre samo za politiko, potem je v redu! Če gre samo za politiko, za običajne politične trike, potem nas to ne zadeva! Potem to ni naša stvar! In ker so dobili občutek, da je politika le politika, sama sebi namen, so dobili občutek, da nimajo več kaj izgubiti in da osebni problemi niso tudi problemi same družbe, družbeni problemi. Politiko so začeli doživljati kot tujega zavojevalca – začeli so jo ignorirati, ob tem pa spregledali, da politika ignorira njih.

Odpor do politike jih je odvrnil od upanja, »da je politiko mogoče uporabiti kot instrument družbene spremembe«, zato so spregledali, da kakovost osebnega življenja ni nezdružljiva s kolektivno akcijo, ampak je z njo usodno povezana, od nje odvisna, tako kot so bili osebni problemi ljudi – njihove osebne krize, njihovi osebni neuspehi – usodno povezani z odločitvami in ukrepi politike.

V tistih letih se je krepilo prepričanje, pravi Lasch, da »osebna kriza v obsegu, kakršnega je dosegla tedaj, že sama po sebi predstavlja politični problem in da bi morala temeljita analiza sodobne družbe in politike med drugim pojasniti tudi to, zakaj je postalo tako težko doseči osebno rast in razvoj«.

Slovenci, ki so začeli verjeti, da se bodo z »osebno rastjo« ločili od politike, ki jim gre tako na živce, so pozabili, da je prav politika tista, ki jim osebno rast otežuje in onemogoča, potemtakem tista, zaradi katere so se bili sploh prisiljeni zateči k tečajem »osebne rasti«. Še več: začeli so verjeti, da je kolektivna akcija nekaj, kar pride po »osebni rasti«. Kolektivno akcijo so zamenjali z »vesoljno dušo«.

Politične, finančne, družbene elite niso imele nič proti tej novi narcisistični skrbi za dušo in telo. Au contraire! Če je bilo treba, so tekle z ljudstvom. Vsaj mali maraton. Le ljudje, ki so v mentalni in fizični kondiciji, so lahko storilni, učinkoviti, konkurenčni, nadčloveški. V boljši kondiciji so, bolj jih je mogoče izkoriščati. Ljudje so od sebe na lepem zahtevali precej več kot od politike, svoje »notranje« življenje pa so jemali precej resneje kot politiko. Prišli smo do točke, ko se je zdelo, da je Slovenija tik pred tem, da postane sekta.

Črne brigade

Toda potem je počilo: prvič, okoliščine vsakdanjega življenja so začele, kot bi rekel Lasch, vse bolj spominjati na okoliščine, ki so bile nekdaj omejene na podzemlje, drugič, ljudje niso hoteli več dobro živeti, ampak le še preživeti, toda že za samo preživetje je bilo potrebno vse več denarja, tretjič, jasno je postalo, da politiki za neoliberalizem – reforme, privatizacijo, deregulacijo, vitko državo ipd. – ne navijajo zato, ker pomeni učinkovitejšo metodo produkcije in organizacije dela, ampak zato, ker eliti prinaša več dobička in moči, četrtič, pokazalo se je, da politiki povsem očitno hočejo, da se ljudem – tistim »pod njimi«, podrejenim – godi slabše kot njim (da se tresejo, da živijo v strahu, da imajo krče v črevih ipd.), petič, politiki niso več reševali problemov, ampak so začeli tiste, ki imajo probleme, za nameček še kaznovati (varčevanje, radarji!), in šestič, politika se je prelevila v iluzijo, toda narcisizem politikov je postal tako patološki, da si vtisa iluzije niso niti prizadevali več vzdrževati, tako da je iluzija politike kmalu izgledala le še kot to, kar dejansko je – žalitev inteligence ljudi.

Ljudje so imeli dovolj tega, da se slovenska politika obnaša tako kot ameriška v času vietnamske vojne, ali natančneje, dovolj so imeli te neopredeljenosti ciljev, dovolj so imeli tega, da ni bilo mogoče povedati, kako naj bi v tej krizi prepoznali poraz in kako zmago, dovolj so imeli tega, da je edini cilj slovenske politike zgolj ohranjanje slovenske verodostojnosti. Bistveno je bilo, da v očeh Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada, OECD-ja in Bruslja ohranimo verodostojnost, vse ostalo je bilo nebistveno, prezira vredno. Hej, in nič hudega, če so slovenski politiki pri tej obsedenosti razveljavili tudi čisto najbolj osnovna načela vodenja države, recimo ocenjevanje posledic neoliberalne politike in varčevalnih ukrepov – vodenje države so že davno spremenili v večno krizno upravljanje. Noro: vodenje države najprej sami spremenijo v krizo, potem pa oznanijo, da bodo tej krizi kos. To vode ne drži več niti na Marsu. Ljudem je dovolj tega, da politika od njih zahteva več, kot pa sami zahtevajo od politike. Mizo so obrnili.

Vprašanje je le: kam – na katero stran – bodo v tem prevratnem času, v dobi velikih sprememb, padle karte? In seveda: kdo jih bo pobral? Povsem logično bi bilo, da bi jih pobrale sile, ki nasprotujejo neoliberalnemu terorju, diktaturi kapitala, logiki profita, privatizaciji javnega sektorja, deregulaciji trga (tudi trga dela), razgradnji socialne države in skorumpirani politiki, kajti prav to je tisto, kar je ljudi dvignilo, jih vrnilo v zgodovino ter jih pognalo na ulice, v silovit protest. Toda to v resnici ni povsem logično.

Slovenci, ki so začeli verjeti, da se bodo z »osebno rastjo« ločili od politike, ki jim gre tako na živce, so pozabili, da je prav politika tista, ki jim osebno rast otežuje in onemogoča.

Vrnimo se za hip v sedemdeseta, ne v ameriška sedemdeseta, ampak v evropska sedemdeseta, recimo v bližnjo Italijo, kjer so tedaj – v prevratnem času, ki je klical k družbenim spremembam, v dobi »strategije napetosti« – Rdeče brigade, kot veste, idejo revolucije mešale s sejanjem terorja, uperjenega proti finančnim in političnim elitam. Jasno, Rdeče brigade, samozvane »pospeševalke Zgodovine«, prepričane, da je revolucija neizbežna, teror pa nujen (»brigadist nasilja ne izbere, ampak ga le sprejme,« kot je rekel Vincenzo Guagliardo), so hotele zrušiti kapitalizem, diktaturo kapitala in multinacionalk, »imperialistični sistem multinacionalk«, logiko profita, ki vodi v socialni kaos, diskriminacijo, marginalizacijo, prisilni jopič in poglabljanje neenakosti, sistem izkoriščanja in zatiranja, ki ljudi spreminja v sužnje, apatična trupla in brezpravne zombije, »kapitalistično državo«, ki ljudem jemlje svobodo, dostojanstvo, pa tudi dušo in telo, tekoči trak, skorumpirano politiko in dominantno ideologijo, ki ljudi le ponižujejo, zlorabljajo in razkrajajo, in demokracijo, ki ne sledi pravici, ampak zgolj finančnim interesom, in v kateri so brigadisti, izgubljeni otroci levice, videli le obliko politike, ki prikriva diktaturo velikega kapitala. Sistem, v katerem so živeli, se jim je zdel preprosto preveč kriminalen, da bi lahko obstal.

Toda ne pozabite, da je bil to čas, ko je bila Italija stalno na robu fašističnega puča in ko so – v drugi polovici sedemdesetih – začele teror sejati tudi Črne brigade, recimo Gibanje za novi politični red, fašistoidni jurišniki skrajne desnice, prepričani, da je konec neizbežen, teror pa nujen (»nič ni več vredno rešitve, vse je treba uničiti«). In kar je najbolj ironično: tudi Črne brigade so napovedovale revolucijo in trdile, da je treba svet na vsak način spremeniti, da status quo ne pride več v poštev, da je treba ljudi odrešiti obupa, trpljenja, pomanjkanja, podrejenosti in nesreče, da je treba ukiniti zasebno lastnino, logiko profita in trg, da se je treba vrniti k solidarnosti, da je treba zavreči ideje o storilnosti in konkurenčnosti, da je treba vsa proizvajalna sredstva – vse tovarne – nacionalizirati, da je demokracija le diktatura, da je dovolj hlapčevanja elitam, oligarhijam in skorumpirani politiki, da je treba kapitalizem ne le reformirati, ampak ga odpraviti in uničiti, tako kot Svetovno banko in Mednarodni denarni sklad. Črne brigade so proti kapitalizmu in kapitalistični državi začele »totalno vojno«.

Protikapitalistična retorika Rdečih brigad je bila zamenljiva s protikapitalistično retoriko Črnih brigad, zato ni čudno, da so teroristične akcije Črnih brigad pogosto pripisali Rdečim brigadam. Ergo: če mahaš s protikapitalistično retoriko, še ne pomeni, da nisi fašist in da ne hrepeniš po nacionalno in rasno »čisti« deželi. Karte, ki padajo z mize, lahko poberejo tudi zagovorniki trde roke, ki bo Slovenijo disciplinirala – s fašistoidnim izbrisom demokracije. Zato ne preseneča, da so se te dni pojavili plakati, ki Slovence pozivajo k rušenju kapitalizma, obenem pa tudi k nacionalnemu in rasnemu očiščenju Slovenije. In zato ne preseneča, da so se v protestno množico pomešali tudi fašistoidni jurišniki skrajne desnice, ki skušajo proteste bolj prekinjati kot podžigati.

Rdeče brigade

A da ne bo kakega nesporazuma: protestne množice, ki so preplavile Slovenijo, niso kak podaljšek Rdečih brigad. Obstaja pa zelo intrigantna paralela med Rdečimi brigadami in Slovenci. Rdeče brigade reform niso trpele, ali bolje rečeno, v tistih, ki so hoteli reformirati in humanizirati kapitalizem, so videli le marionete kapitalističnih elit. Še več, politike, sindikaliste in profesorje, ki so se borili za reformiranje in humaniziranje kapitalizma, so obsodili celo na smrt. Zakaj? Iz preprostega razloga: če kapitalizem reformiraš in humaniziraš, potem ne bo nikoli padel. Cilj revolucije pa je, da pade.

In zdaj se spomnite tistega vprašanja: kako to, da so Slovenci zadnja leta vse to, kar se je dogajalo, trpeli, kako to, da so bili zatopljeni v svojo zasebnost, kako to, da so se narcisistično ukvarjali s seboj, kako to, da so se predajali tečajem osebne rasti, novi zavesti, taj čiju, jogi in maratonu, in kako to, da niso ponoreli, se uprli in preplavili ulic? Nič, slovenskim elitam – političnim in finančnim – so hoteli očitno reči: kar mučite in stiskajte nas, kar posiljujte in izsiljujte nas, kar ožemajte nas, kar puščajte nam kri, kar reformirajte nas – ne, niti trznili ne bomo, delali se bomo, da vas ne opazimo, potrpeli bomo, stiskali zobe, džogali in »duhovno rasli« – zato nas še bolj stisnite, pretiravajte, bodite kruti in neusmiljeni, bodite skrajni, dajte si duška, pojdite do konca – šele ko boste šli VI do konca, bomo šli lahko do konca tudi MI! Če bomo pustili, da VI nam vsilite male reforme, potem ne bomo tako razjarjeni in tako odločni in tako prepričljivi, da bi MI vam lahko vsilili revolucijo – korenito spremembo tega, kar se greste!

In res, elite so šle tako daleč, da smo prišli do točke, ko bi ljudje na referendumu – oh, ali pa kar na plebiscitu – izglasovali ukinitev kapitalizma. In lustracijo. Ljudem ni več vseeno. Zdaj so končno našli smisel. Zdaj vedo, da lahko njihove osebne probleme reši le kolektivna akcija. Da bodo z rešitvijo skupnih, kolektivnih problemov rešili tudi svoje osebne probleme, svoje osebne krize. Da bo morala radikalni slog dopolniti tudi radikalna vsebina. Da morajo nujno sami narediti program sprememb in platformo nove družbe (in magari tudi novo ustavo), če ne bo to namesto njih storila politika. In da se bodo v nasprotnem primeru le okrepile fašistoidne zahteve po »redu« in »čistosti«.

Zdaj pač vedo, da ne gre za to, koliko časa ti je še ostalo, ampak za to, kaj boš naredil v času, ki ti je še ostal.