Stranpoti zanemarjanja šolstva ali Finska ni samo patria

Slovenija zmanjšuje sredstva za šolstvo in izobraževanje in spodkopava javno šolstvo, namesto da bi v krizi še več vlagala v javne šole

Slovenski študentje in profesorji protestirajo, rektor ljubljanske univerze v alarmantnem tonu opozarja na nepopravljive posledice zmanjševanja sredstev za slovensko visoko šolstvo in trka na vest superministra Žige Turka ter ostalih članov vlade, ki so v preteklosti uživali vse blagodati javnega šolstva – da bi danes na stežaj odpirali vrata predvsem zasebnim šolam, medtem ko se javnemu šolstvu obetajo zmanjševanje sredstev in plač, slabšanje normativov, vse slabši pogoji za študij in zaposlitev in vmes tudi stavke in drugi bolj ali manj naporni spopadi z vlado in državno birokracijo za vsakdanji kruh

Poteza predsednika Državnega zbora Gregorja Viranta, ki se je vendar odločil, da izobraževanju v zadnjem trenutku dodeli 16 milijonov evrov več, je samo ena, drobna svetla zvezda na precej mračni prihodnosti slovenskega javnega šolstva. Pa tudi te nepričakovane spremembe, zaradi katere je moral Virant požreti vrsto kritik glede »kršitve koalicijske pogodbe« verjetno ne bi bilo, če se Gregor Virant sredi atmosfere pričakovanega odstopa Franca Kanglerja in obljube predsednika vlade, da je pripravljen celo na predčasne volitve, ne bi zamislil nad neprijetnimi perspektivami stranke, ki jo podpira le odstotek in pol volivcev, in pred morda skorajšnjo vrnitvijo v vrste profesorjev na Fakulteti za javno upravo - ki bi jim s svojim delom v vladi pred tem tako drastično zmanjšal dohodke.

Takšnega kolega na univerzi v Ljubljani zagotovo ne bi bili zelo veseli. Gregor Virant je zato raje v DZ napovedal, da bo podprl amandma opozicije, ki bi visokemu šolstvu glede na vladni predlog proračuna prinesel dodatnih 16 milijonov evrov (v predlogih proračunov za leti 2013 in 2014). Od drugih koalicijskih poslancev je podporo amandmaju napovedala tudi Marjana Kotnik Poropat (DeSUS).

Kot je dejal Virant se je tako odločil, »ker je poseg v sfero visokega šolstva in znanosti nesorazmerno visok. Dejansko gre za 15-odstotno znižanje na tem področju, na področju znanosti za približno 20-odstotno in to je izjemno slabo sporočilo. Celotni javni sektor mora zategovati pas, o tem ni nobenega dvoma, vendar moramo to delati po nekem načelu sorazmernosti, povsod približno enako, predvsem pa da se ne posega tako močno v tistem segmentu, ki je za to družbo in za njen preboj iz krize najbolj pomemben«.

Proti takšnemu ravnanju so seveda protestirali Franc Pukšič in še nekateri drugi poslanci, ki tudi drugače pogosto kažejo, da jim izobrazba in omikanost pomenita špansko vas. Vsi tisti, ki so glasovali za nekoliko več denarja za šolstvo in še posebej tisti, ki so glasovali proti pa bi si lahko prebrali tudi nekaj zanimivih dejstev o finskem šolskem sistemu, v katerega finska država tudi sredi krize vlaga velika sredstva. In ki kažejo, da je bil opozicijski amandma, za katerega je glasoval tudi Virant, še kako upravičen. Dejstva o tem je že pred časom objavil časnik Business Insider.

Finski otroci tako na primer v šolo odhajajo s sedmimi leti in redko dobijo izpite ali ocenjevalne naloge vse dokler ne postanejo najstniki. Prvih šest let svojega učenja se učenci sploh ne ocenjujejo, prvi standardiziran izpit za vse pa jih čaka šele pri 16 letih. Finska po študentu porabi okoli 30 odstotkov manj denarja kot ZDA, vendar 30 odstotkov otrok prvih 9 let šolanja prejema še dodatno pomoč države. Kar 66 odstotkov srednješolcev se odloči za študij, kar je največ v Evropi, razlika med najslabšimi in najboljšimi študenti pa je najmanjša na svetu. Na Finskem ne razmišljajo o poslabšanju normativov in standardov zaradi krize – razredi na šolah z naravoslovnimi vedami so omejeni na 16 učencev, da bi lahko vsako uro izvajali eksperimente.

Kar 93 odstotkov Fincev konča srednjo šolo, kar je za 17,5 odstotka več kot v ZDA, 43 odstotkov finskih srednješolcev pa odhaja v strokovne šole. Finski osnovnošolci imajo 75 minut odmorov dnevno, v ZDA pa samo 27 minut. Učitelji so v razredih samo štiri ure dnevno, ker se morajo dve uri dnevno profesionalno izpopolnjevati. Finska ima isto število učiteljev kot New York, vendar veliko manj učencev (600.000 učencev v primerjavi z 1,1 milijona učencev v New Yorku). Šolski sistem na Finskem v celoti financira država, vsi profesorji pa morajo imeti magisterij, katerega stroške v celoti krije država. Nacionalni izobraževalni načrti vsebujejo samo splošne smernice, vse ostalo je prepuščeno učiteljem, ki se izbirajo med 10 odstotki najboljših študentov.

Leta 2010 je bilo na primer 6600 prijav za 660 mest za učiteljev v osnovnih šolah. Povprečna plača finskega učitelja je 29.000 dolarjev letno (v ZDA 36.000 dolarjev letno), medtem ko imajo srednješolski učitelji s 15 leti izkušenj 102 odstotka dohodkov glede na ostale kolege s končano fakulteto (v ZDA je ta številka 62 odstotkov). Učitelji se ne plačujejo po uspešnosti, v družbi pa imajo enak status kot zdravniki ali odvetniki. Mednarodne meritve so pokazale, da so finski otroci v samem vrhu ali zelo blizu vrha v naravoslovnih vedah, branju in matematiki. Finska je ob tem tudi boljša od držav s podobnimi demografskimi pogoji, na primer Norveško, ki pa ima izobraževalni sistem, ki je bolj podoben ameriškemu. Finska ima ob tem tudi TEKES, posebno institucijo, ki neodvisno od vplivov politike razdeljuje denar za znanstvene projekte in ki so ji v krizi še dodatno povečali finančne prilive.

Učitelji so po poklicu največja skupina v finskem parlamentu. Kot pravi David Warlick, je eden od razlogov tudi »ena od najmanjših razlik v prihodkih v primerjavi z drugimi državami sveta. Imamo močne znanstvene dokaze o tem, da tam, kjer postanejo ekonomske razlike med ljudmi prevelike, znanje upada«. Rezultati so seveda še kako opazni. Slovenija pa v tem pogledu ubira pot, ki je popolnoma drugačna od Finske. Se je res tako težko učiti od najboljših ?