Italijansko gospodarstvo je na robu

»Tehnokratski« predsednik italijanske vlade Mario Monti se je odločil, da bo odstopil, čim je nekdanji predsednik vlade Silvio Berlusconi s svojo stranko Ljudstvbo pravice umaknil podporo njegovi vladi. Predsednik države Giorgio Napolitano bo zato februarja ali v začetku marca razpisal volitve. To se dogaja dobro leto potem, ko sta nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy organizirala udar za odstranitev Berlusconija skupaj z zahtevami, da mora italijanska vlada sprejeti varčevalne ukrepe za zmanjšanje zadolženosti ali pa jo čakajo finančne kazni.

Te grožnje so se ustrašili člani Berlusconijeve stranke in ga prisilili k odstopu. A zdaj je Berlusconi ocenil, da so se politične razmere v Italiji spremenile dovolj, da lahko izzove Montija. Hkrati se boji, da se utegne kmalu znajti v ječi zaradi utaje davkov, seksualnih škandalov z mladoletnicami in korupcije. Da bi se temu izognil, mora spet priti na oblast, na svojem blogu piše publicist Michael Roberts.

Monti je po njegovih besedah ljubljenec finančnega kapitala in finančnih trgov. V letu dni, kolikor je vodil italijansko vlado, je uvedel stroge varčevalne ukrepe, napovedal »deregulacijo« trga dela in v razstavljanje že tako prestreljene države blaginje. Italijanska vlada ima tako zdaj presežek davčnih prihodkov nad odhodki (brez upoštevanja stroškov za obresti za dolgove), v prihodnjem letu pa namerava uravnotežiti celoten proračun. Na tem temelji upanje, da bo Italija kot tretje največje gospodarstvo v območju evra in četrto največje gospodarstvo v EU lahko stabilizirala javni dolg, ki je bil pred izbruhom finančne krize najvišji v evroobmočju, zdaj pa je drugi največji za grškim in znaša 128 odstotkov BDP.

Mario Monti je zmanjšal izdatke, začel privatizirati državno in javno premoženje, znižal je pokojnine, dvignil upokojitveno starost, prispevke za pokojninsko zavarovanje, poskusil je odpraviti zaščito zaposlenih in znižati plače. »Finančni trgi so bili zelo zadovoljni z Montijem in obresti za kredite, ki jih najema italijanska vlada, so se občutno znižale. A ljudje v Italiji so bili manj zadovoljni in podpora Montiju, ki je bila na začetku visoka, se je tako hitro zmanjšala, kot se je povečalo zadovoljstvo finančnega kapitala z njim,« piše Roberts.

Če so varčevalni ukrepi bili uspešni za finančne trge, niso pripomogli k oživitvi italijanskega gospodarstva. Letos se bo BDP realno zmanjšal za 2,5 odstotka, prihodnje leto pa predvidoma še za 1 do 1,5 odstotka. Stopnja brezposelnosti se je povečala z 8,8 na 11,1 odstotka, brez službe je v Italiji kar 36,5 odstotka mladih. Medtem ko se je produktivnost v evroobmočju v zadnjih desetih letih v povprečju povečala za 8 odstotkov, se je v Italiji od leta 1999 znižala za 3 odstotke.

Ekonomisti vidijo krivca za slabe razmere v italijanskem gospodarstvu v zapleteni in razbohoteni birokraciji, moči sindikatov in korupciji. A ta razlaga italijanskega kapitalizma prikriva dejanske razloge. Italijanski javni dolg je postal med najvišjimi v evroobmočju zato, ker zasebni sektor ni rasel dovolj, da bi lahko zaposlenim zagotovil dostojne plače. Zato znesek pobranih davkov (tudi zaradi utaj) ni bil dovolj velik, da bi zadostoval za financiranje nujnih javnih storitev.

Poleg tega kapitalisti v Italiji niso dovolj investirali. Neto investicije so od leta 1963 v nominalnih vrednostih rasle po 3 odstotke na leto, od leta 2009 pa padajo. Italijanski kapitalisti niso dovolj investirali zato, ker so se zaradi globalizacije investicije bolj izplačale v tujini, od leta 2000, ko je Italija prevzela evro, se je stopnja dobičkonosnosti zmanjšala za 20 odstotkov, kar je dva krat večji padec kot v ZDA in v Veliki Britaniji v enakem obdobju.

Michael Roberts je prepričan, da Silvio Berlusconi na volitvah ne bo zmagal. Njegova stranka je krepko za demokratično levico, ki je koalicija nekdanjih komunistov, socialistov in sredinskih liberalcev. Medtem ko Berlusconijevo stranko Ljudstvo svobode podpira med 15 in 20 odstotkov volivcev, demokratično levico podpira 30 do 38 odstotkov volivcev. Nova proti evropska protestna stranka Pet zvezd ima 20-odstotno podporo. Na tej podlagi Roberts sklepa, da bo vodja demokratične levice Pier Luigi Bersani marca po vsej verjetnosti postal nov predsednik italijanske vlade. Žal bo njegov program povsem enak Montijevemu. Demokratična levica je ves čas podpirala Montija, njegove varčevalne ukrepe in za delavce neprijazne ukrepe na trgu dela. »Torej, kar bodo Italijani dobili marca, bo več ali manj enako, kot imajo zdaj, samo to jim bo ponujala levica,« piše Michael Roberts.

Sedanji politiki in ekonomisti po njegovih besedah nimajo nobene alternative. Problem je, da »čiščenje« z varčevalnimi ukrepi lahko traja desetletje ali več na račun večine in v korist elite. Grčija ima recimo že tretji reševalni program, ki predvideva, da bo varčevalne ukrepe morala izvajati do leta 2022 in tudi pozneje! Tudi odpis dela zasebnega dolga v letošnjem letu v višini 200 milijard evrov ni pomagal, da bi se spet postavila na noge, saj se je njeno gospodarstvo od leta 2008 skrčilo za 30 odstotkov in se še vedno krči. Čim je desnosredinska koalicija zmagala na junijskih volitvah, so morali pripraviti nov sveženj varčevalnih ukrepov. Po novem programu bo Grčija svoj javni dolg morala do leta 2022 zmanjšati s sedanjih 158 odstotkov BDP na 120 odstotkov BDP. Tudi če ji to uspe, bo čez deset let grški javni dolg še vedno višji, kot je bil leta 2008!

Spremenilo se bo samo to, da bodo Grki namesto bankam in hedge skladom, ki so jih evropski davkoplačevalci že poplačali, 75 odstotkov dolgovali drugim državam v evroobmočju in Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF). To pomeni, da gredo Grki 15 let skozi pekel zato, da banke in različni skladi ne izgubijo preveč denarja. Zdaj so na vrsti vlade, ki so Grkom posodile denar, da bodo morale pozabiti za svoj denar. Italijansko gospodarstvo je na robu, grško je že čez, zaključuje Michael Roberts.