Tudi gostilna ima zdaj šefa

Volitve so za nami in končno smo se lahko posvetili resničnostnemu šovu, ki se ne pretvarja, da je kaj drugega kot zgolj to. Oddaja Gostilna išče šefa je v ponedeljek dočakala svoj dolgo pričakovani finale, a še prej smo si morali ogledati tudi Igorja Pirkoviča, ki nas je v Polnočnem klubu podučil, kaj pomeni biti domoljuben.

Gostilna išče šefa je bil verjetno eden od manj bizarnih resničnostnih šovov pri nas. Delno zaradi tekmovalcev, ki imajo v življenju dejansko ambicije, ki niso vezane na pogostost pojavljanja v rumenih revijah, delno pa tudi zato, ker tokrat niso tekmovali v tem, kdo je boljši cimer, temveč v tem, kdo zna iz strokovnjaka za jajčka postati šef kuhinje.

Ponedeljkova izločanja tekmovalcev, kjer so komentatorji razpravljali o horoskopu in vlogah spolov, smo rajši izpuščali, smo pa verjetno lahko zadovoljni, da se je v finalu resničnostnega šova pri nas končno znašla ženska, čeprav je na koncu zmagal Andrej, ki bojda rad leta s cveta na cvet in nas je spomnil na tisto Pahorjevo gozdarsko izjavo, da še bab ni podiral tako uspešno kot dreves.

A kdor lahko osvaja ženske, lahko osvoji tudi ljudstvo. Ne dvomimo, da bi nam glede tega pritrdili tudi gostje in voditelj petkovega Polnočnega kluba, kjer smo sicer slišali več čudnih izjav kot v vseh tednih Gostilne skupaj. Pravzaprav je bilo še bolj čudno srečanje Janše, Bavčarja in Krkoviča v nekem lokalu v bližini vojašnice, o katerem so poročali v Svetu na Kanalu A in o katerem je Bavčar dejal, da je šlo za srečanje »združenja za kaj je že«, pa vendar.

Igor Pirkovič, sicer avtor himne SDS, se je v petek zvečer z gosti pogovarjal o tem, da biti domoljub ni nič slabega in da to še ne pomeni, da si tudi nacionalist. Že dobro, a to, da v času, ko po Sloveniji skoraj vsak dan potekajo demonstracije proti vrhovnim domoljubom, o narodni zavesti s sedmimi gosti v 70 minutah ne znaš povedati ničesar oprijemljivega, je za nacionalko naravnost sramotno.

Priznamo, Pirkovič in pesniki so v oddaji res namignili, da skrivanje denarja v davčnih oazah ni domoljubno, a preostalih 69 minut smo poslušali čustvene izlive o domovini in o tem, kako je cela Hala Tivoli jokala, ko je Alfi Nipič prvič zapel Slovenija, od kod lepote tvoje.

A bolj ko so govorili o nerazložljivih občutjih, ki jih prevevajo ob slovenski himni, bolj so hvalili Argentino in tamkajšnje Slovence, ki se niso želeli naučiti špansko (kaj si že Slovenci mislijo o čefurjih, ki ne znajo knjižne slovenščine?), in za povrh predvajali še izjavo Georgea W. Busha, ki je ob Janši izjavil, da je Slovenija »a big slajs of hevn«.

Na koncu se je zdelo, da navzoče še najbolj vzburja misel na življenje pod oblastjo tujcev, ki se jim lahko upirajo s svojimi ljudskimi pesmimi in domoljubnim dviganjem zastave, saj si o vladi, zaradi katere protestira že praktično vsa Slovenija, ne upajo povedati ničesar.