Med mitom in dolžnostjo

V roke mi je prišel blu-ray plošček The Wörld Is Ours: Anyplace Crazy As Anywhere Else. Živi posnetki Motörheadov s turneje The Wörld is Yours, del katere je bil tudi napovedani ljubljanski šov. Naslovljena je po aktualnem in v zadnji dekadi tudi njihovem najboljšem albumu.

Zbiralec tovrstne robe mi je ogled odsvetoval, češ če boš tole gledal, potem ne boš šel v halo Tivoli. »Tip ne zna peti.« Okej, kdaj pa je njihov frontman Lemmy znal peti. »Ampak zdaj res ne zna več peti …«

Nezgrešljivi napis Motörhead v gotici, obvezni umlaut in podoba zveri, ki je doživela toliko permutacij, da je med trgovci z metalsko ikonografijo postala drugi najbolj bankabilen brand po logotipu skupine Iron Maiden. In Lemmy, čigar kultni status je pred dvema letoma dodatno utrdil odličen rokumentarec Lemmy, ki je loščil tudi železni križec skupine Motörhead, njegovo vsebino pa je moč povzeti s citatom Dava Grohla iz Foo Fightersov: »Jebeš Elvisa in Keitha Richardsa, Lemmy je kralj rokenrola. Lemmy je jebena živa legenda, ki diha, pije in sika. Nihče mu ne pride blizu.«

Drži, dovolj je, da razglasiš, da bo v mestu Lemmy, in ciljna publika pride. Toliko bolj, če gre za edini koncert v regiji, mesto pa je Ljubljana, kjer se je zgodovina koncertov skupine Motörhead doslej brala kot zgodovina incidentov. Leta 1987 je malodane overdoziral njihov bobnar (bojda je bil jugoslovanski burek premasten zanj), dve leti kasneje pa je Lemmyja grdo porezal oster kovinski predmet, ki mu je iz občinstva priletel v roko.

Za incident njihovega tokratnega koncerta bi razglasil to, da je več kot 4000-glavo občinstvo po korektnem, 35-minutnem pušeljcu največjih hitov iz repertoarja skupine Niet, za 44 evrov dobilo le slabih 70 minut (neto!) razglašene glasbe v izvedbi zvezd večera. In kar deset odstotkov te glasbe je pripadlo sklepnemu, močno raztegnjenemu štiklcu Overkill.

»Uradni« del programa se je končal z naveličano izvedbo Ace of Spades, prej pa smo slišali ne ravno reprezentativen, z levo roko sestavljen nabor pesmi iz sicer impozantnega opusa enega najvplivnejših bendov rokenrol scene, ki so po načelu »ena stara, ena nova« padale brez koncepta in brez prave volje po presežku. Glasnost ni vse, še posebej če je zvočni zid, ki so si ga Motörhead nekoč sposodili od soborcev Ramones, tako visok, da frontmanov vokal ne zleze čezenj. Lemmyjev vokal, ki stalno tekmuje z lastnim mitom, ni več kos opisu del in nalog zverine po imenu Motörhead. To se je še najbolj boleče čutilo v komadu Killed by Death, enem tistih, ki so iz Iana Fraserja Kilmistra naredili – Lemmyja. Mimogrede, ta bo na predvečer letošnjega božiča dopolnil 67 let.

Občinstvo v Tivoliju je bilo navdušeno in to konec koncev šteje. Prišli so ga pogledat in z videnim so bili zadovoljni. Slišali so ga itak že. Slišijo ga stalno. In to v neprimerno prepričljivejši različici.