Bob Dylan: Tempest

+ + + + +

»Country blues, folk in rokenrol – to je glasba, ki jo igram,« pravi Bob Dylan. Petdeset let je minilo od izdaje debitantskega albuma, na katerem je neki neznani, skromni, a samozavestni kantavtor prepeval standarde iz zakladnice ameriškega folka, že z naslednjim izdelkom pa postal tisto, kar nikoli ni želel biti: glas generacij, simbol protesta in poet upora. Bob Dylan.

Veliko zgodovine, spoznanj in rokenrola je shranjenih v teh 50 letih. In zaklenjenih v tem imenu. V ikoni 20. stoletja, ki na 35. studijskem albumu Tempest, ne povsem po naključju izdanem 11. septembra, s pregovornim stoicizmom svari, da v novem stoletju ni kaj prida novega in da je z vsakim novim stoletjem naša prihodnost še bolj za nami. »Ne moremo spremeniti sedanjosti ali prihodnosti. Spremenimo lahko le preteklost, in to ves čas tudi počnemo,« je povedal za Rolling Stone ter dodal, da moraš ljudem v pesmih spregovoriti o čem, česar niso videli, česar niso doživeli, in to tako, kot da si bil sam tam. Tako, da nihče ne more reči: »Ne, v resnici ni bilo tako.«

Prav to je tisto, kar dela Dylana edinstvenega, mojstra filigranskih liričnih metafor in epskih prilik, subtilnega zapisovalca zgodovine, ki spregovori skozi njene simbole in se nikoli toliko ne poniža, da bi kako dejstvo poimenoval s splošno znanim imenom. Morda bo slišati obrabljeno, vendar tale izdelek, ne povsem naključno poimenovan Tempest, sodi v sam vrh Dylanove ustvarjalnosti v novem tisočletju. V glasbenoslogovnem pogledu prinaša esenco najboljšega, kar je Dylan z ekipo sodelujočih glasbenikov ponudil na albumih Modern Times, Love and Theft in Together Through Life. Po narativni plati pa ga kot pesnika prikaže v povsem novi luči, v angažirani drži kritičnega opazovalca družbenih viharjev, sprva sapic, nato pa rušilne sile, ki uniči, kar je na videz neuničljivo, in potopi, kar je na videz nepotopljivo, če za primer vzamemo zgolj naslovno pesem, 14-minutni briljantni valček brez refrena, ki (to je kakopak le ena od možnih interpretacij) na metaforičnem Titaniku preroško sodi vsem slojem družbe enako.

Tudi sicer na 75-minutnem albumu, ki ga optimistično odpre razgiban vestern sving Duquesne Whistle, presenečenj zlepa ne zmanjka, vsaka od desetih pesmi pa prinaša nova izhodišča za kreativno izgubljanje v labirintih americane, za odkrivanje Dylanove socialne občutljivosti ter njegovih religioznih prepričanj in spoznanj, ki so tokrat precej bolj zrela in daleč od poetičnega aktivizma njegovih najbolj »osovraženih« albumov iz osemdesetih let prejšnjega stoletja.

»Ali ljudje v kaj verujejo ali ne, najlažje ugotoviš po tem, kako se vedejo, in po sranju, ki ga govorijo,« pravi. In hej, glasbenik, ki je bil nekoč oklican za judeža samo zato, ker je zaigral na električno kitaro, že ve, o čem govori. Mojstrovina za lepši konec sveta.