Marko Kržan: »Ljudje nasprotujejo vladi«

Če je temeljni problem protestniškega gibanja ta, da ni artikulirano, kako pa naj se v množici posameznikov poišče skupni imenovalec? Kakšen bi ta moral biti?

Gibanje, če s tem poimenujem razširitev protestov na vso državo, je staro komaj štirinajst dni. Ni mogoče, da bi se v tako kratkem času konsolidiralo in formaliziralo. Prvi koraki v tej smeri pa potekajo, pojavljajo se programski dokumenti in zahteve, prihaja do prvega povezovanja s sindikati. Protestniki si bodo našli ali pa oblikovali infrastrukturo, ki bo omogočala nadaljnje delovanje.

Ne mislim, da bodo vsi izbrali enake načine delovanja, kratkoročni skupni imenovalec pa je nasprotovanje politiki, ki jo vodi aktualna vlada.

Zdi se, da gre za upor proti celotni politični eliti, ne pa toliko proti vsebini politike. Ampak, kaj je narobe z vsebino te politike?

Moj vtis je drugačen. Protestniki so se s svojimi transparenti potrudili pokazati, da sta glavni tarči njihovih protestov vladajoča koalicija in politika, ki jo vodi. Res ni manjkalo gesel v smislu »Vsi so isti!«, vendar je zelo jasno, da stranke parlamentarne opozicije in njeni lokalni veljaki niso v ospredju. Dva propadla protesta proti županu v Ljubljani in izrecno zatrdilo brežiških in goriških protestnikov, da ne demonstrirajo proti občinskim oblastem, to potrjujeta. Na podlagi teh ugotovitev bi lahko odgovorili na drugi del vprašanja. Ljudje nasprotujejo vladi. Ne nasprotujejo ji brez razloga, ampak zato, ker zavračajo njene ukrepe, torej vsebino njene politike.

Protestniki niso »barvno slepi«, razlike med pristojnostmi in političnimi programi poznajo. Zato bodo svoja prizadevanja poskusili formalizirati tudi prek nekaterih obstoječih strank.

Bodiva konkretna, vlada trdi, da so temeljni problem Slovenije neuravnotežene javne finance. Zato varčuje. Kako bi varčevali bolje?

Vladno diagnozo je treba spodbijati. Velik del domače in (pri podobnih ukrepih v tujini) tuje strokovne javnosti s svojimi analizami in napovedmi sproti dokazuje, da je bistvena težava recesija, kriza v sektorju podjetij, predvsem tistih, ki delajo za domači trg. Kriza javnih financ je posledica krize zasebnega sektorja. Tej krizi se ni bilo mogoče izogniti, je pa globlja, kot bi bila, če pregrevanje gospodarstva in zgrešeno investiranje pred krizo ne bi bili tako veliki kot pri nas. Zdaj zasebna podjetja (pri nas so slabi krediti v nasprotju z ZDA, kjer je šlo za posojila prebivalstvu, v glavnem v tem sektorju) ne morejo odplačevati dolgov. To vpliva na bilance bank, ki jih je treba rekapitalizirati. Zmanjšana gospodarska aktivnost pomeni tudi manj prihodkov in več stroškov za socialo. V teh razmerah varčevanje, že same grožnje z njim, ogrožajo povpraševanje, brez katerega ni rasti. Zato je fiskalni svet že prejšnji vladi predlagal, naj primanjkljaj zapira postopoma, s selektivnim varčevanjem in povečevanjem prihodkov. Absolutni prihranki bi bili manjši, a hkrati bi bil večji BDP, torej bi bili relativni prihranki večji, z manj škode za socialno varnost in z manj izčrpavajočimi izrednimi razmerami.

Je socialna država, ki jo vladni ukrepi razgrajujejo, še sploh lahko vzdržna?

Socialno državo na Zahodu razgrajujejo in privatizirajo že 40 let, pa je vendarle živa. Torej je prestala preizkušnjo zgodovine. Ne gre torej za vprašanje, ali se bo socialna država ohranila, ampak za to, na katerih področjih jo rabimo in kakšno. Zgled ZDA je jasen: delež BDP-ja, ki se namenja, recimo, zdravstvenemu varstvu, je v družbah, kjer te storitve opravljajo pretežno zasebni izvajalci, bistveno višji kot v Evropi. Storitve so na splošno manj dostopne, razlike v oskrbi, ki so je deležni bolniki, pa bistveno večje. Te storitve se tam pretežno financirajo iz zasebnih virov, prispevkov za profitna zavarovanja. Skratka: prebivalstvo bo v svoje zdravje, izobraževanje, socialno varstvo itn. vlagalo vse več sredstev. Ta sredstva se lahko prek osebnih zavarovanj (ali celo državnih subvencij) namenijo zasebnim izvajalcem ali pa skupno vlagajo v učinkovitejši javni sistem. Socialna država je torej vzdržna, seveda ob predpostavki, da bodo socialni prispevki sledili razvoju potreb. Poleg tega socialna država ustvarja delovna mesta in povpraševanje po storitvah zasebnega sektorja, ki jih sicer ne bi bilo. Socialna država dohodek tudi generira, ne le porablja.

Bi morala ta različna gibanja ustanoviti kakšno skupno organizacijo, ki bi jih zastopala, bi morebiti kot alternativa nastopila na volitvah?

Tukaj se lahko vrneva k vprašanju o političnem organiziranju. Kot sem že rekel: protestniki niso »barvno slepi«, razlike med pristojnostmi in političnimi programi poznajo. Zato bodo svoja prizadevanja poskusili formalizirati tudi prek nekaterih obstoječih strank. Upamo lahko, da bodo v teh strankah razumeli svojo odgovornost in odpravili kadrovske in programske ovire za tako sodelovanje. Ne izključujem niti možnosti nastajanja novih list in strank. Grška Syriza je kombinacija obeh pristopov.