Stopnjevanje pritiska

Kaj so izjave notranjega ministra o delu državnih tožilcev v konkretnih primerih? Kaj je žuganje s spremembo zakonodaje? Kaj pomeni reforma tožilske zakonodaje slabo leto po zadnji? Generalni državni tožilec pravi, da neposreden pritisk politike na tožilstvo.

Minister za notranje zadeve Vinko Gorenak je tudi proteste, ki potekajo zadnje tedne, izkoristil za obračun s tožilstvom oziroma z generalnim državnim tožilcem Zvonkom Fišerjem. Točneje, izkoristil je postopek zoper tri domnevne storilce kaznivih dejanj na drugih ljubljanskih protestih. Kritiziral je ravnanje tožilca, ki zanje ni podal predlogov za pripor, vrhovno državno tožilstvo obtožil nagajanja policiji in vse skupaj označil kot »nov izziv za zakonodajalca«. Namesto da bi podvomil o zakonitosti pripora številnih protestnikov v Mariboru, ki je bil odrejen prav zaradi njegovega, torej političnega pritiska na tožilstvo. Ni bilo prvič. Fišer je že pred časom predlog nove tožilske zakonodaje označil za konkretno željo notranjega ministra po odločanju o kazenskem pregonu, sicer strogo strokovnem vprašanju v domeni tožilstva. In željo po kadrovanju v tožilstvu, ki je sedaj tudi v pristojnosti tega. Zakonodaja bi ministru omogočala, pravi Fišer, da z malo »muje« v igro pripelje kandidata po svoji meri, »lahko celo samega sebe. Če ta ureditev ni perverzna!« Generalni državni tožilec že dlje časa opozarja, da minister krepi svoj položaj nasproti tožilstvu.

Na zadnje Gorenakove izjave o ravnanju tožilcev v zvezi s protesti se je Fišer odzval z besedami, da minister »dokazuje, da jemlje neodvisnega tožilca povsem instrumentalno kot podaljšano roko policije. To pa državno tožilstvo, naj bo uvrščeno kamorkoli, dokler sem jaz tu, ne bo.« Seveda bi lahko tak pogled na tožilstvo imel tudi pravosodni minister Senko Pličanič, če bi tožilstvo ostalo v pristojnosti pravosodnega ministrstva. A Gorenak, hkrati minister za policijo in tožilstvo, ima lažje delo. Zaradi prenosa pristojnosti je po Fišerjevem mnenju razmejitev pristojnosti nad posameznimi resorji izvršne oblasti zdaj takšna, »da se minister za notranje zadeve v takih primerih znajde sočasno v vlogi ovaditelja, v vlogi nekakšnega zastopnika oškodovancev in v vlogi resornega ministra, pristojnega za državno tožilstvo«. Po njegovem prepričanju je zelo skrb zbujajoče, če minister tak položaj izrabi »za nedovoljen pritisk na državne tožilce z javnosti všečnimi komentarji nepriljubljenih ali nerazumljenih tožilskih odločitev«. S tem nedovoljeno posega v kazenski pregon, to je v funkcijo, ki je v izključni pristojnosti državnih tožilcev.

Posledice prenosa pristojnosti nad tožilstvom na notranje ministrstvo se v praksi kažejo v obliki pritiskov ministra na tožilce, da napak odločajo v konkretnih zadevah, ki jih preiskuje policija.

Gre za neposredno posledico prenosa pristojnosti nad tožilstvom s pravosodnega ministrstva na notranje, česar ne pozna nobena država članica Evropske unije. Da se to ne bo dobro končalo, sta od vsega začetka enoglasno opozarjala stroka v akademskih krogih in tudi vrhovno državno tožilstvo. O tem, ali je šlo za protiustavno potezo, ki oslabi zakonsko in ustavno določeno samostojnost in neodvisnost tožilstva, sicer še vedno razsoja ustavno sodišče. A vendar, nič nenavadnega ne bi bilo, če bi se to v sedanji sestavi izognilo odločanju tudi o tem vprašanju. Pa čeprav zadeva sicer dokaj jasno določene zavore in ravnovesje v pravosodju. Pa čeprav so členi, ki urejajo tožilstvo, v ustavi zapisani v sklopu ureditve pravosodja, med členi, ki urejajo sodstvo, in tistimi, ki urejajo odvetništvo. In čeprav je ustavno sodišče v različnih sestavah že večkrat zapisalo, da ima tožilstvo poseben položaj, ki se približuje položaju sodstva, in je del pravosodja, ne pa del kakega drugega resorja, recimo tistega, pristojnega za notranje zadeve.

Kakšna so bila sporočila opozoril o prenosu pristojnosti, ki se zdaj kažejo za utemeljena? Vloga in položaj tožilstva, kot smo ju donedavno poznali v Sloveniji, sta imela smisel. Tožilstvo je organ, ki naj bi bil funkcionalno nadrejen policiji in naj bi usmerjal ter nadzoroval pravilnost in zakonitost njenega delovanja. Pripojitev tožilstva ministrstvu za notranje zadeve pa pomeni negacijo te vloge tožilstva. Pomeni podreditev enega državnega organa drugemu, ki naj bi ga prvi nadzoroval. Oziroma se v praksi kaže v kritikah, ki jih notranji minister izreka o delu tožilstva v konkretnih zadevah, ki jih preiskuje policija.

Fišer zagotavlja, da tožilstvo ne bo zgolj politično instrumentalizirana podaljšana roka policije, dokler bo na njegovem čelu. Kako dolgo še? Še tri leta in pol? Manj? In kaj potem? Težava je, če sta samostojnost in neodvisnost tako pomembnega represivnega organa odvisna od debeline kože njegovega šefa. Barbari Brezigar je uspelo končati mandat, a kaj, ko je zdaj na nasprotni strani.