Strel v koleno

Največja banka v državi NLB potrebuje novo injekcijo svežega kapitala, saj se sicer lahko zgodi, da konec letošnjega leta ne bo zadostila zahtevam Evropske bančne agencije in Banke Slovenije po kapitalski ustreznosti. Nadzorniki banke zato predlagajo dokapitalizacijo v višini 375 milijonov evrov, kar naj bi več kot zadoščalo za ublažitev težav, ki jih ima NLB zaradi hitrega povečevanja slabih terjatev. S tem bi banka precej presegla mejo devetih odstotkov zahtevanega kapitala. Vendar pa finančni minister Janez Šušteršič pravi: država denarja za dokapitalizacijo NLB nima. In ker ga nima, je po Šušteršiču edina alternativa prodaja celotnega lastniškega deleža države v NLB. Logika je absurdna.

Slovenske javne finance niso v tako slabem stanju, da bi morali na vrat na nos prodajati državno premoženje, še zlasti pa ne ključne banke v državi, saj bo to imelo škodljive dolgoročne narodnogospodarske posledice. »Če bomo tujcem predali sistemsko banko z relativno velikim, 25-odstotnim tržnim deležem v bančnem sektorju, se bomo odpovedali še tistemu majhnemu delu finančne suverenosti in se prepustili na milost in nemilost poslovnim odločitvam tujega lastnika,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik. »Zavedati se moramo, da je bančništvo v normalnih razmerah donosen posel in da bi ob ureditvi razmer v bankah imela država neposredno finančno korist s prelivanjem dela dobička v proračun, da o širših ugodnih gospodarskih posledicah sploh ne govorim. Izkušnje nekaterih vzhodnoevropskih držav nas učijo, da je prehitra in celovita prodaja bančnega sektorja bolj škodila kot koristila njihovemu nacionalnemu gospodarstvu.« Še bolj neposreden je Ladi Rožič, izvršni sekretar za ekonomsko področje pri Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije: »Prodaja celotnega deleža države v NLB je politični in strokovni samomor finančnega ministra. V bistvu meji že na izdajstvo nacionalnih interesov. Države, ki so banke prodale pod ceno, se danes soočajo še s hujšimi problemi kot Slovenija.«

Slovenija je edina postsocialistična država, ki še ima svojo glavno, sistemsko banko v večinski lasti države. Vse druge tranzicijske države so banke prodale tujcem, predvsem zato, da so z iztržkom mašile luknje v državnih proračunih. »Pri teh prodajah se je vedno nekaj denarja prijelo rok tistih, ki so bili pri tem glavni,« opozarja ekonomist dr. Ivan Ribnikar. Poglejmo Hrvaško. Ta je tujcem prodala vse svoje banke, država je lastniški delež obdržala samo v poštni banki. Kljub hitri prodaji pa pričakovanih učinkov ni bilo. Državni dolg ni zaradi tega nič manjši, celo povečal se je. Čeprav naj bi banke prodali po dobri ceni, so si tuji lastniki že po dveh do treh letih iz dobičkov bank povrnili kupnino. Tuje banke naj bi zagnale investicije v turizem in ladjedelništvo, pa so namesto tega kredite raje plasirale gospodinjstvom, kjer je bilo tveganje najmanjše. Zdaj ko je kriza, tuje banke likvidnostne presežke plasirajo v tujino, k bankam materam, zaradi česar hrvaška podjetja in prebivalstvo čedalje težje pridejo do kreditov. »Hrvaška je šolski primer, zakaj se banke ne smejo prodati tujcem,« pravi prof. dr. Lovro Božina, prorektor univerze v Pulju. »Še večja neumnost je, da smo banke pred prodajo sanirali z javnim denarjem. Krpati proračunsko luknjo s prodajo državnega premoženja je zelo kratkovidno in nespametno početje. Prodaja je enkratno dejanje. Ko pride naslednja kriza, država nima več česa prodati.«

Čeprav NLB v preteklosti ni bila najbolje upravljana in je v času hazardiranja pri nas zabredla bolj kot tuje banke, bi jo bilo danes neumno prodati, je prepričan ekonomist dr. Jože Mencinger. »Država mora v NLB ohraniti večinski delež, ne sme ga zmanjšati niti na 25 odstotkov plus eno delnico. Tista zlata delnica mi je bila zmeraj nekaj sumljivega. Spominja na strateško partnerstvo, kar je le lepo ime za prodajo premoženja. Že vnaprej je jasno, kdo pri tem dobi in kdo izgubi.« Mencinger ni prepričan, da NLB sploh potrebuje še dodatno dokapitalizacijo. »Če pa jo, jo zato, ker nihče ne rešuje zadolženih podjetij oziroma ne prestrukturira dolgov.« Predvsem pa se mu zdi neumno, da se dokapitalizacija obeša na veliki zvon, saj to banki lahko samo škoduje. »Po mojem sta izjavi nadzornega sveta o dokapitalizaciji in ministra Šušteršiča o tem, da nima denarja, namenjeni istemu cilju: prepričati javnost oziroma t. i. davkoplačevalce, da se prodaji banke ni mogoče izogniti.«

Prodaja celotnega deleža države v NLB je politični in strokovni samomor finančnega ministra.

Prodaja NLB je še zlasti nesmiselna v času recesije, ko je cena delnice na rekordno nizki ravni in bi bil iztržek za državo minimalen. »Cena delnice je danes 15 evrov, pred krizo, v letu 2008, pa je znašala prek 330 evrov. Sami si lahko izračunate potencialno izgubo za državni proračun,« pravi Aristovnik. »Tuje lastništvo bi pomenilo, da bi se lahko pomemben del naših depozitov konvertiral v posojila zunaj naše države, potencialni dobiček pa bi zagotovo odtekal v tujino. Ker tujega lastnika zanima zgolj in samo dobiček, bi zelo verjetno pahnil v stečaj ali prisilno poravnavo vrsto pomembnih podjetij, vključno s tistimi v državni lasti, npr. Pivovarno Laško, Petrol, Adrio Airways, do katerih ima NLB terjatve, kar bi gospodarsko in socialno stisko v Sloveniji le še poglobilo.« Banke s pretežno tujim lastništvom praviloma nimajo zgrajene socialne komponente in s tem posredne socialne vloge do prebivalstva, kot to sicer velja za državne banke. Obenem je tuj kapital zelo nepredvidljiv in zbeži že ob najmanjšem preplahu. »Prav zato država kapitalske sestave in lastništva finančnega sistema ne sme prepustiti naključju,« poudarja Aristovnik. »Nalijmo si čistega vina: domače lastništvo sistemske banke je dolgoročno gledano pogoj za obstoj socialne države in uspešen razvoj majhnega gospodarstva, kot je slovensko.« To seveda ne pomeni, da si lahko zatiskamo oči pred problemi prevelikega vpliva politike, neučinkovitega korporativnega upravljanja, neustreznega nadzora in klientelističnih povezav. Te pomanjkljivosti je treba odpraviti, vendar pa to ne opravičuje nonšalantne in hitre prodaje tujcem. Ob tem se poraja tudi vprašanje kredibilnosti vlade. Namreč: sedanja vlada se je ob začetku mandata zavezala, da ostaja ključen lastnik v državnih bankah in zavarovalnicah. Če bi torej prišlo do prodaje NLB v celoti ali pod magično mejo 25 odstotkov plus ena delnica, bi koalicija s tem kršila svojo zavezo, zapisano v koalicijski pogodbi. »S tem, ko finančni minister dviguje roke od največje državne banke, sta realni samo dve možnosti: ali izvaja premišljen blef ali pa dokazuje odločenost, da se sedaj resnično proda državna banka in tako posredno privatizira oz. v tujo last pahne vrsta državnih podjetij, do katerih ima NLB terjatve.«

Namerno zavajanje

Eden najpopularnejših argumentov proti državni dokapitalizaciji NLB je povečanje javnofinančnega primanjkljaja. Toda ta argument je napačen, trdi Mencinger. »Države rešujejo banke zato, da zmanjšajo porabo javnega denarja, saj je stečaj bank zaradi državnega jamstva hranilnih vlog dražji od njihove dokapitalizacije. Ker gre pri NLB za veliko sistemsko banko, ki financira veliko največjih podjetij, je njena dokapitalizacija potrebna tudi zaradi normalnega delovanja ostalih bank, ki so z njo neposredno povezane prek skupnih poslov ali pa posredno prek kreditiranja manjših podjetij.« Državna dokapitalizacija bank po začetku krize je bila v razvitih državah veliko večja kot v Sloveniji, ki je doslej v ta namen potrošila okoli 600 milijonov. Če bi država dokapitalizirala banke v enakem obsegu kot na primer Belgija, ki je dokapitalizirala solastnico NLB, belgijsko banko KBC, bi porabila okoli 2,4 milijarde evrov. »Vse resne, zahodnoevropske ekonomije se zavedajo, da državno premoženje, sploh pa državne banke, pomeni temelj domače ekonomije in motor njenega razvoja. Zato svojih večjih sistemskih bank niso prepustile tujcem. V vrsti pomembnih bank je država zaradi krize okrepila svoj lastniški delež, pri nas pa jih želimo privatizirati. V Sloveniji smo torej pametnejši od preostalega sveta, ki v luči reševanja svojih gospodarstev nacionalizira pomembnejše banke. Reševanje težav bančnega sistema s homeopatskim načinom zdravljenja, tj. s privatizacijo, ne bo deloval. Za sedanjo krizo niso krive državne banke, ampak so jo začele zasebne, ker je bila državna regulacija prešibka, kar kliče kvečjemu k več države in ne manj,« opozarja Aristovnik. Vse to drži. Vendar pa še vedno ostaja odprto vprašanje, kje naj država dobi denar za dokapitalizacijo. »Mogoče tudi v KAD in SOD. Po mojem je pomembnejše zagnati gospodarstvo kot pa v predpisanem roku poplačati denacionalizacijske upravičence, saj bi ti na izplačilo lahko počakali do obdobja debelih krav,« meni Rožič. Minister Šušteršič pravi, da država nima denarja za dokapitalizacijo, nekdanji finančni minister France Križanič pa trdi, da ima država dovolj sredstev in jih celo noče več naložiti kot depozit v banke. »Če moje informacije držijo, ta sredstva ležijo v Banki Slovenije.«

Sicer pa državi za povečanje kapitala v NLB sploh ni treba dati denarja, opozarja Ribnikar. »Zadostuje, če ji da svoje obveznice in tako ustrezno poveča svoj lastniški delež. Tako država banki ničesar ne podari, prav tako pa ne diskriminira drugih bank, saj enako lahko storijo drugi lastniki drugih bank.«

Pri teh prodajah se je nekaj denarja vedno prijelo rok tistih, ki so bili pri tem glavni, opozarja ekonomist Ivan Ribnikar.

Ključna poanta je, da je državna dokapitalizacija bank izvedbeno enostavnejša in z vidika javnih financ nekajkrat cenejša od alternativnega povečanja kapitala bank prek čiščenja bančne aktive oziroma prek slabe banke, pri čemer vztraja Šušteršič. Za dokaz služi Irska: z ustanovitvijo slabe banke je njen proračunski primanjkljaj z nekaj odstotkov porasel na 32 odstotkov, javni dolg pa se je s 25 odstotkov povečal na 94 odstotkov bruto domačega proizvoda. »Paradoksalno je, da minister Šušteršič vztraja pri veliko dražji ustanovitvi slabe banke, kjer se predvidevata izdaja najmanj štirih milijard evrov državnih jamstev in dodatno vsaj milijarda evrov za dokapitalizacijo bank, kar ne bo bistveno vplivalo na odpravo kreditnega krča, bo pa imelo znatno večje dolgoročne javnofinančne posledice,« pravi Aristovnik. Slaba banka ne bo zmanjšala, kaj šele odpravila kreditnega krča. Več bi za njegovo zmanjšanje naredila Banka Slovenije, če bi uskladila nacionalne standarde s standardi v tujini, kar bi omogočilo korektno primerjavo kakovosti slovenskih bank s tujimi bankami. Pravzaprav se vse bolj zdi, da je temeljni cilj slabe banke selektivna izbira med ’krivimi’ in ’nekrivimi’ bančniki, ki so v času pred krizo v vsesplošni evforiji podpisovali pogodbe za kredite, ki so se v krizi pokazali za slabe, in jih reševanje bank sploh ne zanima.

Šušteršič straši, da bo Slovenija sredi leta 2013 morda potrebovala tujo pomoč, če vladi ne bo uspelo prodati deležev v bankah in državnih podjetjih. Je fiskalno stanje res tako slabo? Nikakor ne, trdi Mencinger. »Čeprav se je fiskalno stanje v hazarderskem obdobju 2005–2008 močno poslabšalo in se po začetku krize ni izboljšalo, so eksplicitne obveznosti države, to so tiste, ki so brezpogojne, manjše kot v povprečju evroobmočja in celo manjše od obveznosti jedra evroobmočja.« Javni dolg je tretji najnižji v evroobmočju, predvidena neto finančna sredstva, ki so potrebna za plačilo zapadlih obveznosti, so druga najmanjša. Po ročnosti do zapadlosti dolga smo v prvi tretjini držav z najdaljšo ročnostjo. Tudi pri celotni zadolžitvi vseh sektorjev, se pravi države, podjetij, finančnih družb in prebivalstva, je Slovenija manj obremenjena od povprečja držav z evrom. Prav tako ne drži povsem, da se Slovenija od sredine lanskega leta praktično ne more več zadolževati na finančnih trgih, kajti sicer ob nedavni uspešni izdaji obveznic na ameriškem trgu ponudba ne bi kar za štirikrat presegla povpraševanja. Res je, da se je Sloveniji zelo povečala cena zadolževanja, toda to se ni zgodilo zaradi slabega fiskalnega stanja, temveč »zaradi padca pokojninske reforme, in ker se je pokazalo, da vlada ni sposobna učinkovito voditi države«, opozarja Mencinger.

Šušteršiča bi morali tožiti zaradi izjave, s katero lastnike hranilnih vlog spodbuja k prenosu vlog iz NLB, meni ekonomist Jože Mencinger.

Stanje šoka

Ko je bil Šušteršič še direktor urada za makroekonomske analize in razvoj, so mu sodelavci rekli vernik, to pa zato, ker je eden redkih resničnih zagovornikov neoliberalne ekonomske doktrine, ki vsako krizo izkoristi za uničevanje javnega in hitro privatizacijo, s katero se obogati samo peščica ljudi. Če ne gre drugače, neoliberalci za uresničitev svojega peklenskega načrta sami ustvarjajo krize. In Šušteršič počne točno to: namerno straši javnost in ustvarja stanje šoka. Kako sicer razumeti njegovo opozorilo na črni scenarij za NLB, do katerega bi prišlo, če bi padel zakon o slabi banki in bi se razmere v banki še slabšale. V skrajnem primeru, pravi Šušteršič, lahko pride tudi do prenosa hranilnih vlog iz skrčene NLB v kakšno drugo banko. »Da si finančni minister privošči napovedati prenos vlog iz NLB, je gotovo svetovna posebnost. Takšne izjave neposredno spodbujajo lastnike hranilnih vlog k prenosu teh vlog, kar škodi banki in jo lahko uniči. Uprava in delničarji NLB bi ga morali zaradi te izjave tožiti,« meni Mencinger. Čeprav se zdi Šušteršičeva izjava nepremišljena, se Mencinger boji, da je v resnici zelo premišljena. »Najbrž gre za ustvarjanje pritiska na ustavno sodišče, naj zavrne pravico do referenduma o slabi banki. Zahteva državnega zbora za prepoved referenduma je namreč pravno in ekonomsko povsem zanič.« Šokiran je tudi Ribnikar: »Od nekoga, ki se je s financami prvič srečal, ko je postal finančni minister, lahko pričakujemo skoraj vse. Toda zadnje je šlo čez rob pričakovanega. Trdno je odločen, da bo dokazal, kako slabe so naše banke, če niso podružnice ali hčere tujih bank, in zdaj sili ljudi, da začnejo dvigovati svoj denar iz nepravih bank. Drugi cilj pa je seveda pripeljati t. i. trojko v Slovenijo. Pri tem ima Šušteršič očitno vso podporo koalicijskih strank.«