Psihomodo Pop: »Mainstream je postal zagoveden«

Frontman Davor Gobac ob 30-letnici delovanja skupine Psihomodo Pop

Psihomodo Pop je skupina, ki se je sredi osemdesetih let kalila po različnih zagrebških klubih in kleteh, po večletnem delovanju pa izdala izrazito uspešen prvenec Godina zmaja, ki jo je nenadoma katapultiral v sam vrh tedanje jugoslovanske glasbene produkcije. Z akustičnim albumom Unpljugd je doživela izjemno priljubljenost tudi v Sloveniji, najverjetneje pa jo bo znova potrdila na decembrskem ljubljanskem nastopu, s katerim bo zaznamovala 30-letnico delovanja.

Kaj je usodno vplivalo na vaše ukvarjanje z glasbo?

V četrtem razredu osnovne šole sem dobil Iskrin gramofon. Ko sem se naveličal poslušanja številnih singlic svojih staršev, sem si kupil prvo ploščo.

Katero?

Pljuni istini u oči, prvi album skupine Buldožer. Zelo pozitiven in globokoumen naslov plošče me je prepričal, da sem jo kupil. Ko sem prvič slišal Breclja, kako bruha na WC-ju, sem vedel, da gre za odlično ploščo. Z glasbo pa sem se začel ukvarjati, ko sem se dokopal do prve akustične kitare in ustanovil skupino Klinska pomora. Sledila je skupina TBC, ki je, podobno kakor Klinska pomora, razpadla brez izdanih materialov. Šele ko so me vpoklicali v skupino Neron, katere pevec je šel v vojsko, se je začela moja kariera vokalista. Kmalu smo postali Psihomodo Pop.

To je bilo leta 1983, toda plošče niste izdali vse do leta 1988. Takrat ste veljali že za kultno demo atrakcijo …

Ves čas so nas prepričevali, da smo odlična skupina, a ne dovolj komercialna. Čeprav smo lahko dva dni zapored napolnili tedaj kultni zagrebški klub Kulušić. Ko smo se prebili iz lokalnih okvirov, so nas začeli vabiti tudi v druga hrvaška mesta. Do prave pogodbe pa smo prišli šele ob pomoči Pika Stančića, ki nam je tudi produciral prvo ploščo. Zanimivo je, da smo jo prodali v takrat precej visoki nakladi 70 tisoč izvodov. S tem smo dokazali, da smo lahko tudi komercialni. Siniša Škarica, tedanji odgovorni urednik Jugotona, je pred kratkim javno priznal, da nas ni dobro ovrednotil …

Vaš prvenec Godina zmaja je bil res neverjeten uspeh za demo skupino.

Pri tem je odločilno vlogo odigrala odlična produkcija. Marsikdo nas je primerjal z legendarnimi ameriškimi in angleškimi izvajalci – od prijatelja sem denimo slišal, da ga skladba Ja volim samo sebe spominja na starega Davida Bowieja.

Kakšna je bila takratna glasbena scena?

V drugi polovici osemdesetih let so se na hrvaški sceni pojavile nove skupine –Dorian Gray, Trobecove krušne peći, Heroji, Sexa … Vzpostavila se je nekakšna alternativa, ki ni bila tako dobro medijsko spremljana kot novi val, a številni izvajalci so dejavni še danes – recimo Massimo Savić. Šlo je za precej napredno sceno.

In na njej ste se pojavili tudi vi, nekakšna hrvaška inačica Ramonesov.

Res je, da smo na začetku spominjali nanje, vendar je v naši glasbi veliko več Stonesov, Johnnyja Thundersa, bluesa, zlasti v akustičnih materialih. Res pa je, da nam je bilo v veliko čast igrati kot predskupina Ramonesov v Zagrebu in Ljubljani. Ramonesi so pravzaprav naravni podaljšek glasbe iz šestdesetih let. Njihov izraz je bil takrat inovativen. Nikoli prej ni bila glasba tako surova in hkrati preprosta. To je bil energični pop. Zanimivo je, da smo ravno po nastopanju z njimi zaključili svoje »najramonoidnejše« obdobje. Najboljši občutek pa je bil, ko sem med nastopom v Hali Tivoli opazil vse člane benda v prvih vrstah – kako z zanimanjem opazujejo naš nastop.

Če bi primerjali glasbeno obdobje konec osemdesetih let in danes, kaj se je najbolj spremenilo?

Tisti časi so bili bolj spontani, uredniki in novinarji so lahko dobro glasbo potisnili v ospredje. Danes to počnejo playliste, vse je avtomatizirano, mainstream je postal popolnoma zagoveden. Nekoč si bil faca, ker si poslušal rock’n’roll, zdaj je popolnoma drugače – danes si faca, če poslušaš turbofolk. Fenomen, ki ga nikakor ne morem razumeti, saj so se v mojem času vsi norčevali iz ljudi, ki so poslušali takšno glasbo.

Kakšni so vaši načrti po tridesetih letih aktivnega delovanja?

Delamo nov album, ki bo predvidoma izšel prihodnje leto. Imamo že sedem komadov, pa tudi tri starejše, doslej še neizdane. Skratka, naredili bomo nekakšen miks, veliko kompilacijo, ki bo vsebovala tudi nove materiale.

Po velikem poku, ki ga je sprožil izid akustičnega albuma Unpljugd (1996), ste bili pogosto navzoči v Sloveniji, nastopali ste tudi na študentskih žurkah. Na nastopu v Kinu Šiška pričakujete podobno evforijo?

To je bilo odlično obdobje. Tukaj imamo veliko bazo oboževalcev, tako da se ne bojimo slabega obiska, mi pa se bomo potrudili, da bomo nastop izpeljali karseda energično in spontano.