Scott Walker: Bish Bosch

+ + + + +

Kdo ve, kakšno veljavo bi imel Scott Walker danes, če bi se, potem ko se je konec šestdesetih let v zasedbi The Walker Brothers z Beatli prerival na vrhovih britanskih chartov, uklonil pričakovanjem in poskusom diktata tedanjih založnikov.

Velika verjetnost je, da bi po izjemno plodovitih, pri občinstvu in kritikih cenjenih ter navsezadnje tudi prodajno uspešnih začetkih končal med velikani, kot so Bob Dylan, Nick Cave, Tom Waits ali v družbi svojih prijateljev (in občudovalcev) Davida Bowieja in Briana Ena.

Manj verjeten se zdi scenarij, po katerem bi z drznim, brezkompromisnim ustvarjanjem pri skoraj sedemdesetih letih še vedno begal um in domišljijo fenov. Tistih, ki njegovi frustrirajoči karieri sledijo že od začetkov, in tudi tistih, ki njegov izjemni glasbeni opus odkrivajo retrospektivno.

A beatniška literatura, filmi evropskih auterjev, poezija Jacquesa Brela (s katero ga je zapeljala Playboyeva zajčica!), sodobna avantgardna klasična glasba in samoosamitev so se stopnjevali v zahteven, celo naporen izraz, ki ga je iz pop zvezdništva potisnil daleč na glasbeno obrobje. Tam je našel čas, da je do najmanjših podrobnosti premišljeno vizijo po desetletni odsotnosti izbrusil v ploščo Tilt, ki je leta 1995 osupnila celo najprožnejše poslušalce.

Do naslednje, še drznejše plošče The Drift je minilo dolgih 11 let, trilogijo pa je sedaj zaokrožil z albumom Bish Bosch, s katerim prikimava nizozemskemu slikarju Hieronymusu Boschu in/oziroma njegovemu delu Vrt zemeljskih naslad. Podobno kot Bosch svojo sliko tudi Walker skladbe sestavlja iz številnih drobnih političnih, zgodovinskih, znanstvenih in zemljepisnih motivov, ki vsak zase nosijo potencial za samostojno zgodbo. Fascinirajo ga usmrtitev Ceausescuja in njegove žene, laži Donalda Rumsfelda, dolžan ne ostane niti katoliški instituciji, brska po antični poeziji, znajde se na Havajih, v Alpah in drugi svetovni vojni, domišljiji in biologiji …

Toda ta pastiš skozi svoj jezik prevede v prepoznaven, temačen, grotesken izraz, s katerim poslušalca teleportira v mejne kotičke človeškega uma. Ali pa v »logiko sveta sanj«, kot je Walkerjevo glasbo in poezijo v filmu Scott Walker – 30 Century Man pronicljivo opredelil Michael Morris. Sveta sanj, ki mu poveljujejo more, morbidnost in nasilje, toda v njem ne manjka niti komičnih, mimobežnih podrobnosti (prdenje, brušenje nožev …), s katerimi razkrije svojo humorno plat. A kot da zahtevna, kompleksna struktura skladb ne bi bila dovoljšen izziv sama po sebi, je tu še Scottov glas; ta se naseli v veliko višjih (že skoraj kričavih) registrih od tistih, ki so mu tlakovali pot med pop ikone.

Scottov je preprosto človek, ki hoče in ima nekaj povedati. Toda ne pričakujte, da boste sporočilo razumeli po enem poslušanju. Niti po dveh, treh, desetih …