Dr. Spomenka Hribar: »Slovenska zveza komunistov konec osemdesetih let ni poklicala ne vojske in ne policije z vodnimi curki, kar počne današnja oblastna garnitura naše, moje in vaše države!«

Res se lahko vprašamo, kje v času pa smo. Ja, v času najbolj zagamanega desnega fundamentalizma.

Spomenka Hribar je bila vedno kritična do politike. Presoja jo skozi etična vprašanja, ne pa skozi vprašanja političnega pragmatizma in učinkov. Zaradi tega je nekoč politično kariero končala, politiki morajo namreč sprejemati tudi kompromise, včasih v imenu »večjega in pomembnejšega« tudi zavajati. In tanka je meja med dopustnim in nedopustnim. Spomenka Hribar to mejo pozna in tudi dobro ve, da jo je slovenska politika že zdavnaj prestopila. Protesti pa so le posledica obnašanja te politične elite. Spomenka Hribar se je te dni pridružila pobudi Odbora za pravično in solidarno družbo, ki je ravno na Roški predstavil svoj manifest. Pač na kraju zločina, tam, kjer se je nekoč vse začelo …

So vas protesti, njihova množičnost, razširjenost, spontanost, presenetili?

Vsekakor, čeprav sem pričakovala, da se bo prej ali slej zgodilo nekaj podobnega.

Zakaj ravno zdaj? Naj vas vprašam drugače, zakaj se niso zgodili že prej?

Nabira se pač. Ljudje smo trpežni. Stane Dolanc je nekoč dejal, da imamo trpežen delavski razred … Res je, znani smo po potrpežljivosti, a bila je kapljica čez rob, in izbruhnili so.

Ni šlo samo za kapljico. Gotovo je krivih več dejavnikov. Kriza, varčevanje, oholost politikov, brezizhodnost.

Seveda, vse to. Moramo pa tudi premisliti, od kod tako dolga »trpežnost«, ki je pravzaprav trpnost ljudi, občutek nemoči. Menim, da gre za vsaj dve stvari. Energija, ki se je zbirala in sprostila ob osamosvojitvi, je po njej upadla. Delno zaradi skrajnega napona in napora, delno zaradi pričakovanj, da bo zdaj pa vse drugače … Po osamosvojitvi se je začel čas, da bi se izpolnila velika pričakovanja – zgodilo pa se je počasno pristajanje na »realnih tleh«. Ostali smo brez energije, skorajda brez besed ob tem, kar se je dogajalo. Drugi razlog, ki nam je jemal sam izvir energije, pa je v tem, da nam je politična desnica z nenehnim omalovaževanjem ali celo zanikanjem dobrih strani socializma nekako »vzela« zadnjih petdeset let nacionalne zgodovine: nič, kar je bilo prej, v socializmu, ni bilo dobro, postalo je brez vrednosti, pravzaprav sploh nič ni bilo! Naenkrat je bila vsa preteklost postavljena pod vprašaj. Začeli naj bi iz nič. Takšen spodmik zgodovinskosti ustvarja v ljudeh nelagodnost, celo občutek ogroženosti. In začeli smo se (spet!) preštevati, kdo je pravi, kdo ne, kdo je kje kdaj bil ali ni bil … Kolikor večje je bilo razočaranje po osamosvojitvi, toliko bolj so se ljudje zapirali v osebno eksistenco ali ožje prijateljske kroge; družbenost je nekako poniknila. Enkrat je pa dost’! Človek je družbeno bitje, ne more živeti v kleti lastne države, mutast in butast, sam zase.

Ali je za to frustriranost, razočaranje, krivo tudi pomanjkanje alternative; politična elita, leva ali desna, ne zastopa tistega, v kar množica verjame.

Leta 1991 se je zdelo, da je velika alternativa uresničena. In potem se je počasi pokazalo, da smo dosegli osamosvojitev, pričakovanja o novi kakovosti družbenega bivanja pa so ostala neizpolnjena – kakor vsa velika pričakovanja so tudi ta imela luknjo, svojo praznoto.

Kakšno?

Osamosvojitev ni prinesla tistega, kar smo pričakovali. Ciljev, ki so postavljeni kot absolutni, kot presežni – Svoboda, Sreča, Nacija kot posvečena, samozadostna entiteta –, načelno ni mogoče doseči. Na srečo. Preveč naivno pa smo tudi verjeli, da je demokracija družbeni in politični model, ki sam postavlja verodostojne ljudi na prava mesta … Nismo se zavedali, kako blizu sta si avtentična svoboda in samovolja, in še posebej ne, da se z enim zamahom (uvedba večstrankarskega sistema) ne zamenja neka (petdesetletna) politična paradigma.

Danes protestniki vpijejo, vsi naj gredo, vsi naj bi bili isti. Janez Janša, Milan Kučan, Zoran Janković – so res vsi slovenski politiki taki, kot je Franc Kangler?

Seveda niso. Problem pa je v tem, da je nezadovoljstvo tako veliko, da bi ljudstvo najraje lustriralo celotno politiko. Žal na splošno ljudje ne uvidijo razlik med državo – kot sistemom svobode – in vsakokratno vlado, ki so se vse izkazale za bolj ali manj nekompetentne. Menim, da smo v izjemno pomembnem trenutku, da se sproščene energije artikulirajo v pozitivni program in demokratičnemu duhu primerno strategijo uresničitve. Glede problema, da so vsi »gotofi«, pa seveda velja, da je najprej treba razločiti med odgovornostjo in krivdo. Odgovorni so, smo, vsi, ki smo bili v praktični politiki od leta 1991 ali od že malo prej. Kriv pa je tisti, ki je konkretno nekaj (slabega) naredil ali nečesa ni naredil, pa bi bil moral. Če tega ne razločiš, potem so vsi »gotofi«. Ko bomo identificirali krivce, je prav, da zapustijo politiko, če pa bomo vse metali v isti koš – to bi bila revolucionarna dejanja in bi bili spet tam, kjer smo bili nekoč, torej v času revolucije in lustracije. »Lustracijo« imajo pravico narediti samo volivci in verjamem, da bodo v prihodnje bolj pazljivi, komu dajo svoj glas.

Kolikor večje je bilo razočaranje po osamosvojitvi, toliko bolj so se ljudje zapirali v osebno eksistenco ali ožje prijateljske kroge; družbenost je nekako poniknila. Enkrat je pa dost’!

O lustraciji niste resno razpravljali niti leta 1991, ko so oblast zapustili komunisti.

Želja po izključitvi nekdanjih komunistov iz političnega in družbenega življenja je v Demosu tlela ves čas, vendar smo libertarni poslanci (če govoriva o parlamentu) temu parirali z idejo sprave, sama osamosvojitev pa je tudi zahtevala politični konsenz. Po osamosvojitvi pa je začela delovati izključevalna logika, enaka partijski – a z drugim predznakom. Vrnili smo se v čas neposredno po drugi svetovni vojni. No, seveda ni bilo likvidacij, čas je le drugi, začela pa se je uveljavljati logika, »kdor ni z Nami, je proti Nam!«, kar nas je takoj po osamosvojitvi vrnilo več kot 50 let v preteklost.

Torej so za stanje v današnji Sloveniji odgovorni vsi politiki, ki so vodili državo, pa je niso peljali v smer prave demokracije, krivi pa so predvsem izvrševalci napačnih odločitev?

Soodgovorni so vsi današnji poslanci, še posebej seveda pozicijski, kriva pa sta najmočnejša stranka in njen »lider«, Janez Janša.

Sami ste poklicali v oddajo Saša Hribarja in v humanitarne namene podarili 1000 evrov. Zakaj? Krivda na vaši strani ni največja.

Upam, da krivde nimam. Hribarjeve oddaje so navadno polne lucidnega humorja, ampak ta ni bila »hecna«. Pozval je politike, ki se čutijo soodgovorne za današnje stanje v državi, naj pokličejo in pomagajo komu v stiski. Kot soodgovorna sem se čutila pozvano in sem poklicala. Lahko povem, v čem se čutim soodgovorna. Soodgovorna sem kot članica Demosovega kluba. Nismo le zaslužni za osamosvojitev, smo tudi soodgovorni za to, kakšna je danes družbena in kulturna atmosfera. Vse se je začelo že tedaj. Ne gre le za sprejetje spornih zakonov, poslanci Demosa smo bili tisti, ki smo dajali ton razpravi v parlamentu (tudi jaz), ki smo preglasovali opozicijo tudi ob kakšnem njihovem dobrem predlogu zakona ali amandmaja. Predvsem pa se čutim soodgovorna, ker je Demos vpeljal novo govorico, novo nestrpnost, osebne diskvalifikacije, kar je značilnost vsakega fundamentalizma. Spremenili smo duhovno atmosfero, vpeljali kulturo verbalnega revanšizma, klerikalizmu (ne veri!) smo odprli prosto pot v vse pore družbe. V politiko smo pripeljali takšno novo/staro kulturo, ki se je potem razraščala, danes pa smo tukaj, kjer smo. Kakorkoli je že bilo v prejšnjem sistemu, razen seveda takoj po vojni, takšnega sovraštva na javni sceni – pa tudi na medosebni, medsosedski –, kot je zdaj, le ni bilo. Najbrž je bilo to sovraštvo zamolčano, vendar menim, da ga je danes več zato, ker je hoteno spodbujano, ker se na njem goji desna fundamentalistična politika. Ko ji je ustrezalo, se je sklicevala na spravo, potem pa je ni le zavrgla, ampak prav v imenu sprave vnaša med nas razdor!

Je slovenski politični sistem res tako slab, da bi bilo treba spremeniti ustavo, zakone, narediti splošen »reset«?

Ne. To je Janšev načrt. Rad bi popolnoma prevzel Slovenijo. Zato govori o drugi republiki, ker prva republika ni vsa Njegova. Ne pozabimo, kar je bil nekoč izjavil, namreč da osamosvojitev še vedno ni dokončana. Kako, da ni? V kakšnem smislu ni dokončana? Ja v tem, ker da so pri nas še vedno ljudje, ki menijo, da je bilo v Jugoslaviji bolje. Kar naj bi pomenilo po Janševo, da menijo tudi, da se ne bi bili smeli osamosvojiti (!). In iz tega je Janša potegnil sklep, da slovenska osamosvojitev še ni dokončana in da se mora dokončati tudi v »kulturnem smislu«. Da je osamosvojitev treba ponotranjiti! Če osamosvojitev ni bila dokončana z vzpostavitvijo lastne države in njenim mednarodnim priznanjem, potem »osamosvajanje« pomeni, da boš državo »osamosvajal« proti lastnim sodržavljanom. Osamosvojitev se spremeni v »osamosvajanje«, v proces, v katerem boš sodržavljanom ubijal v glavo, da živijo v najboljšem od možnih svetov. Jih boš kulturno spreminjal, »kultiviral«, jih obdeloval s svojimi osamosvojiteljskimi metodami za svoj veliki Cilj. Ta Janševa izjava je bila, ko je bila izrečena, v svojem pomenu preslišana, pomenila pa je »vojno napoved« sodržavljanom. To se danes dogaja! Smo žive priče spreminjanja »slovenskega narodnega značaja«! Če nam je narodnoosvobodilni boj v kulturnem in v zgodovinskem smislu kaj dal, je bila to samozavest, občutek moči, da smo svojo usodo vzeli nase (druga raven je seveda tedanja revolucionarna pokoritev ljudi!). Janševo prizadevanje pa gre v obratni smeri, v ponovno pokoritev ljudi; ustrahovanje, grožnje – to je tisto, kar slišimo od njega –, torej podobno, kakor se je ljudem dogajalo po vojni s strani komunistične partije. Janez Janša je v tem smislu politik totalitarnega kova. Do sebe nima prav nobene distance. On se počuti kot Subjekt, kot samokreator; on je On. Nobene skromnosti, da ne rečem človeške ponižnosti ni v njem. Toda – navsezadnje: kdo pa je »naredil« iz osebe Janeza Janše »Janeza Janšo«? Pa če se sam še tako čuti kot sam svoj Subjekt, ga je dejansko »naredil« predvsem Odbor za varstvo človekovih pravic. Oseba Janez Janša je bila mladinski funkcionar, bolj partijski od same partije, zaradi česar je prišel v težave zaradi svojega pojmovanja vojske in ljudske samozaščite. Potem se mu je »nagodila« usoda, ko je Borštner prinesel kopijo spornega vojaškega dokumenta – in žal je to Janša tudi hudo »plačal«. Vedno sem in bom dala Janši vse priznanje za njegovo vlogo pri osamosvojitvi, tudi zdaj – čeprav se danes oglašajo priče, da nas je v času osamosvojitvene vojne s svojo radikalnostjo skoraj pahnil v totalni spopad z JLA! Imeli smo srečo; menim, da je zmagala razsodnost tedanjega predsedstva republike kot vrhovnega poveljnika vojske. Toda za vodenje države v miru, za negovanje družbe v njeni biti in svobodi, »kaplarske« metode načelno niso primerne. Nasprotno, so škodljive do te mere, da me dejansko skrbi za prihodnost nacije in še posebej za prihodnost naših otrok in vnukov. No in v tem smislu so protesti, ki smo jim priča, res osvobajajoči. Bojim se le, da jih ne bo Janša instrumentaliziral, se jih polastil – ali pa z nasiljem zatrl.

Ko pade prva žrtev, je »meja« pre-STOP-ljena, prekoračena, in potem lahko sledi streznitev, verjetnejša pa sta poglobljena represija, kaos. Ne igrajte se z ognjem! Ne igrajte se z ljudmi! Ker to boli. Ker lahko eksplodirajo čustva.

Torej problem naše družbe ni sistemski, pač pa personalni, ustave ni treba spreminjati?

Ustavo je treba spreminjati s pinceto. Ustava je temeljni dokument države, je njen Temelj, ne pa elastika, ki jo poljubno nateguje vsakdo, ki si hoče prigrabiti Oblast.

Politična elita ne zna odgovoriti na zahteve ulice. Kangler je morda odstopil, kakšnega resnega premisleka pa ni, ne opozicijskega ne vladnega. Kot da so se vsi politiki poskrili in čakajo, da vihar mine.

Če ne bi bili zakrčeni v svoje hotenje po absolutni prevladi, bi lahko bilo drugače. A ne gre samo za te proteste in zahteve protestnikov, ki jih vlada »ne sliši«. Tudi strokovnih mnenj ne »sliši«. A bodiva poštena do oblasti, ni problem samo v politiki – menim, da je danes intelektualna, strokovna elita premalo angažirana, nima razvitega občutka soodgovornosti za usodo nacije. Pravniki sicer govorijo, ekonomisti razlagajo, kulturniki protestirajo, ampak vse je razpršeno po časopisih, revijah, po različnih medijih. Zadeva pa bi morala imeti svojo osrediščenost, operacionalizirani namen in svojo notranjo strukturo. Tak dokument bi bil lahko tudi poenostavljen, utopičen, a vseeno bi pomenil stično točko, okrog katere se lahko iščejo alternative. Tega danes ni. In zato je nevarnost, da bi vsa protestniška gibanja ostala amorfna, da bi se iztekla v prazno, če ne bo prišlo do neke politične osmislitve.

In kaj, če ne bo?

Lahko preprosto izzvenijo. Če se bodo protesti nadaljevali z nezmanjšano močjo – ob tem, kako se obnaša ta vlada – in če drži, da so provokatorji v nekem »soglasju« z njo, se lahko zgodi, da bo kdo obležal mrtev. In če bi se to zgodilo, bi se pri nas začel drugačen čas. Res novo štetje časa! Ko pade prva žrtev, je »meja« pre-STOP-ljena, prekoračena, in potem lahko sledi karkoli. Lahko streznitev, verjetnejša pa sta poglobljena represija, kaos. Ne igrajte se z ognjem! Ne igrajte se z ljudmi! Ker to boli. Ker lahko eksplodirajo čustva! Samo opozarjam na to, kaj se lahko zgodi. Protesti so nekaj dragocenega, a govorim vam, da se lahko z njimi manipulira. Bodimo realni: vsi ti protesti te oblasti ne bodo zamajali. Zdaj na vladni strani trdijo, da jih je organizirala levica. Tako trdno so prepričani, da imajo absolutno prav, da enostavno ne vidijo ničesar drugega kot samega sebe. Katoliška gibanja imajo Boga, komunisti naj bi imeli nekoč v lasti Zgodovino, tile pa imajo samo sebe. Narcisoidnost, postavljena na metafizično raven. Na raven absolutnega. Zato se bojim nasilja na ulicah!

Omenili ste osemdeseta. Tudi takrat ste pritiskali na oblast. Kaj se lahko nova generacija nauči od prejšnje?

Vse, s čimer danes razpolagam, so izkušnje, nimam pa ne pravice ne namena mladim sugerirati, kako naj se organizirajo. Mi pa seveda ni vseeno za življenje mojih otrok in vnukinj.

Kako je na oblast pritiskala naša generacija? Na vse načine, s »petjem in plesom«, z rožami, z jasno besedo, analizami, predlogi. Protestirali smo mirno. Imeli smo pripravljen načelni program. Na enem od protestov je Majniško deklaracijo prebral Tone Pavček. Hkrati smo sodelovali s takratno milico. Na Roški sem se z njimi dogovarjala sama, še bolj Igor Bavčar. Ko je bilo konec protesta, se je množica mirno razšla. In pospravili smo za seboj. Tam na Roški je Mercator, bilo je poletje in ljudje so vanj hodili po pivo, a ko je bilo konec, smo pobrali steklenice in smeti. To je bila res kulturna akcija. Verjetno bi bilo podobno tudi tokrat, če ne bi bilo nasilnežev, plačanih ali neplačanih, ki so na proteste prišli z določenimi nameni.

Kdaj ste začutili, da so vas začeli komunisti poslušati? Kdaj je bil upor tako množičen ali vpliven, da so vas začeli upoštevati?

Najprej je treba razumeti ravnanje tedanje slovenske oblasti, zveze komunistov. Ni bila pripravljena sprejeti ponujene roke JLA in izbruhov demokratizacije utišati z vojsko. Naj primerjam: vrh naše vlade se danes skrito dogovarja z vodstvom policije, vojske in obveščevalnimi službami o varnostni situaciji v državi! Tega ni mogoče razumeti drugače, kakor da gre za varnost politične garniture pred lastnimi državljani – torej diametralno nasprotno, kot je bilo ravnanje nekdanje partijske oblasti! (Seveda konec osemdesetih let!) No, če se vrnem k vprašanju: na eni strani je bila partijska oblast, na drugi pa se je zgodba začela že s Pankrti, s punkom, z Mladino že od Mileta Šetinca dalje, visoko intelektualno Novo revijo, še posebej pomembna je bila 57. številka s podnaslovom »Prispevki za slovenski nacionalni program« … Oba tokova, partijski in civilni, sta se združila, ko je postalo jasno, da bo vsa Slovenija razglašena za kontrarevolucionarno, kar bi bilo zvezi, JLA ideološko opravičilo za »boj proti kontrarevoluciji«. Ko smo vsi skupaj to spoznali, je hitro stekel pogovor o izvedbi večstrankarskih volitev. No, tudi mednarodni položaj nam je bil naklonjen.

Kakšna je razlika med tistimi komunisti in sedanjimi demokrati, ki vodijo vlado?

Sama se nisem udeleževala tistih pogajanj, kakor pa vem, so bila trda. Toda ko so se nekaj dogovorili, so besedo držali – tako je bil zakonsko udejanjen dogovor o večstrankarskih, to je svobodnih volitvah. Zdaj se dogovarjajo znotraj koalicije in zunaj nje, dogovorov pa se ne držijo. Pa tudi dogovoriti se ni mogoče, na primer z vlado Boruta Pahorja se ni dalo ničesar dogovoriti recimo o gradnji šestega bloka šoštanjske termoelektrarne – tedaj, ko je še bil čas, da se koncipira drugačna rešitev. Pri tej vladi je le še huje. Enostavno ne držijo besede, ne držijo se dogovorov, ki jih sklenejo med seboj. Ne odgovarjajo na pobude, kritiko, prošnje državljanov, mesece in leta čakajo ljudje na odgovor o kakšnem predlogu, pomembnem za njihovo bivanje, pa nič! Oni so sami zase.

V 57. številki Nove revije ste zapisali, da mora partija »sestopiti s piedestala Oblasti«. Ali to velja tudi danes? Kako naj politične stranke danes sestopijo z oblasti, da jih ne bodo ljudje po revolucionarno odnesli?

Kako so sestopili nekdanji komunisti s piedestala Oblasti? Tako da so pristali na večstrankarske volitve, da so pristali na delitev oblasti! Demos je zmagal kot koalicija in od takrat naj bi se stranke obnašale kot del pluralnega političnega spektra. Današnji problem Slovenije je v tem, da se stranka (ki niti ni zmagala na volitvah!) obnaša kot absolutni gospodar države! Podreja si druge stranke, ki so z njo v koaliciji, podreja si parlament, podreja si vso družbo! To je kot velika hobotnica, ki se polašča vsega, kar doseže. Razdira vse družbene podsisteme, zdravstvo, šolstvo, univerze – in vzpostavlja novo, po svoji podobi. To je razvidno vsak dan iz tisoč in ene malenkosti in iz velikih podvigov, kakršen je spreminjanje politične, družbene in kulturne podobe slovenske nacije. Govorjenje o drugi republiki je le simbolni kazalec tega, kar hočejo narediti iz države Slovenije: svoj otroški vrtec. Slovenska zveza komunistov konec osemdesetih let ni poklicala ne vojske in ne policije z vodnimi curki, kar počne današnja oblastna garnitura naše, moje in vaše države! Politični subjekt, kakršna je bila komunistična partija še posebej nekaj povojnih let, je danes – seveda v drugačnih zgodovinskih razmerah! – Janševa SDS, ki nasprotnikom svoje politike očita, da jim gre za oblast! To so počeli nekdanji komunisti: očitek, da se kdo bori za oblast, je bil že politična stigma: boriti se za oblast je bil za »neprave« partijce greh do zgodovinskega subjekta, to je bilo grdo, to je bilo zavrženo in kaznivo dejanje! Zdaj pa enake očitke poslušamo v parlamentu. Ne moreš verjeti! Ali recimo, ko je v intervjuju Janša Partljiču in Vezjaku odrekel status kulturnika oziroma znanstvenika in ju razglasil za politika. Lepo prosim, politik je tisti, ki je poklicni funkcionar države in ki je za svoje specifično politično delo plačan. Ali so potem vsi diplomanti družbenih in političnih fakultet politiki? Jaz se ukvarjam s politiko, pa nisem političarka, ne spadam med politike, ampak v civilno družbo! No, Janša ju povsem nereflektirano, samoumevno razglasi za politika, ki se – pomislite! – bojujeta za oblast! In to je Janša govoril z glasom in mimiko, kakor da gre za nekaj zavrženega, nekaj nedopustnega! Vsak polintelektualec – Kocbek je rekel, da so polintelektualci »šiba božja« – se lahko poteguje za oblast, kulturnik pa naj se ne bi smel! Je oblast rezervirana za a priori izbrane? Vsaj tako je bilo razumeti, ko jima je še očital, da sta propadla politika in hočeta zdaj v politiko skozi stranska vrata, ker nista bila izvoljena. Nista kulturnika, sta politika, ki pa se ne smeta potegovati za to, da bi bila kje izvoljena. Kakšna samovoljna logika!? Pa je Janša spregledal, da tudi on prek volitev, primarno, ni dobil mandatarstva in je do njega prišel šele potem … To dejstvo je gladko izginilo v slepo pego njegove ideologije. Res se lahko vprašamo, kje v času pa smo. Ja, v času najbolj zagamanega desnega fundamentalizma.

SDS ne more biti kriva za vse, v koaliciji so tudi druge stranke.

Ja, enaka logika prežema vse stranke, ločijo se predvsem po moči, ki jim jo podelijo volivci. Vendar pa je razlika med vsemi drugimi strankami in SDS v njeni radikalnosti, v zakritem, a udejanjajočem se revanšizmu ne le proti nekdanjim komunistom, temveč proti vsem, »ki niso z Nami«. Absolutna resnica in Pravica, da ureja z bitjem in žitjem vse nacije in z vsakim posameznikom – tudi tistimi, ki se še rodili niso –, sta samo v vrhuški »zgodovinskega subjekta«, kar hoče biti SDS oziroma njen Vodja, Janez Janša. On naj bi bil poklican, da ureja življenje te nacije v ekonomskem, družbenem, političnem, kulturnem smislu. To je ta nadutost!

Katoliška gibanja imajo Boga, komunisti naj bi imeli nekoč v lasti Zgodovino, tile, ki vladajo, pa imajo samo sebe. Narcisoidnost, postavljena na metafizično raven.

Je torej SDS bolj partijska, kot je bila partija v osemdesetih?

Seveda je. In hkrati ni čudno, da je bil Janez Janša nekoč član komunistične partije.

Pa se vam ne zdi, da smo zaradi protestov danes vsi malo vzhičeni? Utopični, pričakujemo hitre spremembe, ki pa se ne bodo zgodile kar same od sebe. Prej se lahko zgodi, da bodo protesti izzveneli. Razen idej o neposredni demokraciji (še) ni konkretnih predlogov, kako naprej.

Res se lahko zgodi, da bo nezadovoljstvo odnesla zima. A zdaj je tu dragocen trenutek. Oblikovati se mora skupna strategija, če hočemo, da obstanemo kot narod in kot država. Bojim se, da je neartikulirana, neposredna demokracija zelo blizu anarhiji. Demokracija je strukturirana, pravzaprav je predstavniška demokracija. Referendumi jo dopolnjujejo, protesti pa so vedno izhod v sili.

Kakšno pomlad pričakujete? Ali pričakujete formuliranje alternativ ali nadaljevanje stagnacije?

Kaj pa, če ne bi odgovorila na to vprašanje?

Prav je, da smo vsaj pred novim letom optimistični.

Upam, da se bodo zbrali tako izkušeni kot mlajši strokovnjaki, ki bodo poskusili formulirati nujne nacionalne parametre. In da bo hkrati vlada prisluhnila in naredila nekaj potez, da se bo umirilo nezadovoljstvo. To je pravzaprav stvar koalicije. Vprašanje je, kako dolgo bo še zdržala in kolikšno bo Janševo hotenje manipulirati z javnostjo in njegovimi političnimi zavezniki. Za manipuliranje je zelo dobro usposobljen, toda tudi manipulacija ima svoje meje. Prej ali slej mora znotraj koalicije dozoreti spoznanje, da tako ne gre več.

Tudi znotraj Demosa je nekoč prišlo do te odločitve.

Del Demosa nekega dne ni več bil pripravljen nositi soodgovornosti za protikomunistično premočrtnost. Zato smo se razšli.

Vi pa ste postali razdiralka slovenske pomladi.

Kdo je razdrl Demos? Kdo je sesul Jugoslavijo? Ali Slovenija, ki je šla stran, ali tisti, ki si jo je hotel pokoriti? Enako je bilo pri Demosu. Nismo ga razdrli tisti, ki smo opozarjali na napačne odločitve in ki smo Janšo prepričevali, da v političnem programu SDZ ne sme biti zapisano, da se mora celotna slovenska družbena in politična struktura premakniti v desno …

Dvajset let kasneje se to vseeno dogaja. Vlada s svojo ideologijo, s svojimi ukrepi poskuša »uravnotežiti« Slovenijo.

Imate prav, a nekoč smo nekateri takšni politiki rekli NE. Janši smo povedali, da bomo – če bodo izglasovali program s tisto usmeritvijo na desno … – na kongresu SDZ vstali in odšli in smo tudi res odšli, potem so nas pa zmerjali, da smo komunisti. To so počeli posamezniki, ki so bili v prejšnjem režimu previdno tiho ali pa so bili celo zelo glasni in pravoverni komunisti.

Pravite, da se lahko enako zgodi s sedanjo koalicijo?

Pravim, da se bo naslednje leto v koaliciji dogajalo še marsikaj. Res pa je, da ima Janša danes več političnih izkušenj, kot jih je imel v času Demosa.

Vprašanje, ali so znotraj koalicije posamezniki, ki bi se upali izpostaviti in tvegati svojo politično prihodnost.

No, še pred dnevi bi vam rekla, da je Gregor Virant premalo cenjen, danes, po izidu interpelacije proti ministru Vinku Gorenaku, pa ne vem več, kaj naj si mislim. Bojim se, da Virant sploh ni dojel, kaj pomeni vdor policije v parlament! On je po funkciji varuh integritete parlamenta! Sem pa kljub vsemu optimistka. Kocbek je nekoč zaklical: Ljudje niso kar tako! Ne, niso kar tako, ne bodo, ne bomo se kar tako pustili zastraševati, izkoriščati in žaliti. Če drugega ne, so to dokazali sedanji protesti. Da bi le kaj pozitivnega nastalo iz njih!