Hordur Torfason: »Ko politikom poveš, da niso lastniki ljudstva, tega ne razumejo takoj«

Morate se postaviti zase in pokazati politikom, kaj hočete. Morate zahtevati. Pojdite na ulico. Lahko začnete na domačem kavču, a enkrat morate vstati.

Islandci oktobra 2008 niso vedeli, kaj se jim dogaja, slutili pa so katastrofo. K sreči je umetnik Hordur Torfason natančno vedel, kaj mora narediti. Izkušnje v boju proti neumnosti pridobiva že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je razkril svojo istospolno usmerjenost in so ga hoteli ubiti. Začel je koncertirati in se pogovarjati z ljudmi, danes pa ima Islandija premierko, ki je lezbijka. Zato je ob zori finančne krize stopil pred parlament in začel mimoidoče spraševati, kaj se dogaja in kaj naj naredijo glede tega. Po petih mesecih protestov so odgovorni za krizo odstopili, vmes pa je Hordur sonarodnjake naučil, kako politike prisiliš, da spoštujejo voljo ljudi. Islandskega upora ni ponovil še nihče.

Najprej najpomembnejše vprašanje. Poznate Björk?

Ja. Njeni starši so bili moji sošolci.

Vsi v Islandiji poznajo Björk?

Ja.

Ker vsi poznajo vse?

Bolj ali manj. No, ni čisto tako, ampak Björk pa res poznam.

Kako je država s 300 tisoč prebivalci, večinoma ribiči, postala simbol vsega, kar je narobe s finančnim sektorjem?

Zaradi desetletij neiskrenosti in goljufanja.

Če je na primer dogajanje pred krizo v ameriškem finančnem sektorju opisano kot neodgovorno hazardiranje, katero besedo bi uporabili za opis tega, kar se je dogajalo na Islandiji?

Isto. Nekako smo izgubili ravnotežje.

Vaše banke so znorele. Zaradi njih je islandski dolg leta 2009 znašal okoli 850 odstotkov BDP-ja, ameriški, ki velja za megalomanskega, je bil takrat okoli 350 odstotkov BDP-ja. Vaša država tega ni prenesla.

Še zdaj ne vem, ali bo lahko.

Preden ste se uprli, je želela država rešiti banke?

Veliko stvari se je dogajalo na političnem polju in nisem spremljal vseh podrobnosti. Za svoje poslanstvo sem si izbral, da ustvarim prostor, da bi strokovnjaki razložili ljudem, kaj se dogaja. To znam in temu sem moral posvetiti ves svoj čas.

Ampak razumeli ste dovolj, da ste vedeli, da je treba to, kar je želela vlada narediti, ustaviti?

V tej državi sem se rodil, v njej živim zelo dolgo in že pred tem sem leta in leta opozarjal, da izgubljamo nadzor. Vsi, ki smo to delali, smo doživljali kritiko. Delež, ki ga lahko prispevam kot umetnik, je, da opozarjam. Politikom ljudstvo zaupa, da opravljajo svoje delo. Očitno je bilo, da ga niso.

Prej sem se norčeval iz protestirajočih Islandcev. Jezni so pridrveli v središče mesta, ostali pol ure, odšli domov in v dveh, treh dneh je bilo vse pozabljeno.

Po odzivu na krizo je Islandija edinstvena. Kdaj so se Islandci odločili, da stvari ne smejo potekati, kot je želela vlada?

Šestega oktobra 2008 ob štirih popoldne je premier Geir Haarde nastopil na nacionalni televiziji. Takrat smo vedeli, da se nekaj dogaja, nismo pa vedeli, kaj. Njegov govor je bil zelo resen in na koncu je uporabil besede, ki so zaslovele: »Bog blagoslovi Islandijo.« Marsikdo je bil zmeden. Razmišljal sem, katerega boga prosi, naj blagoslovi Islandijo. Ljudi sem spraševal, o čem je premier govoril. Vsi so rekli, da ne vedo, kaj se dogaja. To je bilo na ponedeljek. Takrat sem bil zelo zaposlen, ker sem za pisatelja, ki je pisal mojo biografijo, zbiral fotografije in podatke. Ampak v soboto, 11. oktobra, sem se odločil, šel pred parlament in mimoidoče spraševal dvoje, kaj se je zgodilo v naši državi in kaj lahko naredimo glede tega. Tam sem bil opoldne, ker je takrat v središču mesta veliko ljudi, tudi politiki so hodili mimo mene. Hotel sem odgovore, ker nam jih mediji niso dajali, politiki pa so govorili, da je vse v redu.

Kako so ljudje odgovorili na vaši vprašanji?

Nisem dobil jasnih odgovorov, ker so bili vsi zelo zmedeni. Spoznal sem veliko zelo zmedenih in prestrašenih ljudi. Potem sem na svojo spletno stran, ki jo spremlja nekaj tisoč ljudi, dal obvestilo, da bom tam tudi v nedeljo in v ponedeljek. Poklical sem nekaj prijateljev, a prišlo je več tujih novinarjev kot Islandcev. Toda zelo kmalu sem razumel, da je položaj izjemno resen. Najel sem avto in opremo za ozvočenje, prijatelje sem povabil, naj pridejo govorit. Poskušal sem ljudem razložiti položaj, zamislil sem si nekakšen forum. Moj prvotni namen je bil priti v stik z ljudmi, ki so znali z računalniki, internetom, da bi razširili sporočilo, da bo v soboto, 18. oktobra, ob treh popoldne ogromen shod na prostem. Prišlo je na tisoče ljudi, nekateri verjetno iz radovednosti, ampak večinoma prestrašeni in zmedeni. Ker se je bližala zima in je bilo mrzlo, je bil moj namen, da bi shod trajal 20 minut. Povedal sem ljudem, kaj si mislim, in rekel, naj se ne bojijo, naj se pogovarjajo med seboj, si izmenjajo informacije, poslušajo govorce in naj sami govorijo. Na koncu shoda, ki je trajal okoli 40 minut, sem vprašal, ali želijo, da ponovimo shod čez teden dni na istem kraju ob isti uri. Vsi so zakričali: »Da!« Tako se je začelo.

Podobne stvari ste že počeli, ampak ta je bila največja.

Tako se je izkazalo, čeprav na začetku ni bilo videti tako. Ko sem stal pred parlamentom skoraj sam, si nisem predstavljal, da bom tam vsako soboto v naslednjih petih mesecih v družbi več tisoč ljudi.

Ni naključje, da ste bili vi tisti, ki ste stopili v ospredje. Pred tem ste se na primer postavili za Paula Ramsesa, kenijskega prosilca za azil, ki so ga hoteli izgnati.

Ja, tistega poletja.

Ste tudi prvi odkrito istospolno usmerjeni moški v Islandiji.

Način dela, ki sem ga uporabil pred parlamentom, je zrasel iz moje izkušnje posameznika, ki se je v tej državi prvi izpostavil kot homoseksualec. Takrat sem bil zelo priljubljen, vsi so poznali moje pesmi, bil sem na televiziji, režiral sem filme in v njih igral, delal sem v gledališču. Tisti dan, ko sem se razkril kot homoseksualec, se je to končalo, kakor bi odrezal. Moral sem pobegniti iz države. Ampak pomembno je, da sem se vrnil in se boril proti neumnosti, proti izključevanju ljudi zato, ker so iskreni.

Islandija je veljala za zelo mačistično državo, kjer morajo biti moški »pravi moški«. Se je to spremenilo?

Popolnoma. Danes imamo enakopravnost v teoriji in praksi. Za podrobnosti se še borimo, vendar je popolnoma drugače.

Za tehniko, ki sem jo uporabil, je potreben čas. Podobno kot vam trgovci že od septembra skušajo zlesti pod kožo, da boste za božič kupili to in ono. To je proces.

Zdaj imate istospolno usmerjeno premierko.

Zdaj ljudje istospolne usmerjenosti večinoma ne skrivajo. Sam sem začel leta 1975 in od vsega začetka je bil moj namen, da bi v državi dobili organizacijo za pravice istospolno usmerjenih. To smo dosegli leta 1987. Toda najprej je bilo zame pomembno preživetje. Moral sem pobegniti v København, ker so me ljudje dejansko hoteli ubiti. Tam sem pomival posodo in drgnil tla, da sem dobil denar za polet v Islandijo. Potem sem začel s kitaro potovati po državi, imel sem koncerte, se pogovarjal z ljudmi, ker verjamem v duha takšnega delovanja. Ne maram kričati, da so vsi neumni ali podobno. Z ljudmi moraš biti razumen. Ker sem igralec in režiser, vem, da je k ljudem najbolje pristopiti z znanjem ali z vprašanji. Pisal sem pesmi, zgodbe, nikoli nisem pridigal, bil sem vljuden. Moj namen je bil dokazati, da imam darove. Da nisem neki … Ljudje imajo predstave, kakšni so homoseksualci, da to niso mladi, niso prijazni, niso lepo oblečeni, niso nadarjeni … Korak za korakom sem se naučil ravnati z ljudmi, nastopati. Ko imate množico ljudi, imate ljudi z njihovimi predsodki, njihovimi pogledi na življenje. Kar se tiče homoseksualcev, je šlo za nevednost, dojeti smo bili kot napadalci, ki ogrožamo prav vse. Podoba je bila zelo slaba. Na začetku ni na moje koncerte hodil nihče razen hišnikov. Odigral sem svoje pesmi, povedal svoje zgodbe, govoril s hišniki in šel naprej. Ko sem se čez leto vrnil, so bili tam hišnik in njegova družina in prijatelji. Začel sem razumeti, kako je mogoče z ljudmi delati korak za korakom. Vsakič znova sem slišal stavek: »Drugačen si, kot sem si mislil, zelo drugačen.« Razumel sem, da se tako pristopa k ljudem. Ljudje poslušajo. Najprej samo hišnik, nato pet ljudi, nato dvajset, nato trideset. Deset let pozneje so me ljudje klicali in vabili na koncerte. Leta 1991 sem se vrnil na Islandijo in poskusil živeti tu. Od takrat sem tu.

Pri protestih ob finančni krizi ste torej uporabili isti model?

Ja. Navezal sem stike z intelektualci, umetniki, ki bi lahko razložili razmere, prinesli sporočilo o njih. Moji govori so bili vedno kratki in poskušal sem zagotoviti enakopravnost, en govornik, ena govornica. Le dvema vrstama ljudi nisem dovolil govoriti, politikom in predstavnikom religij.

Zakaj?

Predstavniki religij imajo … proti njim sem se boril vse življenje. Spoštujem verska prepričanja ljudi, ampak prepričan sem, da bi morala ostati zasebna. Ne maram, da se religija širi kot resnica. Če se sklicuješ na Sveto pismo, in oni se, potem smo v težavah.

Kot ste rekli, premier je v tistem govoru omenjal boga.

Zato sem se vprašal, katerega boga. Ko gledam svet, vidim, da je poln bogov. To je razlog, zakaj ne dovolim … In verjemite, to ni iz nespoštovanja do vernih. Ampak prosim, ohranite to zase, najlepša hvala.

Torej, proteste ste organizirali vsako soboto pet mesecev?

S prvim večjim shodom sem ugotovil, da bo to trajalo nekaj časa. Ko sem takrat množico ljudi, bilo jih je na tisoče, vprašal, ali želijo še eno srečanje teden pozneje, so pritrdili. Ok, to bo trajalo kakšen mesec, sem si rekel, zato sem šel med ljudi in jih vprašal, kaj hočete, kaj hočemo. Korak za korakom, tudi s prebiranjem medijev in pogovori z ljudmi z vseh ravni družbe, številnimi poslanci, so se začele oblikovati zahteve. Slišal sem, kaj ljudje hočejo, in strinjal sem se z njimi. Da odstopi vlada, da odstopi odbor centralne banke in da odstopijo vodilni finančni nadzorniki. Te tri zahteve so se mi zdele ogromne. Vsi so rekli, da tega ni mogoče doseči, da nikoli ne bomo prepričali vlade, naj odstopi.

Kaj ste menili vi sami?

Rekel sem: »Ja, to se še nikoli ni zgodilo, ampak, ali je vseeno vredno poskusiti?« Dejstvo je bilo, da smo bili zelo nezadovoljni s položajem, in raslo je zavedanje, da je nekaj treba storiti. Na prav vsakem shodu sem predlagal te tri zahteve in vsakič znova so se ljudje strinjali. Na začetku vsakega shoda sem rekel tudi, da je to miren shod, da nikoli ne bomo uporabili nasilja. Smo inteligentni ljudje in imamo možnost, da izrazimo svoja prepričanja. Politiki delajo za nas, nismo njihovi sužnji. To so zahteve politikom. Ti pa so nas ignorirali ali zmerjali.

Kaj so vam govorili?

Da smo drhal in še marsikaj drugega. Mediji so v rokah bankirjev, bogatašev, političnih skupin in so slabo pisali o nas, tudi o meni. Čeprav me niso nikoli nič vprašali, so pisali, da sem idiot, nasilnež, neumnež. Ampak tega sem navajen in vem, da če se prerekaš o takih stvareh, vedno izgubiš. Ko sem začel proteste pred parlamentom, sem rekel ljudem, prosim, pomagajte mi, potrebujem pomoč pri izdelavi spletnih strani in še veliko drugih stvari. Dal sem jim številko svojega mobilnega telefona. Klicali so me in mi pomagali tudi na primer oblikovati skupino ljudi, imenoval sem jih vojska, ki je šla med množico, da je preprečevala nasilje … Moral sem biti zelo previden glede ljudi, s katerimi sem prišel v stik. Telefon mi je nenehno zvonil. Vsak je imel zamisli, vsi so hoteli pomagati. Zato sem poiskal zase zelo pomembnega človeka, ki je preveril vsakega. Hotel sem vedeti, kdo so ljudje, ki se obračajo name, od kod prihajajo, kaj hočejo, ali so to politiki v preobleki …

So bili tudi taki?

Name so se obračali ljudje z vseh ravni družbe, ki so hoteli vse mogoče stvari. Potreboval sem človeka, ki dobro pozna islandsko družbo in ki ima dobre zveze. Na začetku decembra 2008 sem ga izbral izmed sto in sto ljudi, ki so mi telefonirali. To je bil človek, ki je bil nekdanji urednik, zelo dobro izobražen, dobro povezan, poznal je številne politike, osebno, z univerze in tako naprej. Na voljo mi je bil noč in dan. Politikom, ki so nas ignorirali, je začel pisati pisma in jih prosil za sestanke. Zelo jasno jim je povedal, kaj delamo. Nato so se poleg shodov, na katerih je bilo več tisoč ljudi, začeli tudi sestanki s politiki. Vsak dan sem delal od trenutka, ko sem odprl oči. Sprva so bili ljudje neobveščeni, niso se pogovarjali med seboj, niso zahtevali pojasnil in so na nas gledali kot na idiote. Ampak čez čas je bilo naše sporočilo slišano. Na Islandiji se ni še nikoli zgodilo nič podobnega.

Kaj je pomenilo točko preloma? Zakaj so vam politiki ugodili?

Za tehniko, ki sem jo uporabil, je potreben čas. Podobno kot vam trgovci že od septembra skušajo zlesti pod kožo, da boste za božič kupili to in ono. To je proces. Decembra 2008 je bilo zaradi več razlogov na protestih vse manj ljudi. Najbolj zato, ker so mediji govorili, da je to, kar zahtevamo, neuresničljivo, da je noro. Tudi obrekovali so nas, da napadamo svoje ljubljene in spoštovane politike. Manj ljudi je bilo tudi zato, ker je prihajal božič. Objavil sem sporočilo, da spoštujem odločitev ljudi, da ne prihajajo, ampak jaz bom stal tam, tudi če bom sam. In ko se vrnete, bom tam.

In so se vrnili?

Da. To je bil znak, da sem resno mislil, ko sem rekel, da ne bom obupal. In je tudi način, da se ustvarja nekakšna napetost. Vlada in drugi politiki so nas ignorirali, niso nas poslušali. Na naše zahteve so odgovarjali z molkom, zato sem enkrat napravil tihi protest. To je razburilo marsikoga.

Marca 2009 so ugodili vašim zahtevam.

Med tihim protestom sem se zavedel zelo pomembnega dejstva. Poslopje islandskega parlamenta je res slabo zvočno izolirano. Ko si notri, izredno dobro slišiš, kaj se dogaja zunaj. Ko sem se tega zavedel, sem vedel, kako nadaljevati. Ljudi sem povabil na shod 21. januarja, ko se poslanci vrnejo z novoletnih počitnic, in jih spodbudil, naj pojejo, saj nas bodo slišali, čeprav so se pretvarjali, da nas ne. To je bilo torej v torek ob enih. Nisem bil prepričan, koliko ljudi bo prišlo, ker je bilo sredi delovnega dne. Prišli so tisoči. In tudi v sredo, četrtek, petek je bilo na tisoče ljudi od poldneva do polnoči. Zakurili so kresove, udarjali so po bobnih … Bilo je spektakularno, česa takega na Islandiji še nismo videli. Največji shod pa je bil v soboto, 26. januarja. V nedeljo zjutraj je eden od ministrov na radiu napovedal odstop. V ponedeljek je odstopila vlada. Potem je trajalo še kakšen mesec, da je odstopil še nekdanji premier David Oddsson, ki smo mu pravili »arhitekt krize«.

Takrat je bil guverner centralne banke?

Ja. Februarja je odstopil. Pravzaprav je bil izgnan s položaja. Zadnji protest je bil 7. marca. Med celotnim nizom protestov so nekateri ljudje želeli prevzeti mojo vlogo vodje protestov. Vsakič sem jim rekel, da si bom vsak teden vzel štiri ure, da postavimo ozvočenje, imamo shod in potem odidemo. Preostanek tedna je vaš, sem jim rekel. To jih ni zanimalo, hoteli so, da odidem in bi potem oni prevzeli organizacijo. Ko so bile vse tri zahteve izpolnjene, je bila moja naloga opravljena in sem rekel tistim ljudem, izvolite, lahko prevzamete. Pojasnil sem jim svoj način dela, dal sem jim vse podatke, vse koristne telefonske številke. Ampak bilo jih je veliko in so se začeli prepirati med seboj. Iz tega ni bilo nič. Protesti so se nadaljevali, ampak to so bili bolj spontani odzivi na to, kaj so politiki delali. Na primer protesti proti reševanju banke Icesave in podobno. Vendar takrat nisem bil več vpleten. Upal sem, da sem ljudi naučil, kako delovati.

Vaša zamisel je bila tudi udarjanje po loncih in ponvah.

Zamisel je pravzaprav prišla iz Argentine.

S to posodo je mogoče narediti precejšen hrup.

Ja, bila pa je tudi simbol naše hrane. Kot smo stvari videli konec leta 2008, je bila Islandija na poti v bankrot. Gledali smo v brezno globoke krize. Država je imela težave pri dobavljanju hrane, to smo občutili v trgovinah. Pravzaprav smo Islandci na protestih zahtevali preživetje, hrana pa je simbol tega.

Ste bili presenečeni nad tem, kako so se Islandci odzvali in da so zdržali do konca?

Ja in ne. Ko se take stvari zgodijo, je to zato, ker so organizirane. Ne zgodijo se same od sebe. Potrebne so izkušnje, znanje. Potem ko sem začel, se je začelo veliko protestov. Ljudje so se učili od mene. Znanec, gledališki režiser, je zahteval srečanja državljanov s politiki. Uspelo mu je, srečanja so bila zelo dobro izpeljana in vplivna. Potrebni so ljudje, ki vedo, kako voditi zadeve, organizirati.

Ko ste zahtevali odstop vlade, ste bili prepričani, da bo nova vlada spoštovala voljo ljudi?

Ne. Nikoli ne zaupajte politikom. Bistvo politikov je pogajanje. Namen protestov je bil, da se tem ljudem sporoči, da to, kako so se obnašali 20 let, ni sprejemljivo.

Po zamenjavi vlade ste imeli veliko referendumov. V tujini je bil največje pozornosti deležen tisti leta 2010 proti državnemu reševanju banke Icesave oziroma njenih angleških in nizozemskih varčevalcev. Kateri so še bili?

Ljudi sem poskušal naučiti … Prej sem se norčeval iz protestirajočih Islandcev. Ko so protestirali, so jezni pridrveli v središče mesta, tam ostali pol ure, odšli domov in v dveh, treh dneh je bilo vse pozabljeno. Sam sem se velik del življenja boril za pravice in vem, da je treba na težave opozarjati nepretrgoma. Ko politikom poveš, da niso lastniki ljudstva, tega ne razumejo takoj.

Začeli ste tudi spreminjati ustavo.

Ja, to je ena glavnih stvari, o katerih sem takrat govoril. Imamo ustavo iz leta 1944, ki je nadomestila tisto, ki smo jo dobili leta 1849 od danskega kralja. Ko smo jo sprejeli, nam je bilo obljubljeno, da se bodo takoj lotili priprave nove. Oktobra 2008 sem omenil, da bi jo morali spremeniti, vendar tega nisem predstavil kot zahtevo, ampak kot vprašanje, o katerem bi morali razpravljati. Če bi tudi to postavili kot zahtevo, bi morali protestirati več let.

Spremembe ustave ste se lotili na nenavaden način.

Način, na kakršnega naj se spremeni ustava, so zahtevali ljudje pozimi leta 2008 in 2009 in sedanja premierka je to sprejela. Leta 2009 je bil ogromen shod, imenovan narodni shod. Postavilo se je vprašanje, kaj hočemo. Izkristaliziralo se je več tem, glavna pa je bila želja po boljši družbi. Izmed 500 ljudi, ki so lahko bili kdorkoli, jih je bilo izvoljenih 25, da bi napisali novo ustavo. Imeli so štiri mesece časa. Do njih je lahko pristopil kdorkoli in se pogovoril z njimi. Če so potrebovali pomoč strokovnjakov, so bili ti vedno na voljo. Njihov predlog je dober. Željo po novi ustavi so ljudje izrazili tudi na referendumu. Zdaj je v parlamentu in premierka Johanna Sigurdardottir je rekla, da jo bomo imeli na naš državni praznik, 17. junija letos.

Po čem je drugačna od sedanje?

Zelo je drugačna in zelo dolgo bi trajalo, da bi vse naštel.

Ampak kaže željo po boljši družbi?

Ja. Vedno je vprašanje, ali bi lahko šli še dlje, ampak v glavnem se večina strinja z njo.

Islandija se ni izognila varčevalnim ukrepom. Toda v državi ni bilo varčevanja pri sociali, izobraževanju in zdravstvu?

Seveda je bilo.

Vaša primerka se je hvalila, da je Islandija, kar zadeva varčevanje, lahko zgled Grčiji.

No, bližamo se volitvam in to se čuti v izjavah politikov. Res je, da je bilo konec leta 2008 videti, da bo grozno. V trgovinah je bilo čutiti pomanjkanje blaga, nismo imeli denarja, bližali smo se razmeram, kakršne so bile v ZDA v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko so ljudje stali v vrstah na ulici s skodelicami, da bi dobili juho. Če danes pogledate po naši družbi, bi težko videli kakšne znake krize. Seveda je na tisoče ljudi zelo zadolženih, ljudje so izgubili službe, številni so se izselili in raven javnih storitev se je znižala, še posebej v zdravstvu varčujejo povsod. Ampak gre nam veliko bolje, kot smo pričakovali.

Ko gledam stvari za nazaj, vidim, da so bile v zadnjih štirih letih storjene napake. To mi pove, da nikoli ne moreš biti zadovoljen. Ampak vsaj borimo se.

Ljudje so varčevanje sprejeli?

Seveda nismo zadovoljni s tem. Ampak smo izjemno zadolženi. Cene hrane so se podvojile, davki so višji, plače so nižje. Kljub temu ni tako hudo.

Islandija je banke leta 2002 privatizirala, v krizi so številne propadle, zdaj pa je največja banka v lasti države. Za Slovenijo, kjer vlada želi privatizirati banke, je zanimivo, da je islandska premierka rekla, da boste dvotretjinski delež v Landsbankinn obdržali. Zakaj?

Naše izkušnje z bankami so grozne. Danes pravimo: »Če želiš oropati banko, jo kupi.« Naše banke so izpraznili. Državi so ukradli milijarde. Zaradi privatizacije smo skoraj bankrotirali.

Zakaj se ni nobena druga država na krizo odzvala enako kot Islandija?

Leta 2008 sem telefoniral znancem v drugih državah in jih spraševal: »Kako potekajo vaši protesti?« Vsi so se čudili, o čem govorim. Leta 2010 pa so me začeli klicati ljudje iz tujine in me spraševali, kaj sem delal leta 2008. Zdaj že dve leti potujem in razlagam svoje poglede na to, kako delovati v družbi, če ne deluješ iz okvira politične ali verske skupine, ampak kot svoboden človek. Vsakič, ko sem se izpostavil za kaj, mi je v celoti uspelo. To je zato, ker je moja stroga zapoved, da ljudem razlagam, da je sistem naš. Moramo delati skupaj s politiki, ne moremo jih linčati. In moramo se zavedati, da je potreben čas za spremembo družbe. To je ogromen sistem in ne moreš ga kar en dan ustaviti in naslednji dan zagnati drugačnega. Tudi zato, ker imamo drugačne poglede na stvari. Ko gledam stvari za nazaj, vidim, da so bile v zadnjih štirih letih storjene napake. To mi pove, da nikoli ne moreš biti zadovoljen. Ampak vsaj borimo se. Danes se veliko bolj zavedamo, kaj se dogaja z nami. Če si se pred letom 2008 želel pogovarjati o tem, kaj se dogaja v politiki in družbi, so ti ljudje rekli: »Nočem razmišljati o tem, meni gre dobro.« Po letu 2008 se vsi zanimajo za politiko. K temu je veliko pripomogel tudi Facebook. Mediji so še vedno v lasti političnih strank in bogatašev, zato pa na Facebooku poteka obsežna kritična razprava o pomembnih temah.

Kakšno je sporočilo z Islandije preostalemu svetu, drugim državam, ki so zaradi krize v težavah?

Ne morem govoriti v imenu celotnega naroda. Moje sporočilo je, ostanite budni in ukrepajte. Vpliv pogovarjanja je omejen. Morate se postaviti zase in pokazati politikom, kaj hočete. Morate zahtevati. Pojdite na ulico. Lahko začnete na domačem kavču, a enkrat morate vstati.