21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura
Vrnitev Basa Jana Aderja
Zgodba o umetniku, ki je za vedno izginil v valovih Atlantika
Razstava Ko je nastopila težnost, je bil svet še mlad, Galerija Škuc
© Dejan Habicht
Ko rečete Bas Jan Ader, vsi pomislijo na umetnika, ki je leta 1975 skušal prečkati Atlantik v najmanjšem modelu jadrnice, takrat dostopnem na trgu. Z jadrnico je odplul v okviru umetniškega projekta Iskanje čudežnega, in ko so barčico po desetih mesecih našli 150 milj od irske obale, njegovo telo pa je za vedno izginilo, je zgodba postala mit.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
21. 12. 2012 | Mladina 51 | Kultura
Razstava Ko je nastopila težnost, je bil svet še mlad, Galerija Škuc
© Dejan Habicht
Ko rečete Bas Jan Ader, vsi pomislijo na umetnika, ki je leta 1975 skušal prečkati Atlantik v najmanjšem modelu jadrnice, takrat dostopnem na trgu. Z jadrnico je odplul v okviru umetniškega projekta Iskanje čudežnega, in ko so barčico po desetih mesecih našli 150 milj od irske obale, njegovo telo pa je za vedno izginilo, je zgodba postala mit.
V devetdesetih letih se je pričel Aderjev revival s kompleksno instalacijo Christopherja Williamsa Bouquet for Bas Jan Ader and Christopher D’Arcangelo, ki je združila romantiko s klinično objektivnostjo nekaterih del konceptualne umetnosti. Od tedaj so mnogi umetniki ustvarili številna dela, posvečena izginulemu umetniku.
Opus Basa Jana Aderja je sicer majhen, ustvarjal je predvsem video in filme, in retrospektive njegovih del so redke. Ena od njih je bila leta 1999 v galeriji Sweeney Art Gallery v Riversidu, druga pa v Camden Arts Centru v Londonu in Museumu Boijmans van Beuningen v Rotterdamu. Leta 2006 je nastal dokumentarni film Here is Always Somewhere Else.
Ader je v svojih 33 letih naredil le nekaj videov, fotografij in performansov in v umetnostnem svetu velja za kultnega avtorja, za umetnika umetnikov, sodobnega Vincenta van Gogha. Njegova dela so nenavadna, neprestano snema padec, s kolesom vred strmoglavi v amsterdamski kanal, z veje čofne v reko pod seboj, s strehe hiše se skotali do tal. Humor in melanholija obenem. In posledice druge svetovne vojne. Rodil se je leta 1942, in ker so njegovi starši v kleti skrivali Jude, so očeta ustrelili v gozdu, mama pa je morala v nekaj minutah zapustiti hišo. Aderjeva dela lahko skoraj vedno povežemo s trenutki groze njegove družine. Nikoli ne bomo izvedeli, ali je skušal s svojim popotovanjem ponoviti očetovo smrt ali prvič ustvariti umetniško delo, ki se ne bi končalo s padcem.
Njegova dela so zdaj v Ljubljani, na razstavi Ko je nastopila težnost, je bil svet še mlad v Galeriji Škuc. Razstavljeni so projekti, ki jih je treba skušati živeti, pri katerih gledalec, ki bi rad le pokukal v galerijo in odšel, nima kaj iskati. Ali pa tudi? Toda za ta dela je treba imeti odmik, zmožnost prepuščanja, moč izstopa iz potrošniškega vsakdanjika. Treba je vstopiti v stanje, ko smo zmožni premišljati o zvoku vetra, upogibu veje, padanju snežink … Takrat smo pripravljeni na obisk razstave in tedaj jo lahko doživimo v polnosti, razumemo ranljivost človeškega telesa, ki ga javnosti ponuja umetnik.
To smo umetniku, ki je mejo med umetnostjo in resničnostjo prestopil tako, da je umetnosti daroval življenje, kot občinstvo pravzaprav dolžni. Tako spoštovanje do razstave sta pokazala tudi kuratorja projekta Louky Keijsers Koning in Tevž Logar, ki razstave, verjetno ene od bolj svežih in pomembnejših v lokalnem umetnostnem prostoru letos, nista prav po oglaševalsko obesila na veliki zvon, ampak sta pripravila vsebinsko in oblikovno nevsiljivo postavitev, ki pusti do besede umetniškim projektom.
V manjši Galeriji Škuc je te dni doma Bas Jan Ader, v večji Galeriji Jakopič pa njegovi somišljeniki. Tisti, ki so si v svojem delu, najpogosteje tudi z Aderjem kot zgledom, dovolili konceptualno umetnost povezati s humorjem, čustvi in lepoto, ne le z racionalnim in političnim.
Že od sedemdesetih let so umetniki, podobni Basu Janu Aderju, iskali »topli konceptualizem«, kot ga imenujeta kuratorja. Poleg Jiříja Kovande, Sigurdurja Gudmundssona in Gera van Elka iz sedemdesetih let minulega stoletja so bili to še slovenska umetniška skupina OHO in Grupa šestorice autora. Razstavljena so tudi dela izbranih mlajših avtorjev, pri čemer se je ob selekcijo obregniti le toliko, da bi si želeli na takšni razstavi videti še kakšno delo katerega od regijskih umetnikov.
Obstajajo stvari, ki jih ni mogoče prevesti v jezik in jih ne moremo omejiti na zbirokratizirano kapitalistično logiko vsakdanjika, pa čeprav se zgodijo v njem. Ta nas s svojo veliko šapo na medijih še vedno uči, da je treba nekatere stvari zakriti, da je treba zanikati človeško ranljivost ali nanjo pozabiti, da umetnost ni nič kaj pomembna. Iz Škuca jim odgovarja Bas Jan Ader: »Preveč žalosten sem, da bi ti povedal.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.