Kulturniški upor

Prvi, ki so šli leta 2012 glasno in množično na ulice, so bili kulturniki

Najprej so ukinili samostojno ministrstvo za kulturo, potem so se začeli proračunski rezi v vse resorje, a prav kultura je bila med prvimi. Ne le da je ministrstvo zaostrilo merila za pridobitev statusa samozaposlenih v kulturi, javne institucije je čez noč doletela prepoved sklepanja pogodb z zunanjimi sodelavci. Zdaj imajo odločilno besedo glede tega, kdo lahko sodeluje z javnimi institucijami in kdo ne, minister in drugi funkcionarji. Priča smo bili tudi poskusu podržavljenja kulturnih institucij, ki so se komajda osamosvojile od ministrstva. Potem so začeli tam razmišljati, da bi nehali sofinancirati umetniške projekte, kritične do političnih dejanj.

Protesti kulturnikov vseh teh posegov niso ustavili. Morda tudi zato, ker se takrat še ni prebudilo tudi preostalo ljudstvo. Posledice pa so vidne in povsem primerljive z zmanjševanjem sodelavcev, ki jih je prineslo odpuščanje v gospodarstvu. Edina razlika je, da pri tem ne propada le potrošni artikel, ki ga »proizvajajo«, temveč kar celotna slovenska kultura. Kustos in umetnostni kritik danes resno razmišlja o menjavi poklica. Obetaven umetnik za preživetje dela na gradbišču.