Pravosodje v nemilosti

Slovenija ima ministra za notranje zadeve Vinka Gorenaka, ki želi biti obveščen o preiskovalnih podrobnostih iz zanj zanimivih konkretnih zadev, ki jih preiskuje policija. In hkrati ministra, ki kritizira odločitve tožilcev v konkretnih zadevah, ki jih preiskuje policija. Prav tako ni več nič nenavadnega, če policija hodi v državni zbor preverjat istovetnost podpisov poslancev na zahtevi po referendumu. Na drugem, pravosodnem ministrstvu, imamo ministra Senka Pličaniča, ki piše reformo sodstva brez soglasja tretje veje oblasti. Ministra, ki predsednika vrhovnega sodišča obtožuje, da prireja podatke o trajanju sodnih postopkov. In ministra, ki želi razpustiti odvetniško zbornico.

Na nasprotni strani kot notranji minister stojijo predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša, generalni državni tožilec Zvonko Fišer in predsednik odvetniške zbornice Roman Završek. Že v tem, da so vsak na svojem bregu, ko bi morali sodelovati, je težava. Še večja težava pa je, da prvi mož tretje veje oblasti odnos vladajoče koalicije do sodstva vidi kot neupravičeno vpletanje politike. In da prvi tožilec opozarja, da notranji minister krepi svojo vlogo nasproti tožilstvu. Težava je še, če na pritiske politike opozarja tudi predsednik odvetniške zbornice.

Take so razmere v pravosodju po letu Janševe vlade. Vlada je že v prvem letu mandata začela dosledno izvrševati koalicijsko pogodbo tudi v pravosodju, ki je urejeno v poglavju, imenovanem Pravna država. Že ob podpisu pogodbe je bilo jasno, da bi bilo bolj prav, če bi se to poglavje imenovalo Nepravna država.