Lov na čarovnice

To je bilo prelomno leto za cerkveno finančno hobotnico. Tudi uradno sta šla letos v stečaj oba cerkvena holdinga. Njun bankrot ni prizadel le okrog 60 tisoč malih delničarjev, ki so pred 20 leti zaradi verskih dogem denar vložili v sklade RKC, ampak še kakšnih 10 tisoč zaposlenih v približno 40 slovenskih podjetjih. Poleg tega je kratko potegnila tudi država. Cerkev je zaradi svojih špekulacij v obe državni banki, NKBM in NLB, izvrtala tolikšno luknjo, kot je ni noben posamičen gradbinec. Propad cerkvenih holdingov je bil daleč največja posamična katastrofa, ki je pripomogla k slovenskemu posojilnemu krču.

A cerkev o tem tudi letos raje ni govorila. Bilo je sicer nekaj osamljenih poskusov in zahtev nekaterih duhovnikov po razčiščevanju odgovornosti, toda cerkveno vodstvo je molčalo. Jeseni se je nato končno oglasilo »žrtveno jagnje«, bivši ekonom mariborske nadškofije Mirko Krašovec. V napol javnem pismu je na skoraj štiridesetih straneh skušal natančno popisati, zakaj je cerkev zabredla tako globoko in doživela propad bibličnih razsežnosti, kakršen je tudi v svetu unikaten. Krašovčeva resnica je bila za slovenske voditelje katoliške cerkve neprijetna. Dokumenti, iz katerih je navajal, kažejo, da je najpomembnejše odločitve, zaradi katerih je slovenska cerkev šla po letu 2003 po poti finančnega špekulantstva, sprejel Anton Stres, metropolit in ljubljanski nadškof.

Toda namesto da bi RKC oziroma Vatikan v izgnanstvo in ekskomunikacijo v Trst poslal Antona Stresa, mu je prav prišla že tisočletje stara razprava, s katero je vedno mogoče preusmeriti pozornost. Razprava o spolnih odnosih, o vprašanju nečistovanja, tudi razprava o ženskah, o coitusu interruptusu, o otrocih in celibatu. Namesto Stresu je bil najstrožji ukrep v cerkveni polpreteklosti izrečen upokojenemu ljubljanskemu nadškofu Alojziju Uranu, ki so ga želeli izgnati v Italijo. Saj naj bi domnevno nekje imel z nekom otroka. Iz tega spora so se kot dež ulile še druge zgodbe o nezakonskih otrocih. Tudi o otrocih kardinala Franca Rodeta. Rode je sicer nazadnje dokazal, da Peter Stelzer ni njegov sin. A če prav razumemo Petrovo mater, sta imela z mladim Rodetom spolne odnose.

Ali ni neumno v 21. stoletju govoriti o nečistovanju, o grehu zaradi otroka! Nemška profesorica teologije dr. Uta Ranke-Heinemann je za Mladino v zvezi s tem dejala, da pač v takšni cerkvi »prisilno deseksualizirani duhovniki postanejo seksualni nevrotiki. Eni bi imeli raje moškega, pa ne smejo, drugi žensko, pa ne smejo … Eni v cerkvi postanejo seksualni nevrotiki, drugi zaradi tega vanjo vstopijo ...«

Finančni zlom na cerkvene dostojanstvenike seveda ni vplival blagodejno. Okrepil je njihove globoke frustracije in stari radikalizem. Če bo kriza še hujša, utegnejo morda tukaj spet začeti lov na čarovnice.