V denarni uniji naj pravilo, da se suverenost konča s solventnostjo

V Evropski uniji so najbolj dolgoročne zadeve postale najbolj nujne. Po reševanju držav v težavah zdaj prihajajo v ospredje vprašanja, koliko politične unije, koliko fiskalne unije, koliko solidarnosti potrebujemo, v nemškem Die Zeit pišeta nekdanji predsednik evropske komisije Jacques Delors in nemški profesor Henrik Enderlein.

Po njunem prepričanju ni v krizi evro, problem so neskladnosti med nacionalnimi gospodarskimi sistemi in skupno valuto. Kdor želi ta neskladja odpraviti, ima dve možnosti. Prva je, da se EU vrne k nacionalnim valutam in s tem ogrozi skupni trg in s tem celoten proces združevanja. Druga možnost pa je, da nacionalne gospodarske sisteme uskladi v tolikšni meri, da bo lahko evro deloval kot skupna valuta. Druga opcija se pogosto enači z ustanovitvijo evropske »super države«. To ni prava pot, ampak se je treba vprašati, kateri so nujni koraki, ki jih je treba narediti, da bo evro lahko deloval, pišeta Delors in Enderlein. To je tudi glavno sporočilo poročila Evro je treba dokončati, ki ga je pripravila strokovna skupina Tommaso Padoa-Schioppa, katere člana sta.

Prvi problem so napetosti na skupnem evropskem trgu, ki je temeljni element evropske integracije, in velike strukturne razlike v Evropi. Skupni trg ne gre skupaj z nihanjem menjalniških tečajev valut, ki z zniževanjem vrednosti posameznim gospodarstvom omogočajo konkurenčne prednosti. Zato je bila uvedba skupne valute pravi odgovor na skupni trg. A evro ni izpolnil pričakovanj, da bi omogočil večjo izenačitev gospodarstev držav članic. Razlike med cenami so se povečale, ne zmanjšale.

Zaradi tega temeljna obrestna mera, ki jo določa Evropska centralna banka (ECB) za nobeno država ni prava. ECB vodi pravo politiko za državo, ki sploh ne obstaja. Kdor hoče ta problem odpraviti, mora najprej dokončati vzpostavljanje skupnega trga. To pomeni, da je treba vzpostaviti popolnoma integriran trg, da bo skupna denarna politika lahko bolj učinkovito delovala in ne bodo nastajala neskladja. Ovire med državami je treba odpraviti, zlasti na področju storitev, ki jih 80 odstotkov še vedno v posameznih državah opravijo domači ponudniki.

Naslednji korak je vzpostavitev skupnega evropskega sklada za prevelika gospodarska nihanja. Države, katerih gospodarstva bi se pregrevala, bi v ta sklad plačevale, države, katerih gospodarstvo pa bi se ohlajalo, bi iz njega lahko dobile denar. Ta sistem bi zagotovil, da ne bi vedno eni in isti plačevali in eni in isti dobivali, pišeta Delors in Enderlein.

Drugi velik problem v evroobmočju so napetosti med finančno-politično avtonomijo držav članic in koordinacijo v denarni uniji. »Nočemo, da bi finančno politiko v celoti prenesli na raven EU, zavzemamo se za uvedbo sistema izjem. V normalnih razmerah bi vsaka država članica v skladu s pravili za območje evra avtonomno odločala o svojem proračunu. Če pa dolgovi uidejo izpod nadzora, se mora ta suverenost končati. V denarni uniji velja pravilo, da se suverenost konča s solventnostjo,« pojasnjujeta Jacques Delors in Henrik Enderlein.

Ko država ne bi več imela dostopa do finančnih trgov, bi korak za korakom morala svojo finančno-politično suverenost prenesti na EU, v zameno pa bi dobila finančno pomoč. Več pomoči bi potrebovala, večje bi bile pristojnosti Evrope pri odločanju. Strokovna skupina Tommaso Padoa-Schioppa zato predlaga ustanovitev evropske agencije za dolgove, ki bi drugače kot reševalni sklad ESM omogočala postopno zmanjševanje suverenosti držav pri odločanju o finančnih zadevah, hkrati pa bi državam ponujala spodbude za vodenje odgovorne finančne politike. Agencija bi v omejenem znesku izdajala evropske obveznice, za njihovo poplačilo bi jamčile vse države članice. Ta agencija bi državam članicam, ki ne bi mogle dobiti sredstev na finančnih trgih, hitro in učinkovito prek evropskih obveznic zagotovila financiranje, v zameno pa bi morala na raven EU prenesti del svoje suverenosti. Države članice, ki imajo večji javni dolg od 60 odstotkov BDP, kolikor je meja v Maastrichtski pogodbi, bi svoj proračun recimo lahko sprejele le s soglasjem agencije za evropske dolgove, ki bi jo nadziral odbor, v katerem bi sedeli člani nacionalnih parlamentov držav članic in evropskega parlamenta.

Delors in Enderlein pišeta, da bi ti predlogi lahko bili kompromis med državami članicami, ki zdaj v pogajanjih nasprotujejo skupnemu evropskemu jamstvu za dolgove oziroma evropskim obveznicam, in državami, ki skupne evropske obveznice podpirajo.