Joey Ramone: … Ya Know?
2012, BMG
+ + + +
Leto 2012 je bilo leto živih mrtvecev. Tudi v glasbi. Nekateri so se vrnili v hologramski verziji, drugi zgolj s predbožično našponanimi posthumnimi ’bestof’ kolekcijami, tretji pa z nastopi v živo, s katerimi naj bi zainteresirano javnost opozorili, da še niso mrtvi. In hej, med vso to večinoma neuporabno šaro se tu pa tam vendarle najde tudi izdelek, ob katerem dvigneš obrv in za vsak primer preveriš letnico na koledarju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
+ + + +
Leto 2012 je bilo leto živih mrtvecev. Tudi v glasbi. Nekateri so se vrnili v hologramski verziji, drugi zgolj s predbožično našponanimi posthumnimi ’bestof’ kolekcijami, tretji pa z nastopi v živo, s katerimi naj bi zainteresirano javnost opozorili, da še niso mrtvi. In hej, med vso to večinoma neuporabno šaro se tu pa tam vendarle najde tudi izdelek, ob katerem dvigneš obrv in za vsak primer preveriš letnico na koledarju.
Da, to je tak izdelek. Novi album Joeyja Ramona, kultnega frontmana kultnih The Ramones. Tistega redkobesednega Joeyja Ramona (s pravim imenom Jeffrey Hyman), meter devetdeset visokega astenika v črni motoristični jakni, razcapanih leviskah, ponošenih supergah, skritega za dolgo, štrenasto grivo in obveznimi sončnimi očali (menda jih ni snel niti pred spanjem), ki je 15. aprila 2001 v 49. letu izgubil bitko z rakom.
Joey Ramone, srce benda The Ramones, ki je demistificiral glasbeni zvezdniški sistem.
© BMG
Utrdimo snov. Joey Ramone ni bil zgolj vodja skupine sitnih mulcev, ki so prilezli iz newyorškega Queensa in poskrbeli za največji glasbeni preobrat po tistem, ko je Chuck Berry prvič užgal po svoji kitari. Joey ni bil zgolj srce benda, ki je demistificiral glasbeni zvezdniški sistem, ignoriral intelektualizem Patti Smith in skupine Talking Heads ter poudarjal, da se srž usodne privlačnosti rokenrola skriva v treh, štirih akordih, preprosti melodiji, ki po bližnjici šine v uho, ter rahlo prismojenih besedilih, ki se jim kratkomalo ne moreš upreti. Joey ni bil le maskota gibanja, ki je rokenrolu vrnilo udarno moč in navilo obrate, da je v osemdesetih lahko preživel. Joey je bil simbol generacije, ki se je kot zombi dvignila izpod globalizacijskega valjarja po imenu The Beatles, zahtevala nazaj lokalne heroje z začetka šestdesetih let ter zagovarjala pravico do izbire in lastnega okusa.
’Družina’ The Ramones je pogosto menjala člane. Nekateri niso zdržali tempa, drugi so se preprosto naveličali. Tudi solokariere so bile v igri, a tistemu, kar so dosegli z bendom The Ramones, kot posamezniki niso prilezli niti do kolen. Joey je vztrajal do konca in njegov prvi soloalbum Don’t Worry About Me je izšel šele leto po njegovi smrti. Lep, nostalgičen, joeyjevski izdelek.
In ker se med demoposnetki vedno najde kaj (za to priložnost več kot uporabnega) materiala, sta producenta Ed Stasium in Mickey Leigh za … Ya Know? postrgala in spolirala še vse tisto, kar je pred desetimi leti ostalo neobjavljeno. Veliko lepih spominov je zbranih na tej plošči: od uvodne, morda najbolj klišejske skladbe Rock’n’Roll Is the Answer do šarmantno romantičnih, trdo podloženih Party Line, Eyes of Green, Cabin Fever, New York City in reinterpretirane Merry Christmas (I Don’t Want to Fight Tonight).
Skratka, petnajst pesmi za boljši spomin na čase, ko je bilo še vsem kristalno jasno, zakaj pravzaprav pogrešamo bend The Ramones in njegovo suburbano poetiko.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.