Totalna razprodaja

Ustavno sodišče je svojo odločitev o prepovedi referenduma o dveh zakonih kar počez utemeljilo z argumenti, ki jih je bolj ali manj prepisalo iz zahteve DZ za prepoved referenduma; prav veliko ustavnopravnega ni bilo ne v zahtevi in ne v obširni in gostobesedni odločbi ustavnega sodišča. Referendum naj bi po mnenju DZ in US ogrožal pravice iz kar trinajstih členov Ustave; med njimi celo demokracijo (1. člen), pravno in socialno državo (2. člen), ozemeljsko enotnost in celovitost (3. člen), pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen), pravico do socialne varnosti (50. člen) in zdravstvenega varstva (51. člen). Vse naštete člene Ustave sicer najbolj ogrožata kar zdajšnja vlada in njena gospodarska politika, ki stanje v gospodarstvu in družbi nenehno poslabšujeta. Zato je bilo letošnje leto slabše od lanskega, naslednje pa bo najbrž še slabše od letošnjega.

Ustavno sodišče dveh zakonov, o katerih ni mogoče odločati na referendumu, sploh ni prebralo in preverjalo; takšne zahteve, pravi predsednik, tudi ni dobilo. Tudi poslanci, ki so ju izglasovali, ju niso prebrali. A njim to sploh ni potrebno, saj jim prej ali slej naročijo, kako naj glasujejo. Na žalost kaže, da je »po naročilu« ravnalo tudi US. Zato bo, dokler bomo imeli to vlado in to ustavno sodišče, namerno ali nenamerno izgubljanje podpisov odvečno opravilo. Odvečno bo tudi vlaganje zahtev za ustavno presojo zakonov; tega so se končno zavedeli tudi sindikati, ki so ravnali razumno in opustili zahtevo za referendum o Zakonu o izvrševanju proračuna.

Seveda drži, da Zakona o ukrepih Republike Slovenije za okrepitev stabilnosti bank (ZUKSB) in Zakona o slovenskem državnem holdingu (ZSDH), o katerih naj bi odločalo, tudi ljudstvo ne bi ne prebralo in ne razumelo. Zakaj ne, zgovorno kaže na primer četrta točka 4. odstavka 11. člena ZUKSB, ki pravi:

»Vlada s podzakonskim aktom po posvetovanju z Banko Slovenije podrobneje uredi pravice za povratni nakup v korist in obveznosti povratnega nakupa na škodo bank in namenskih družb, ki so deležne ukrepov po tem zakonu, in druge ustrezne oblike udeležbe pri prevzemu tveganj.«

Gre za način, kako hitro in prikrito razprodati preostalo državno premoženje, in to v času, ko je to zaradi krize malone zastonj.

Kaj naj bi to pomenilo, ne vem; še mnogo drugega, kar je zapisano v ZUKSB in ZSDH, ne razumem. Zato najbrž ne bom nikogar, ne ljudstva, ne poslancev in ne ustavnih sodnikov preveč užalil s trditvijo, da branje obeh zakonov ne bi pomagalo. Gre za dva zanikrno napisana teksta, ki se ukvarjata predvsem s stvarmi, ki bi sodile v kakšen pravilnik. Gotovo pa naj bi reševala slovenski bančni sistem in državno premoženje; v prvih treh členih ZUKSB je kar trikrat na različne načine povedano, da »je namen zakona krepiti stabilnost bank zaradi ohranitve stabilnosti finančnega sistema v Republiki Sloveniji«. Kako naj bi SDH okrepil gospodarsko stanje v Sloveniji in kako naj bi njegova zavrnitev ustvarila neustavne posledice, je jasno še manj. Holding je precej čudna pogruntavščina vlade, ki prisega na liberalizem, a ustanavlja institucijo, ki sodi v čas prehoda med centralnoplanskim in samoupravnim socializmom v zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja; čeprav takratna administrativno-upravna vodstva niso ničesar prodajala, so samo upravljala. Zakaj je sploh treba zamenjati Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), ki jo je, da bi »oddaljila« politiko od gospodarstva, pod pritiskom OECD ustanovila že prejšnja vlada? Seveda je tudi tam šlo za sprenevedanje. Z vtikanjem politike v gospodarstvo tudi ni nič narobe, če je vtikanje dostojno; naloga politike je ščititi šibke pred močnimi in javni interes pred zasebnim. Pri nas to razumemo drugače; »umik iz gospodarstva« pomeni nastavljanje »naših«; z njimi naj bi nadomestili »ne-naše«, ki so bili prej »naši«. SDS je tako z odstavitvami vseh, ki so bili premalo poslušni, z AUKN že pridobila sebi povsem podrejeno institucijo, s tem pa popoln nadzor nad državnim delom gospodarstva, kar potrjujejo pospešene menjave »ne-naših« z »našimi«. Zato je zamenjava AUKN s SDH še težje razumljiva. Edino razlago omogoča premislek, da gre za način, kako hitro in prikrito razprodati preostalo državno premoženje, in to v času, ko je to zaradi krize malone zastonj.

V zahtevi DZ za prepoved referenduma prikazane »zahteve« mednarodnih finančnih institucij in EU so bolj ali manj prilagojene »potrebam«. Še slabše je z ekonomskimi »argumenti«, ki povsem narobe prikazujejo fiskalno stanje. Politiki vladajoče stranke sicer odkrito povedo, da je cilj ZUKSB ugotoviti, kdo je v hazarderskem obdobju, ko je vladala prejšnja-zdajšnja koalicija, širokosrčno odobraval kredite, ki so se v krizi spremenili v »slabe«. ZUKSB naj bi tako SDS omogočil napraviti selekcijo med »krivimi« in »nekrivimi« bančniki iz tistega časa; »reševanje« bančnega sistema s pomočjo slabe banke naj bi bila le nekakšna kolateralna korist. Če je pravi cilj ZUKSB iskanje »krivih« bankirjev, ki jih je lahko najti brez tega, je pravi cilj ZSDH totalna razprodaja preostalega proizvodnega premoženja. Nekaj tega bi veljalo prodati kar po evru za kos, kot zatrjujejo nekateri mladoekonomisti.

Odločbo Ustavnega sodišče naj bi pozdravili tudi kapitalski trgi. Njihovo navdušenje pa je razumljivo; upravičeno se veselijo totalne razprodaje preostalega premoženja.

Vsaj pri NLB ne bo šlo z enim evrom; prodati jo bo mogoče, če bomo morebitnemu kupcu poleg milijardnega darila v obliki prevzetih slabih terjatev plačali še nekaj sto milijonov evrov. Kupec namreč ne bo pozabil na dolg NLB do hrvaških in drugih varčevalcev. Ne gre za prenesene devizne vloge, o katerih zdaj, najbrž brezplodno, razpravljata eksperta Hrvaške in Slovenije, ampak za neprenesene devizne vloge, ki smo si jih leta 1995 prilastili s pomočjo ustavnega »by passa«. To nas je, »goljufive Janeze«, posredno že doslej stalo za nekaj milijard evrov izgubljenih poslov; vrnitev vlog z obrestmi za petnajst let bo stala še nekaj sto milijonov evrov. A NLB se bomo s tem končno znebili; politikom ne bo treba več skrbeti, kako v upravi in nadzornem svetu zmeraj znova namestiti »naše«.

Ob slavnostnem govoru predsednika vlade na proslavi v Cankarjevem domu je ob njegovem omenjanju konca »blokad«, ki ga je omogočilo US, slovenska politična elita močno zaploskala. Je vedela, zakaj? So jo prepričale nenehne grožnje z bonitetnimi agencijami, kapitalskimi trgi in »trojko«, ki naj bi nam zavladala, če bi ljudstvu dali priložnost, da odloči o 4. točki 4. odstavka 11. člena ZUKSB ali o podobnih določbah ZSDH? Morda pa je šlo le za spodobnost?

Odločbo Ustavnega sodišče naj bi pozdravili tudi kapitalski trgi, na kar naj bi kazal padec cen za zadolževanje Slovenije. Njihovo navdušenje pa je razumljivo; upravičeno se veselijo totalne razprodaje preostalega premoženja. Poslov v tem delu sveta je namreč malo, ostale nekdanje socialistične države se prodale že vse, kar so imele. Preostala je še Slovenija. Podnevi bomo prodajali premoženje, zvečer pa peli domoljubne pesmi in poslušali domoljubne romantične misli, kakršne je zapisal predsednik vlade v svoji božično-novoletni poslanici:

»Naša mlada, v božičnem času rojena Slovenija, je najlepše, kar imamo. Je kot naš otrok, ki nas povezuje, je naš skupni ponos. Je naša skupna skrb in naj bo tudi naše skupno veselje.«

V ekonomiji domoljubje poznamo pod pojmom »nacionalni interes«. Kaj je narobe z njim, nisem nikoli vedel in še zdaj ne vem; verjamem le, da domovina, v kateri imajo tujci vse proizvodno bogastvo in v kateri zato o vsem tudi odločajo, ni čisto prava domovina. Naši mladoekonomisti sicer pravijo, da je to domačijska neumnost, ki naj bi tajkunom omogočala »nakupe« podjetij in pripeljala do njihovega uničenja; običajno verjamejo še, da je svetovno gospodarsko krizo zakrivilo samoupravljanje. Za podobne, fiziokratske neumnosti so do krize razglašali tudi kakršenkoli dvom o narodnogospodarski koristnosti »finančnih produktov«, saj oboje, koristnost »finančnih produktov« in prodaj podjetij tujcem, kot dogmo oznanjajo mednarodne finančne institucije, potrjevali naj bi jo »verificirani teoretski modeli«. S prodajami naj bi končno »normalizirali« slovensko gospodarstvo, tako kot so ga že davno tega druge nove članice EU, ki so, da bi se »normalizirale«, razprodaje premoženja celo subvencionirale. Na prodajah so gradile svoje »lizbonske« strategije, čeprav je bilo očitno, da namišljene dobrobiti prodaj (prinašanje tehnologije in znanja, prispevek k razvoju podjetij, vključevanje v svetovno gospodarstvo, spodbujanje konkurence in nastajanje »človeškega kapitala«) ne odtehtajo njihovih slabosti. Gotovo drži, da multinacionalke povečajo učinkovitost podjetij, ki jih kupijo, in da bi povečale recimo tudi učinkovitost Telekoma, Petrola, Mercatorja ali NLB, a le v svojo korist. Povprečna donosnost tujih neposrednih naložb v novih članicah EU je bila v desetletju pred krizo kar trikrat višja kot donosnost v enakih podjetjih pri njih doma; neto priliv kapitala se je zato kmalu spremenil v neto odliv. Primanjkljaj na računu investicij novih članic EU, ki je najbolj neposredna posledica prodaj podjetij, je že v letu 2005 presegel njihov celotni plačilnobilančni primanjkljaj, odliv dobičkov pa priliv novih naložb. Prave posledice »zasvojenosti« s tujimi neposrednimi naložbami so se pokazale v krizi; neto letni odliv kapitala iz novih članic EU v kriznih letih je približno 30 milijard evrov, trikrat večji od priliva prek tujih neposrednih naložb. Glavnino odliva tvorijo dividende in krčenje kreditiranja. Banke, ki so dotlej oboževale donosno dejavnost v novih članicah, so ravnale predvidljivo, takoj so začele reševati probleme doma, dotlej nespodobni »nacionalni interes« – tokrat na drugi strani – je oživel.

Slovenija je bila v preteklosti previdna pri prodajah premoženja posebno finančnih institucij; ostala je edina nova članica, ki je bila po deležu podjetij v tuji lasti (posebno v finančnem sektorju) mnogo bolj podobna državam »stare« kot državam »nove« Evrope. Z zaplembami delnic s strani velikih bank v državni lasti pa se je del »privatiziranega« premoženja vrnil v državno last, zato ga je mogoče še enkrat privatizirati; tokrat, kot kaže, tako, kot so hoteli narediti po letu 1992, s prodajo tujim finančnim skladom in tujim »tajkunom«.

Vse primerjave Slovenije z drugimi gospodarstvi EU kažejo, da je slovensko gospodarstvo precej normalno evropsko gospodarstvo. Delež javnega sektorja v BDP-ju, struktura funkcionalnih javnih izdatkov ter delež in struktura davčnih prihodkov se le malo razlikujejo od povprečne strukture v EU 27, krizna javnofinančna gibanja v Sloveniji niso nikakršna posebnost. Slovenski »krizni« primanjkljaj je povsem »evropski«, javni dolg kljub velikemu povečanju ostaja daleč pod povprečjem EU 27. Tudi krizna dinamika davčnih prihodkov v Sloveniji se ne razlikuje od krizne dinamike davčnih prihodkov drugih članic EU. Tako imenovane strukturne reforme, kot poimenujejo zmanjševanje socialnih transferjev, kažejo, da ostajamo v stanju »diktature edine alternative«; histeričnega varčevanja revnih namesto prerazdelitve bogastva od bogatih k revnim. Z zakoni, kakršen je znameniti ZUJF, ki si bo gotovo zaslužil posebno mesto v zgodovini pravniške misli, se že prej preveč zapletena in nekonsistentna zakonodaja spreminja v pravni kaos.

Domovina, v kateri imajo tujci vse proizvodno bogastvo in v kateri zato o vsem tudi odločajo, ni čisto prava domovina.

Nekaj razlogov za »slovenske« posebnosti zdajšnje krize v primerjavi s krizami drugje, na primer visoko zadolženost nefinančnih družb, gre sicer iskati v privatizacijskem modelu in splošnem hazardiranju pred krizo. Model je z delitvijo certifikatov in pidi ustvaril 2 milijona »kapitalistov – lastnikov premoženja«, ki jih zanima le, kako proizvodno premoženje čim hitreje zamenjati v potrošno. Privatizacija, ki nas je, vsaj kar se upravljanja podjetij tiče, pripeljala z »dežja pod kap«, je zato iz podjetij črpala kapital, namesto da bi ga prinašala, kar je podjetja potiskalo v kreditno zasvojenost. Hazardersko obdobje jo je še okrepilo; varčevanje v bankah so nadomestile naložbene špekulacije v »visoko donosnih« investicijskih ali pokojninskih skladih, tajkuni so kupovali »svoja« podjetja, podjetja so se s prevzemi širila na območje nekdanje Jugoslavije. Vse to so omogočali krediti. Hazardiranje tako posojilojemalcev kot bank (oboji so slepo verjeli v trajno 20–30-odstotno rast finančnega bogastva in cen nepremičnin) se je končalo v veliki neto zadolženosti Slovenije (bank, podjetij, prebivalstva in države) v tujini. Kreditni krč je nato povečala še protitajkunska demagogija, ki je preprečila razumno postopno zmanjševanje kreditne zasvojenosti gospodarstva ter uničevala podjetja namesto njihovih »lastnikov«.

Konec »blokade« naj bi omogočil, da vlada nadaljuje tudi »reševanje« slovenskega gospodarstva. Žal, reševanje bolj kot na kaj drugega spominja na srednjeveško »zdravljenje« s puščanjem krvi. Vsakomur, ki ima le malo znanja ekonomije, zadošča pa tudi pamet, je jasno, da gospodarstvo na kratek rok poganja povpraševanje. Če se zmanjša, se zmanjša gospodarska aktivnost, manj je transakcij, manjši so dohodki in dobički, torej je manj tudi davčnih prihodkov. Ko država začne prihodkom prilagajati odhodke, je takoj in mnogo bolj prizadet zasebni sektor, ki javnemu ne more prodajati svojih produktov in storitev. Aktivnost pade, brezposelnost se poveča, kar spet zmanjša davčne prihodke, država pa mora še bolj varčevati. Krogi se ponavljajo, vse skupaj se krči; na koncu se vse zaustavi. Misliti, da bo zmanjšano trošenje javnega sektorja nadomestilo povečano trošenje zasebnega in da se bodo odpuščeni v javnem sektorju zaposlili v zasebnem, je neumno; zakaj zasebni sektor ne zaposli že zdaj brezposelnih? Misliti, da bomo z znižanjem plač in odpuščanjem v javnem sektorju postali bolj konkurenčni in več prodali v tujino, je prav tako neumno; tudi v EU, kamor gre večina izvoza, varčujejo.

ZUKSB in ZSDH nam ne bosta pomagala. Kar rabimo, je razumno in strpno reševanje podjetij, ki jih je mogoče rešiti; sam bi temu rekel: vrnitev h gradualizmu pred letom 2004.