Zombi komunizem za začetnike

Vlado Miheljak

4. 1. 2013  |  Mladina 1  |  Komentar

Skupinica ultralevičarskih skrajnežev z avtorjem komunistične represivne zakonodaje na čelu onečastila spomin na Roško.
— JJ na twitterju (20. 12. 2012)

Komunistična internacionala, retorika državljanske vojne, totalitarni simboli? Vstaja zombijev, ne pa vstaja naroda!!!
— SDS na twitterju (21. 12. 2012)

V četrtek se je Ljubo Bavcon, tvorec komunistične represivne zakonodaje, prikradel pred nekdanjo Roško vojašnico in zahteval odstop vlade. Leta 1988 ga ni bilo. Pravi zombi komunizma.
— SDS na twitterju (22. 12. 2012)

Zombiji napadajo, Vstaja zombijev ... Takšni so twitti Janševih vernikov. Sicer niso podpisani, a v SDS se ve, da nič ne gre ven brez parafe Vodje. Torej tako nas vidijo. Kot zombije. Ni problem, to z veseljem vzamemo nase. Problem je edino v tem, da tisti, ki danes sestavljajo večino SDS, ne vedo, kaj so zombiji počeli, kako so živeli in kako so reagirali na aretacije Janše in preostalih treh.

V Sloveniji veljata kot referenčna in filigransko natančna dokumenta tistega časa knjiga Alija Žerdina (Gener)Ali brez kape (Krt, 1997) in fotomonografija Toneta Stojka s spremnim tekstom in komentarjem Alija Žerdina (Pro-dok, 1992). Pregled teh knjig pokaže šokantna razkritja. Namreč, že od vsega začetka so sestavljali večino tistih, ki so organizirali odpor in Odbor – o ogroza! – zombiji. Tretjega junija je bil na popolnoma napačnem mestu – v prostorih Mladine na Resljevi cesti! – ustanovljen Odbor za varstvo človekovih pravic Janeza Janše. (Tasića so zaprli šele dan za tem, za Borštnerja se še ni vedelo, Zavrl pa jo je pobrisal na psihiatrijo na Poljanskem nasipu). V Stojkovi monografiji je na strani 12 in 13 objavljenih 16 fotografij nekaj deset udeležencev tega »zgodovinskega dogodka«. In bolj ko gledate, bolj lahko z grozo ugotovite, da so bili že takrat infiltrirani v Odbor praktično sami zombiji. Rastko Močnik, Rado Riha, Jaša Zlobec, Miha Zadnikar, Ingrid Bakše, Slavoj Žižek, Jože Vogrinc, Zdenko Vrdlovec, Srečo Kirn, Darko Štrajn, Dušan Keber, Mile Šetinc, Ali Žerdin, pokojni Hamurabi, Veno Taufer, Tomaž Mastnak, Pavle Gantar, Vlado Miheljak in mnogi drugi. No, manjšino nezombijev, torej zdravih sil, so na tem sestanku predstavljali Drago Demšar, Anton Stres, Vinko Vasle in kajpak Igor Bavčar. In še huje. Prvo sporočilo o aretaciji so že na večer po aretaciji (31. 5. 1988) spisali in vesoljni Sloveniji urbi et orbi posredovali iz mračne zombijevske garsonjere na Veselovi ulici Pavle Gantar, Rastko Močnik, Franci Zavrl, Ali Žerdin in Vlado Miheljak. Nobenih zdravih sil ni bilo zraven.

No, naprej je šlo lažje. Če je bilo treba prve dni »s pištolo« ljudi siliti v Odbor in opredeljevanje, je kasneje postalo sodelovanje samoumevno. Celo največji slovenski diplomat, ki je prekrižaril ne samo vse celine in države, ampak tudi vse stranke, od stare partije do SDS, in prve dni cinični vihal nos nad Janšo, je bil že sredi junija frontman na protestnih literarnih večerih.

Kasnejše dogajanje je prišlo v zgodovinske učbenike. A problem je, ker trenutni zmagovalci vedno hočejo zgodovino pisati na novo. Zato je treba nekatere stvari ponavljati. Denimo, o nekdanji vlogi tistih, ki so postali državni sovražniki in po Janševem novoreku tudi zombiji. Denimo o profesorju Ljubu Bavconu. Kot ugleden pravnik je bil že konec osemdesetih let predsednik Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin in mu dal z osebnim pečatom bistveno večjo avtonomijo, kot si je takrat slovenska politika morda to želela. Odmevne so bile njegove intervencije v zvezi z dogajanji na Kosovu. Še zlasti pa je bila pomembna njegova vloga v času aretacij in procesa. Že 2. junija je na Zboru kulturnih delavcev v Cankarjevem domu povedal, da proces poteka v skladu z veljavno zakonodajo, a da je »ta zakonodaja nesporno nelegitimna in o njej bo še treba razpravljati«. Zadnji del izjave je nacionalna televizija v poročilih preprosto izpustila, kar je povzročilo revolt Odbora. Čez nekaj dni je Bavcon argumentirano dokazoval, da je postopek pridržanja (več kot tri dni) zunaj prej domnevane sfere legalnosti ... Tik pred sojenjem je prof. Bavcon skupaj z dr. Petrom Kobetom in mag. Ivanom Beletom dokazoval, da imajo po veljavnem zakonu poleg družine tudi predstavniki stroke pravico do prisotnosti na procesu, kar je postavilo vojaške pravnike v neroden položaj, v katerem so morali s stisnjenimi zobmi nekoliko popuščati. In profesor Bavcon je bil aktivno (fizično!) prisoten tudi na Roški. V omenjeni skupini pravnikov se je zdrenjal v dvorano, a so ga potem vrgli ven, kot vse ostale. A vseeno je bila njegova vloga v procesu izjemna. Njegovih ekspertnih mnenj ni mogla in si ni upala spregledati slovenska politika, ki bi bila sicer voljna za kompromise z JLA in njenim sodiščem. Z ekspertizami je kritiziral vojaško sodišče tudi z vidika kršenja veljavne zakonodaje (neutemeljenost tajnega sojenja, neustavnost rabe neslovenskega procesnega jezika, izločitev Zavrlove obrambe …). »Niso zagotovljeni temeljni pogoji za pravično in nepristransko sojenje Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju Zavrlu, kar jim zagotavlja 14. člen mednarodnega pakta OZN o državljanskih in političnih pravicah …« je zapisal in zaključil: »Vojaško sodstvo svoje diskrecijske pravice uporablja dosledno v škodo obtožencev, s čimer se samo izpostavlja v javnosti že močno izražen sum, da gre za proces s političnim ozadjem« (citirano po Žerdin, 1997: str. 210).

Torej profesor Bavcon je bil leta 1988 na Roški prisoten strokovno, simbolno, moralno in celo fizično. Res pa je, da zgodovinopisje ne beleži prisotnosti sedanjih Janševih oprod in vernikov.

Do obisti pokvarjen, moralno izprijen ali hudo, res hudo bolan človek, ki svojo partijsko gmajno futra z nasprotnimi trditvami.