Vlado Miheljak
-
28. 3. 2025 | Mladina 13 | Dva leva Za naročnike
Komentar / Ko obrazi prihodnosti obmolknejo
Saj se spomnite, ko se je na mirovni poziv skupine javnih osebnosti ( junija 2022), med drugim tudi bivših predsednikov Kučana in Türka, s protipeticijo odzvala skupina »nazorsko mešanih podpisnikov«? Ti so še bolj kategorično kot v istem času britanski jastreb Boris Johnson, ki je zavrnil tako imenovano istanbulsko mirovno pobudo, podprli oboroževanje Ukrajine in »vojaško rešitev ukrajinske vojne«. Po srhljivem epilogu triletne krvave vojne z velikimi izgubami ozemlja, uničenjem državne infrastrukture in predvsem izgubo na tisoče življenj, je zdaj na mizi precej manj, kot je bilo v Istanbulu. Podpisniki, ki so agitirali za vojno, pa so se pritajili. Ne pišejo novih protestnih pozivov in peticij, s katerimi bi obsodili plenilsko naravo Trumpove Amerike in sprenevedavo držo združene Evrope. Tudi Ukrajine ne pozivajo, naj kategorično zavrne Pax Trumpiana ...
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Dva leva Za naročnike
Komentar / Po vodnem in zvočnem še mirovni top
Že od Freuda vemo, da je laž v tesni simbiozi z resnico. V razpravi o ekonomiji šale z dialogom med dvema Judoma pokaže, kako z resnico zavajati. Torej, omenjena se srečata na neki železniški postaji v Galiciji in eden očita drugemu: »Zakaj si se mi zlagal, da greš v Krakov, ko pa greš res tja?« Zakaj Vučić laže, da policija ni uporabila zvočnega topa, če ga pa res ni uporabila? Zakaj predsednica evropske komisije laže, da si prizadeva za mir, če si res prizadeva za mir – pa čeprav z vojno? Zakaj lagati, da Evropska unija še obstaja, če pa res obstaja? In obstaja zato, ker je zvodenela. Ker se je odpovedala temeljnim načelom in zavezam: vladavini prava, človekovim pravicam, miroljubni koeksistenci, enakopravnosti članic zveze, ekvidistanci in ekvivalenci ocenjevanja uveljavljanja kriterijev v posameznih članicah ... In medtem ko je združena Evropa bitko za proklamirana načela in pravila že dokončno izgubila ali se jim je zavestno odrekla, so na zmagovitem pohodu antidemokrati znotraj zveze.
-
14. 3. 2025 | Mladina 11 | Dva leva
Komentar / Je 5. člen papirnati tiger?
No, pa je rešena dilema, ki je razklala evropsko levoliberalno javnost. Namreč dilema, ali je rešitev za Ukrajino in Evropo nasploh »več Nata« ali »manj Nata«. Medtem se je namreč Nato, ob Trumpovi nesebični pomoči, sesedel sam vase in težko si bo še kdaj opomogel. Da je bil ob terorističnem napadu 11. septembra v korist Amerike edinkrat aktiviran t. i. 5. člen Severnoatlantske pogodbe, je zgolj cinični okrasek eksekucijskega dejanja norega Američana. Trump pač ničesar ne skriva. Ukrajincem pove, da jim bo v naturalijah (redkih mineralov) zaračunal pomoč. Sam in prek svojih emisarjev pove, da pač tiste članice zavezništva, ki ne plačajo dovolj, ne morejo biti deležne varovanja. To počne podobno, kot ko hudodelske združbe različnih etničnih ali transetničnih mafijskih družin »zaščitijo« picerije, kavarne, špecerije. Sploh pa zaračunavanje »mafijske varščine« ni edina aktualna in nerešljiva dilema zavezništva.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Dva leva
Komentar / EU je mrtva, Nato je mrtev, tudi svet se ne počuti prav dobro
Ena koalicija voljnih je že nepovratno razmajala silnice sveta. Po napadu na Irak se svet več ni pobral. Od takrat slehernik tvega že, ko gre v coni za pešce večjih evropskih mest na špancir. V marsikatero deželo tretjega sveta pa je potovanje sploh odsvetovano. Ozadje alibizacije vojne takrat, ob napadu na Irak, so bile manipulacije in laži. No, takrat je Amerika silila voljne Evropejce v sveto vojno. Danes se Amerika, preračunljivo in kšeftarsko, iz vojne umika, a Evropejci, ki so ostali brez prekooceanske očetovske avtoritete, sedaj sami ponavljajo vajo. Silijo Ameriko v nadaljevanje vojne. Najbrž res drži, da Trump deluje brez vizije, po trenutnem in sprotnem navdihu. Evropejci, po nekem selektivnem neformalnem ključu zbrani in izbrani, da v našem imenu odločajo, pa vizijo vsekakor imajo. A ta vizija je zgrešena.
-
Odnosi med ZDA in združeno Evropo so dosegli zgodovinsko nizko točko. Obrat je res izjemen. Trenutno zmore »voditelj svobodnega sveta« izreči več komplimentov ruskemu samodržcu kot EU in njenim voditeljem. Trump je v samo treh tednih po inavguraciji spremenil topologijo mednarodnih odnosov, ki je držala vse od konca druge svetovne vojne. A morda so bolj kot Trumpove »diplomatske« akcije reševanja vojne v Gazi in Ukrajini, onkraj formalnih institucij in postopkov, šokantni identični manevri voditeljev t. i. združene Evrope. Macronov selektivni izbor participantov kriznega vrha v Parizu je naredil nepopravljivo škodo. Predvsem in zlasti škodo odnosom znotraj članic EU. Manj opazno, pa morda še bolj konsekventno se je takoj po nemških parlamentarnih volitvah zgodilo še nekaj.
-
Komentar / Samomor združene Evrope
Trump in še bolj njegovi najtesnejši sodelavci so Evropi v teh dneh točili slab viski brez ledu. Treznjenje bo mučno. Vizije rešitve »ukrajinskega vprašanja« novega svetovnega šerifa je brez diplomatskega leporečenja povzel ameriški obrambni minister, češ da »Združene države ne verjamejo, da je članstvo Ukrajine v Natu realističen izid dogovorjene rešitve … vrnitev na ukrajinske meje izpred leta 2014 je nerealističen cilj«. In to je to. Evropa pa se sedaj, ko je tri leta ali spala ali vlekla zgrešene poteze, priduša, da ne bi smeli o Ukrajini odločati brez Ukrajincev. Kako, prosim? Ne samo, da bodo Ukrajinci prišli za mizo kot poobedek, tudi EU bo, kot se je deprimirano izrazil kanclerski kandidat nemške CDU/CSU Friedrich Merz, posedena za »otroško mizico« (tako imenovano Katzentisch) ob mizi s pogrinjkom za odrasle. Zato Evropa ta čas ne rešuje zares Ukrajine, ampak svoj obraz.
-
Veste, kakšna je, takole čez palec, v neklinični eksplikaciji, razlika med nevrotikom in psihotikom? Nevrotik trpi zaradi namišljenih težav. Zaradi psihotikovih realnih težav pa trpijo drugi. Če vse skupaj prevedemo v jezik politike, nevrotični politiki trpijo zaradi težav in preizkušenj, pred katerimi se znajdejo, politični norci pa v dobri veri sejejo gorje drugim in v tem neizmerno uživajo. Donald Trump je obljubljal marsikaj norega in odbitega, a realnost je hujša od obljub.
-
Komentar / Podpora in podporniki
Jankovićeva podpora Vučiću je vsekakor neprimerna in nesprejemljiva. Zato je razumljivo, da je povzročila toliko neodobravanja in kritike. Tudi v obliki dveh peticij. A s peticijami je pogosto, in tako je tudi tokrat, križ. Ena (Grošljeva) je napisana v politični latovščini, ki nekaj namiguje, a nič ne pove, vendar vsaj razkrije avtorstvo. Pri drugi peticiji pa je avtorstvo nerazkrito, kar je milo rečeno nenavadno. Predvsem pa zaključek peticije proti županu Jankoviću poanto premakne v »slepo ulico«. Namreč, v njem je najprej rečeno, da je treba politikom »vzeti besedo«. Kako? Mar nista smisel in legitimiteta politike, kamor seže in do koder seže, vendar grajena na besedi?
-
Komentar / Še pomnite, tovariši?
Če bi tistim, ki so se rodili v osemdesetih ali še kasneje, pa vseeno kaj berejo in spremljajo, poskušal pojasniti smisel polemike med Dimitrijem Ruplom in Tinetom Hribarjem, bi jim rekel: »Mah, to je prepir o Turkih.« O Turkih? Da, pač v duhu aluzije na anekdotično memoriranje Vladimirja Dedijerja v zadnji knjigi o Đilasu, ki so jo pripravljali v Sloveniji, pa ni nikoli izšla. Namreč, v njej opisuje spopad ožjega vodstva partije z Đilasom po seriji njegovih kritičnih člankov v Borbi leta 1953, ki so, poenostavljeno povedano, spodbujali debato o liberalizaciji in je zato, kot do tedaj eden najtesnejših Titovih soborcev, padel v nemilost. Po spominih Nikole Damjanića, ki je neobjavljeni rokopis skrbno prebiral, se da razumeti, da je bil Đilas potem, ko mu je obrnil hrbet tudi črnogorski rojak in prijatelj Svetozar Vukmanović
-
Seveda si bomo Trumpovo inavguracijo dobro zapomnili. Po gestah in besedah. Gotovo ne bo šlo v pozabo Muskovo psihopatsko skakanje po odru dvorane Capital One v Washingtonu, kjer so se nagnetli izbrani volivci in tuji (tudi naši) gostje nižjih rangov. Zaključil ga je z zanesenim nacističnim stegovanjem desnice. Kot da bi namenil poklon zmagovalcu in zmagi: »Heil Donald! Sieg Heil!« A vsebina Trumpovega nastopa je vseeno zasenčila Muskovo sprevrženo pantomimo. Za uvod je Trump na inavguraciji napovedal bližnjico v zlato dobo. Vsekakor bo Amerika v Trumpovi eri bleščeča, čeprav ne ravno žlahtna. Ko sta blišč in odsev neavtentična, plehka, ničvredna, to poimenujemo v razvezanem jeziku kot trompetengold. No, samo črko zamenjamo, pa smo zadeli srčiko ameriške nove zlate dobe: Trumpetengold. Vzorec te estetike lahko vidite, če poguglate Trumpova domovanja, s katerimi se ne more primerjati niti kič domovanj mafijskih šefov.
-
Komentar / Po vlakih še leti brez voznega reda?
Ne moralizirajte! Raje se zganite. Namreč, če je kdo pretirano začuden, pomeni zgolj, da nima nobene aktualne vednosti in zgodovinskega spomina. Namreč, že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, torej še preden so nemški nacisti prevzeli oblast, so ti dali natisniti rjave kartonaste vozovnice za vlake (kakršnih se starejši uporabniki vlaka gotovo še spomnite). Na njih pa je pisalo približno takole: »Brezplačna enosmerna vozovnica v Jeruzalem. Velja takoj.« Nacionalno osveščeni sosedje so takšne »vozovnice« metali svojim judovskim sosedom v nabiralnike. AfD, sto let kasneje, počne enako, le da transporte preusmerja na letala …
-
Evropa se je ujela za lasten rep. Je kot mitska kača uroboros, ki žre lastno telo, se samouničuje, da bi preživela, se regenerirala in reinkarnirala. Ne vem, morda je to motiv avtodestruktivne dejavnosti. A reinkarnacija ne obnovi forme in vsebine, ampak ju transformira v novo. Včasih v diametralno nasprotno. In to, kar je na vidiku, kar se koti, je negacija zveze, s katero smo se samoočarali, v katero smo projicirali naivno iluzijo. No, iluzija je kar dolgo držala. Sedaj pa smo prišli v kritično točko, ko ni poti nazaj. In tudi naprej ne. Evropa, združena Evropa, ne ve, kaj početi sama s seboj. Najprej je zanikala probleme, tiščala glavo v pesek, da bi se obranila pred populizmom, avtoritarnostjo, nedemokratičnimi vzgibi, sedaj je ubrala obratno metodo in taktiko: sama se oprijema populizma, avtoritarnih vzgibov, antidemokratičnih postopkov, da bi se ubranila pred antidemokrati, avtokrati, populisti. Ne zna oblikovati demokratičnih rešitev za realne probleme, a ko ljudje izvolijo populiste, ki ponujajo lahkotne rešitve, poskuša tudi z neupoštevanjem ali nepriznavanjem volilnih izidov poseči v dogajanje. Značilen primer je Francija v prvem primeru, Gruzija in Romunija v drugem …
-
Komentar / Novoletna zaobljuba
Dobro si jih oglejte. Namreč, poslance in poslanke. Predstavnike ljudstva. Ne da bi preveč karikirali in pretiravali, lahko rečemo, da je med izbranci dejansko srhljivo veliko bebcev, ki ponosno razkazujejo svojo zmerno bistrost, psihopatov, ki brez sramu razgaljajo svojo nrav, malih in velikih lopovov, ki svoja zlodela prodajajo kot čednost, in nesporna ustavna večina bleferjev. Kar je seveda grozno. A še bolj grozno je, da na parlamentarni parket niso pridrsali pomotoma, ampak jih je kot legitimne predstavnike ljudstva izvolilo to ljudstvo. Sestav je kljub vsej odvratnosti in odbojnosti, ki ju občutimo ob pogledu na skupinski portret državnega zbora, zgolj odsev, zrcalna slika dežele in njenih državljanov. Tistih aktivnih, ki gredo volit. Pa tudi tistih, ki ne gredo in prepustijo drugim, da jim takšne kreature izvolijo za legitimne predstavnike. Janša se sicer lahko slepi in tolaži, da so vsakokratne volitve ukradene, da je tudi država ukradena. Neumnost. Volitve zagotovo niso ukradene. Ne tiste, na katerih je zmagal, ne vse druge, na katerih je serijsko izgubljal. Tudi države nam niso ukradli, ampak obratno, državo smo si podtaknili. In zdaj počasi dozoreva spoznanje, da ne vemo, kaj z njo početi; kako jo misliti.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Dva leva
Ob nekem pogovoru pred kakšnim dnevom, kjer smo se čudili in zgražali ob novem izpadu premierove partnerke v Levcu, je prijatelj odmahnil, češ, »eh, saj dotična je vendar tema za rumeni tisk«. Bi držalo, če bi bila zgolj vplivnica, starleta ... pač oseba, željna pozornosti. A odkar v nastopih in izstopih meša različne vloge in je med njimi tudi razmerje s predsednikom vlade RS, je problem, da njeni izpadi potiskajo v objem rumenega tiska državo. In FB, IG, TikTok ipd. so pogosto sodobni derivati rumenega tiska; so, prosto po Marxu, opij za ljudstvo. Vse, tudi aktivizem in domnevna dobrodelnost, je za dotično in njej podobne v funkciji nenehnega samopromoviranja, samorazkazovanja. Pač nekakšna oblika socialnega ekshibicionizma. Tako premierova partnerka nenehno meša vloge, prestopa meje dopustnega. Ampak otroci, še zlasti tisti s posebnimi potrebami, so najobčutljivejša tema. Zato mora biti toleranca do takšnih zlorab ničelna.
-
20. 12. 2024 | Mladina 51 | Dva leva
Komentar / Geneza neke patologije
Ko so »Janševi specialci«, tj. pripadniki specialne brigade MORiS in VOMO, pred tridesetimi leti (20. 3. 1994) v Depali vasi butali v obcestno hruško in aretirali domnevnega tajnega sodelavca policije Smolnikarja, je Janša prvič prestopil rubikon, ki deli pravni red demokratične države od praks t. i. defektne demokracije. Karkoli že je počel Smolnikar in kakorkoli je bil povezan s policijo, je bil v razmerju do vojske in njenih varnostnih organov in služb civilist. In pika. Zato takšna intervencija v vsakem primeru pomeni poseg vojske v civilno sfero. Še več in še huje: specialci so pred Janševo odstavitvijo in po njej preigravali čisto prave pučistične ideje. Glej o tem: https://www.mladina.si/92437/desant-na-ministrstvo/. Kar je Janša (27. 11. 1999) v sicer zelo »kliničnem intervjuju« v Delu tudi sam potrdil: »In leta 1994, ko so me odstavljali, je bilo mnogo predlogov, naj na to odstavitev ne pristanemo. Jaz bi to lahko naredil. Pa nisem.« In ne samo to. Takrat je posredno trasiral prepoznavno in uspešno metodo spopadanja s pravnim redom demokratične države. Tudi primer depalovaške hruške je kajpak zastaral. Drugi primer, ki je do obisti razgalil politični in psihološki profil Janše, je bila zapora Ljubljane ob proslavi dneva državnosti (24. junija 2020), takšna, da še varnostni ukrepi na srečanju skupine G7 bolj spominjajo na varovanje kakšne vaške gasilske veselice. Na dan večerne proslave so že ob 14.00 začeli zapirati širše središče mesta, omejevati gibanje. Celo nabrežja Ljubljanice! Kdor je to videl, doživel, nima več nobene iluzije. To ni bilo pretiravanje, to je bila norost človeka slabih namer. In te namere je demonstriral tudi pred dnevi pred celjskim sodiščem.
-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Dva leva
Komentar / Prisrčno srečanje z gospodarjem
Golob ni bil prvi in edini, ki je pred ameriškimi volitvami brez diplomatske zadržanosti in previdnosti podpiral Kamalo Harris. Ker je pač videl Trumpa kot simbol nedemokratičnega sveta. A koliko je protikandidatka Kamala Harris, ne samo po aktivni podpori Izraelu in njegovi genocidni politiki, zastopnica svobodomiselnega sveta, je res veliko vprašanje. Pravzaprav sploh ni vprašanje. Ampak Trump je zmagal. In postavi se vprašanje, kako ravnati s primitivcem, prostakom, tepcem … in kar je še negativnih atributov. Države in državniki imajo različne strategije odnosa do »nezaželenega« zmagovalca volitev, ki je Evropi že napovedal vojno: ekonomsko, trgovinsko, vojaškozavezniško, diplomatsko … No, najbrž žepna državica Slovenija ne more ravnati kot svoj čas svobodna mestna državica Kristijanija (dansko: Fristaden Christiania) na otoškem delu Københavna. Namreč leta 1971 so skvoterji zasedli zapuščene vojašnice in druge objekte ob staromestni utrdbi. In kmalu razglasili svojo avtonomijo, pravno neodvisnost, dobili svoje simbole, zastavo, himno in celo valuto.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Dva leva
Gustave Le Bon je leta 1895 napisal pionirsko analizo psihologije množic. V njej je pravilno zaznal, da so ljudske množice deindividualizirane, brezumne, lahko vodljive in nagnjene k pogromom in nasilju. Skratka, skoz in skoz regresivne narave. No, zgrešil pa je s predpostavko, da je prav vstop v množico prapočelo te regresije; da je slehernik, ko vstopi v množico, žrtev socialne okužbe. Freud je 25 let kasneje idejo o socialni okužbi zavrnil, češ da ne zlorabi množica posameznika, ampak obratno, posameznik množico, da se v njej osvobodi socialnih spon in potlačitve gonskih vzgibov. Vzajemna identifikacija, ki oblikuje primarno množico, se vrši prek vodje kot skupnega objekta, s katerim stkejo sleherniki tesno libidinalno vez. Takšna dinamika in estetika procesov je znana od nacističnih do Trumpovih množic. In na Janševih zborovanjih ni nič drugače. To smo se spet prepričali prejšnji teden na zborovanju proti »krivosodju« pred okrožnim sodiščem v Celju. Zborovalci so bili voljni in zreli, da se brez razmisleka odzovejo na ukaz in »šturmajo« v sodno palačo, ali v parlament, ali v vladno palačo. In tudi Janša, ki ga sicer do obisti poznamo, je prvič tako neposredno kazal skomine po takšnem pozivu. Pred sodno stavbo v Celju ni bilo nobene šale. To ni bil ustvarjalni in sproščeni protestival na ulici, kakršne smo videvali v času protestov proti represivnim praksam Janševega režima. Nasprotno, Janševa ulica je bila mrka, slepa, jezna, in bi se ob najmanjšem namigu vodje nasilno preselila v prostore državnih institucij. Pač, podobno kot Trumpovo ljudstvo. Ne da bi bili preveč patetični, a ta dogodek je bil prelomen. V sodni dvorani je potekal proces proti Janši, na ulici pred njo proces proti pravni državi. In težko se bo poslej pretvarjati, da se ni nič zgodilo in dogajalo. Človek, ki je trikrat vodil slovensko vlado in jo naskakuje četrtič, ne priznava temeljnih postulatov pravne države. In zato ni treba iskati mehkih, diplomatskih besed. To je poskus prevrata.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Dva leva
Komentar / To se ne bo dobro končalo
Ne, to se res ne bo dobro končalo. Umetnica in aktivistka Nan Goldin je svojo retrospektivno razstavo še kako pravilno naslovila. Ne predvsem in zgolj zaradi genocidne izraelske politike, ampak zaradi tega, ker tisti, ki bi morali kaj storiti, molčijo in genocid pasivno ali celo aktivno (na primer z dobavo orožja in streliva Izraelu) podpirajo. V prvi vrsti Združene države in Nemčija. O. K. Vedno so bili režimi, ki so zločinsko, protiljudsko politiko izvajali. In vedno so se našli režimi, ki so to protiljudsko dejavnost tolerirali ali celo podpirali. A ni vseeno, kdo jo podpira. Če in ko to počno Združene države (ki sploh niso podpisnice Rimskega statuta!), ni to nikakršna novica. Pač, ko obsodba ali preganjanje zločinov nasprotuje njihovemu interesu, se bodo obrnili proti mednarodnemu pravu in proti človekovim pravicam. Vedno, dosledno in brez najmanjše zadrege. In tudi Združeno kraljestvo jim vedno indolentno sledi.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Dva leva
Nemška politična znanost je pred več kot 30 leti iz političnega žurnalizma uvozila (težko prevedljiv) izraz politikverdrossenheit oziroma parteiverdrossenheit, ki so ga zaradi izjemno pogoste rabe leta 1992 razglasili kar za strokovno besedo leta. No, Wolfgang Thierse, prvi vzhodnonemški politik, ki je postal predsednik bundestaga združene Nemčije, se je svoj čas lucidno izrazil, da je konjunkturna raba pojem spremenila v nekakšen »medijski smetnjak«, v katerega se da stlačiti vse, s čimer se poskuša poimenovati nezainteresiranost za politiko, distanca, nezaupanje, averzija, politična apatija, nezadovoljstvo s političnimi procesi in postopki političnega odločanja, pa tudi negativna stališča, stereotipe in predstave o nečednostih politične elite itd.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Družba
Skupinski portret s sociologom
Ko sem bil pred mnogimi leti na berlinskem WZB (Das Wissenschaftszentrum Berlin für Sozialforschung) in sva z uglednim, mednarodno uveljavljenim nemškim politologom Hans-Dietrom Klingemannom rekapitulirala odlično umeščenost Slovenije v ključne mednarodne, ciklično ponavljajoče se družboslovne raziskave, mi je rekel, da bi morali Niku Tošu slovenski družboslovci postaviti spomenik zaradi njegovih neprecenljivih zaslug pri umeščanju slovenske empirične sociologije in družboslovja na evropski in svetovni zemljevid. Hkrati je podvomil, da se zavedamo, kako sta predvsem njegova osebna vztrajnost in potrpežljivost pripomogli k uvrščanju slovenskega družboslovja v elitni klub. No, sem odvrnil, saj tako ali drugače spomenik že ima. Morda ne takega, ki bi ga postavile formalne institucije, ki po svojih togih, formalističnih in nevsebinskih merilih kandidate razvrščajo v razrede odličnosti. Vsekakor pa ima »spomenik« v širši družboslovni javnosti, saj mu ta ne glede na osebno ali vrednotno bližino priznava mesto idejnega in krušnega očeta slovenske demoskopije, hkrati pa tudi status vsestranskega sociologa.
-
15. 11. 2024 | Mladina 46 | Dva leva
Komentar / Vojne in poboti klavniških titanov
Podobe navijaškega divjanja v Amsterdamu ob tekmi med Ajaxom in Maccabijem niso v veselje pristnim ljubiteljem športa. A tako je povsod. Pač, del navijaške folklore. V Angliji gostujoče navijače organizirano pripeljejo in jih iz avtobusov skozi koridor iz jeklene mreže kot zveri v cirkuško manežo spustijo v odrejen in ograjen del stadiona, da se ne bi srečali in pobili z domačimi navijači. Sedmega novembra so prišli iz Tel Aviva v Amsterdam navijači Maccabija, ki so imeli svoj ritual, svoje cilje in motive. Nemudoma so, kot se to za nogometno huliganstvo spodobi, stkali tesno konfliktno partnerstvo z domačimi navijači. Lovili so se okrog stadiona in po mestu, si izmenjevali sovražna gesla, udarce in brce. Pet jih je po navedbi policije poiskalo zdravniško pomoč. Morda je počilo kakšno rebro, bil izbit kakšen zob. A zgodilo se ni nič, kar ne bi sicer spadalo k scenografiji vsakršne pomembnejše nogometne tekme. Kakorkoli je to grozno, primitivno in nerešljivo, so vse vsebine (tudi nacionalizem, rasizem, nasilje) zgolj instrumentalizirane za spektakelsko funkcijo. V primerjavi z vzdušjem na nogometnih ali košarkarskih derbijih med beograjskima mestnima rivaloma Crveno zvezdo in Partizanom ali med atenskim Panathinaikosom in pirejskim Olympiakosom je bilo dogajanje v Amsterdamu nadvse komorno. Denimo, leta 2013 je v Atenah na finalu košarkarskega pokala med obveznim spopadom navijačev zadel navijaški nož tudi Panathinaikosovega košarkarja Michaela Bramosa! Ko so prejšnji četrtek navijači, eni oboroženi z antisemitskimi, drugi s sionističnimi gesli, razgrajali po Amsterdamu, je stran od interesa in očesa javnosti potekal 398. dan vojne v Gazi. In paradoksalno je bilo prav na ta dan objavljeno poročilo urada Združenih narodov za človekove pravice (OHCHR), po katerem je med smrtnimi žrtvami od začetka izraelskih vojaških operacij (13. oktobra lani) do danes na območju Gaze skoraj 70 odstotkov (!) žensk in otrok, pa se nihče ni posebej razburjal zaradi te nenovice. Vojna pač. Izraelska pravica do samoobrambe. So pa širom po Evropi in svetu izrazili soglasno ogorčenje in solidarnost z izraelskim režimom, ki je provokativne navijače poskušal najprej reševati in evakuirati kar z vojaško letalsko misijo (!?). Očitno licemerje in dvojna morala, ki nepopravljivo načenja združeno Evropo.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Dva leva
Komentar / Donald Harris proti Kamali Trump
Ne, ne, dotični vedeževalec Blaž ni karikiran lik v satirični oddaji Kaj dogaja, ampak je nastopil v čisto resnem formatu informativne oddaje Svet na Kanalu A. Ker sem v ponedeljek na kanal, na katerega sicer le redko in pomotoma zaidem, preklopil, da bi gledal košarko, sem ujel še zadnje minute poročil. In je bilo kaj slišati in kaj videti. Razložili so, da pa oni že ne bodo šli na katedro za mednarodne odnose na FDV, da bi slišali napoved izida ameriških volitev, ampak k vedeževalcu Blažu, ki da strelja »hitre, jasne in ostre« odgovore in napovedi. Tip jih je sredi belega dne pričakal na vratih s svečo v roki in jih popeljal v luksuzno opremljen svet videnj. In brez najmanjšega kančka dvoma napovedal, da bo zmagal ali Donald Trump ali pa Kamala Harris. No, nerodno je edino, ker ima videc očitno hude težave z lastnimi prognostičnimi orodji. Namreč, če veljajo karte, ki nasprotujejo njegovi intuiciji, potem je nekaj narobe z intuicijo, če pa velja intuicija, ki nasprotuje kartam, je nekaj hudo narobe s kartami. Ali gre za manko kolesja v glavi ali pa zgolj za težave z logiko zaključevanja, je težko oceniti, vsekakor pa je sramotno in nizkotno za neki informativni kanal in njegove novinarje, da tako podcenjujejo svoje gledalce. Ampak paradoks! Kot je napoved bebava, je hkrati točna. Le da za to ni bilo treba ne na FDV ne k vedeževalcu.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Dva leva
Komentar / Bi imeli zeta za predsednika ZDA?
Ne vem, koliko bo knjiga Melania, ki je zgolj perfidni propagandni pamflet, vplivala na ameriške volitve. Prav veliko najbrž ne, ker je temeljni problem Trumpove Amerike, da bolj malo bere, beroča Amerika pa je že onkraj dileme večinsko izbrala Kamalo Harris. Če ne iz drugih razlogov, vsaj kot manjše zlo.
-
25. 10. 2024 | Mladina 43 | Dva leva
A Paul Weber (1893–1980) je bil odličen nemški slikar in ilustrator. Še zlasti kot karikaturist je zapustil bogato zapuščino litografij. S prefinjeno risbo se je loteval grozot vojne, položaja malega človeka v kapitalizmu, militarizma, avtoritarnosti, nadzora medijev. Eden prvih je že zgodaj opozarjal tudi na probleme ogroženosti okolja. Med številnimi odličnimi je morda politično »najgloblja« karikatura, v kateri gredo po sprehajalni poti kralj s krono na glavi in dolgo togo, obrobljeno s hermelinom, desno ob njem njegov kancler, ki ima za ušesom pisalno pero, iz žepov pa mu štrlijo listine in akti, levo ob njem pa dvorni norček z značilno večkrako kapo s kraguljčki. In med sprehodom norček z razprtimi dlanmi vpraša kralja in njegovega kanclerja: »Že, že, ampak kako bomo zdaj to pojasnili ljudstvu?« In prav za to gre. To je problem vsake, tudi sodobne politike. Ni dilema, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je moralno, kaj amoralno, kaj krepostno, kaj zavržno, ampak zgolj, kako lumparije upravičiti. Kako nategniti ljudstvo.
-
18. 10. 2024 | Mladina 42 | Dva leva
Komentar / AzS - Alternativa za Slovenijo
Lahko bi vzkliknili: Borut Pahor je politično mrtev, naj živi Anže Logar! Ljudje se zamenjajo, ideje in metode nagovarjanja javnosti pa ostanejo. Ko je Pahor obsesivno kopiral Tonyja Blaira, ki je via Anthony Giddens (The Third Way) razvil tako izpraznjeno politično formo, da jo je lahko vsaj začasno kupil vsak lahkoverni volivec, je idejo še dodatno vulgariziral in napravil iz tretje poti svoj narcisoidni happening. Ves čas je javnost in sebe prepričeval, da je perspektiva Slovenije v bratstvu, mostovih med političnimi poli. Z eno besedo: v slogaštvu. Kaj magična beseda pomeni, smo v premierskem in predsedniškem mandatu Pahorja skusili do obisti. Pač, relativizacijo vsega: temeljnih načel demokracije, socialne in pravne države. Namreč, ko je politika složna, praviloma kratko potegnejo volivci in volivke. Najboljši primer slogaštva v politiki je slej ko prej TEŠ 6. Sloga med SD in SDS je naredila luknjo, ki je tudi naši vnuki ne bodo zakrpali. A jo bomo vseeno pozabili, ker je na vidiku še bolj konsekventna afera. JEK 2. To pa ni/ne bo več le slogaštvo dveh velikih strank, ampak komplot političnega razreda celotne parlamentarne ponudbe, z izjemo Levice. Če je bilo torej slogaštvo ob TEŠ 6 škodljivo, bo v primeru zagona projekta JEK 2 katastrofalno. Skratka, racionalna logika parlamentarne demokracije so antagonizmi, napetosti, ki nadzirajo in dinamizirajo politično življenje. Slogaštvo ga pasivizira.
-
11. 10. 2024 | Mladina 41 | Dva leva
Komentar / Za denar gre, butec!
V politiki niso vsi enakih nazorov. A politične barve pogosto zvodenijo, ko se interesi prekrijejo. In neredko iztečejo v mošnjičke. Tako danes vemo, da sta (vsaj) stranki SDS in SD z roko v roki gradili gromozansko finančno luknjo, ki sliši na ime TEŠ 6. A na vidiku so nove sprege, na čelo katerih se tokrat postavlja Svoboda. Da je res hudo, je na seji odbora za infrastrukturo demonstriral Miroslav Gregorič (poslanec Svobode!), ki je med drugim znan po pokončni in avtonomni drži, ko je bil (2002/03) vodja misije OZN v Iraku, ki je iskala orožje za množično uničenje, in se ni uklonil zavezniškemu pritisku, medtem ko so drugi potisnili glave globoko v iraški pesek. Na seji je opozoril na jedrski lobi in neposredno s prstom pokazal na strankarsko kolegico.
-
4. 10. 2024 | Mladina 40 | Dva leva
Komentar / Državniška drža in ljubiteljska odločnost
Premalo odločni politiki so velik problem. Večji problem so samo preveč odločni politiki. Še zlasti, če se ravnajo po trenutnem navdihu. Torej ne po zgodovinskih izkušnjah, ne po domišljenih konceptih in načelih, ampak hipno, po pragmatičnem občutku ... intuitivno. Kajti zato imajo vedno prav. Tudi ko in če so v zmoti. Takšna je pač narava ljubiteljske politike. In ta ni vezana samo na tako imenovane nove obraze, ampak na vse, ki dajejo prednost aktualnim in vsakokratnim interesom pred načeli.
-
27. 9. 2024 | Mladina 39 | Dva leva
Saj smo vedeli, da bo tako. Da bo Slovenija skrajno ponižno in ponižano izvajala svoj mandat predsedujoče v Varnostnem svetu OZN. A vseeno je to težko spremljati. Hja, če bosta kakšen študent ali študentka čez 10, 15 let delala študijsko nalogo iz slovenskega predsedovanja Varnostnemu svetu OZN, jima iz govora Samuela Žbogarja v VS OZN ne bo jasno, kaj je bil vzrok eksplozij v osebnih komunikacijskih napravah v tretjih državah, ki so bile ciljane neselektivno tudi na civiliste in celo otroke. Žbogar sicer obsodi samo dejanje, a ga omenja abstraktno, kot da se naprave same aktivirajo, ne pa da jih sproži neka zlovešča roka zločinskega režima znanega imena in naslova. In iz govorov zunanje ministrice Fajon lahko sledijo napačni sklepi, da so judovski naseljenci s svojimi zavržnimi zločini na palestinskih območjih Zahodnega brega vzrok, ne pa posledica genocidne in osvajalske politike izraelskega režima. In tudi Robert Golob se je v New Yorku na dogodku organizacije Save the Children kot govorec kritično vprašal: »Kdaj je postalo normalno, da so otroci vojaške tarče? Kdaj je postalo normalno, da so šole in humanitarni delavci postali vojaške tarče?« A to je, vsaj po agencijskih poročilih, povedal abstraktno, kot da otroci, civilisti in humanitarni delavci skupaj s šolami in bolnicami samodejno letijo v nebo. Storilca ni identificiral. Beseda Izrael naštetim ne gre in ne gre iz ust.
-
20. 9. 2024 | Mladina 38 | Dva leva
Komentar / Opozicija laja, Bruselj odloča*
Na splošno velja, da je razlika med demokracijo in diktaturo v tem, da naj bi bilo v prvi vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano, v drugi pa prepovedano vse, kar ni izrecno dovoljeno. No, v praksi je v tako imenovanih demokracijah načelno dovoljeno vse, a le, če ne nasprotuje interesom dominantne politike. To se je v zadnjem obdobju lepo videlo pri vojni v Gazi in v Ukrajini. Demokratična Evropa, ki se še zlasti rada ponaša z individualnimi svoboščinami, je v času vojne v Gazi v številnih deželah prepovedala nošenje palestinskih rut, pokrivanje s hidžabom, mahanje s palestinsko zastavo, podporna zborovanja in podobne demonstrativne geste … Za kar so celo izločali športnike z olimpijskih iger. Hkrati so očistili univerzitetne, znanstvene, kulturne ustanove in športna prizorišča vsega, kar je dišalo po Rusiji. Pač, na nemško-francoskem vlaku mora biti vse podrejeno dominantnemu interesu. Nemoralno? Morda, a že Hitler je lepo povedal, kako je z moralo v politiki. Namreč, po navedbi Slovenske kronike XX. stoletja se je Branimir Kozinc, predsednik podmladka Narodno socialistične stranke (NSS), leta 1921 mudil v Münchnu, kjer naj bi si ogledal Pinakoteko. Ker je po naključju opazil napoved zborovanja takrat še precej obrobnih nacistov, se ga je udeležil in se mu je, verjetno kot edinemu Slovencu, uspelo rokovati in izmenjati par besed s Hitlerjem.
-
13. 9. 2024 | Mladina 37 | Dva leva
Komentar / Katarzično ponovno snidenje
Zadnje kolobocije z iskanjem komisarja oziroma komisarke evropske komisije, ki bi naj bilo rutina, so naplavile veliko nedoslednosti in sprenevedanja. Najprej seveda ves cirkus in precej nedostojnosti ob (ne)izboru domače primerne kandidatke/kandidata, potem pa še nadvse pokroviteljski odnos predsednice evropske komisije do perifernih članic.
