Škodljiv izobraževalni mastodont

Če kdo prešteva nepotrebne in nepremišljene administrativne ukrepe ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, sprejete brez upoštevanja prizadetih in strokovnjakov, lahko prišteje še združevanje zavodov na področju izobraževanja. Ministrstvo naj bi vladi že poslalo predlog, da ukine Zavod za šolstvo, Šolo za ravnatelje, Andragoški center in Center za poklicno izobraževanje, na njihovem mestu pa bo, verjetno junija, ustanovljen Nacionalni inštitut za razvoj izobraževanja. Samostojen zavod na področju izobraževanja ostaja samo Pedagoški inštitut.

Željo po obsežnem združevanju izobraževalnih zavodov je imela že prejšnja vlada Janeza Janše, ko je šolsko ministrstvo vodil dr. Milan Zver, a se je njenega uresničevanja resno lotil šele dr. Žiga Turk. In že odkar je ministrstvo sredi prejšnjega leta predstavilo to zamisel, vodje zavodov pišejo dolga pisma s številnimi protiargumenti in pozivi, naj jim ministrstvo vendarle prisluhne. Opozarjajo na absurd »varčevanja«, pri katerem zaradi odsotnosti analiz sploh ni znano, koliko in če sploh bo privarčevano. Veliko manj bo na primer sodelavcev za mednarodne projekte, ki so v celoti financirani iz evropskih sredstev.

Absurden je tudi argument »racionalizacije«, saj ministrstvo ne pojasnjuje, v čem so bili dosedanji zavodi neracionalni, niti tega, kako bo po novem bolje. Elido Bandelj, direktor Centra za poklicno izobraževanje, je napisal ministrstvu, da je »prednost majhnosti, da ni dolge hierarhične lestvice odločanja, zato se lahko zavod hitro odzove na najrazličnejše pobude«. Dodal je še, da je slovenska ureditev primerljiva s tistimi v najrazvitejših državah, in ministra Turka spomnil, da posamezni javni zavodi niso kar padli z neba, ampak so se ustanovili in razvijali z določenim smislom. Predsednik Andragoškega društva Dr. Zoran Jelenc je prepričan, da je nov inštitut le »preoblečen« sedanji Zavod za šolstvo, obvladovalo pa ga bo superministrstvo, ki bo v njegov svet imenovalo nesorazmerno velik delež predstavnikov. Za svoje področje, izobraževanje odraslih, Jelenc trdi, da je združitev ne samo popolnoma nepotrebna, ampak da bo povzročena škoda z dolgotrajnimi posledicami.

V podporo samostojnemu Andragoškemu centru se je izrekel tudi profesor sociologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede dr. Tone Kramberger in zapisal: »Slovenci smo že kar zloglasni po občasnem zanikanju, če ne že kar uničevanju težko vzpostavljenih lastnih civilnih in strokovnih ustanov, institucij in dosežkov na določenem področju. Razlogi, ki se ob tem navajajo, znova niso podani racionalno, ampak emocionalno, še bolje interesno, kot ponovitev nikoli dokončanega kulturnega boja pri nas. Namesto dogovorjenih popravkov obstoječih institucij se pripravi čistina za navidezne novogradnje, spremlja pa jih golo komandiranje oblasti pretežno vdanih začetnikov, povzpetnikov in njihovih botrov. Takšne Pirove zmage vedno znova uprizarjajo eno izmed najbolj žalostnih in zavrženih početij kolektivnih akterjev pri nas – poskus totalne diskontinuitete profesionalnega polja, skrivaštvo v odgovornosti in, končno, lustracijo. Posledice so razvojno pogubne, drsimo v anemično stanje, kjer ni občutka in ne kapacitet za gojenje zaupanja, za diferenciacijo strok in drugih sodobnih pogojev za razvoj miroljubnih, trajnejših skupnosti.«