Politični pretresi: Strupena dediščina

Od kod te neumnosti na vzhodu? Zbegano ali s prezirom stare članice EU gledajo na politične pretrese, ki se periodično dogajajo v Srednji Evropi. V Romuniji se predsednik države in predsednik vlade na bizaren način borita za oblast, na Češkem imajo korupcijske škandale, na Madžarskem predsednika vlade z avtokratskimi tendencami, Poljaki se ukvarjajo s teorijami zarote, v nemškem Die Zeit piše komentator Jan Ross.

»Na Zahodu si radi predstavljamo Vzhod kot območje z barbarskimi navadami, kot zaostal, tuji svet. Dejansko pa politika na Poljskem ali v Estoniji ni nič bolj eksotična kot v Italiji. Ob tem pa podcenjujemo posledice diktature, ki je do leta 1989 vladala v vzhodnem bloku. To je lahko danes glavni razlog za politično patologijo,« piše Ross.

Filozofinja Hannah Arendt ugotavlja, da diktatura, predvsem totalitarna vlada, ki hoče v celoti kontrolirati življenje, svoje podložnike izolira drug od drugega. Spontano sodelovanje, ki je temelj normalne družbe, je nosilcem oblasti sumljivo. Družina in krog prijateljev, članstvo v klubu, ustanovitev podjetja so za nosilce oblasti nezaželeni, ker omogočajo nevarno samostojnost v družbi. Namesto tega skuša država sama voditi družbo, z ideologijo, eno stranko, s strahom pred nadzorom in kaznijo. Povezave med ljudmi v celoti nadomesti z odvisnostjo od te ideologije, stranke.

Ko se železna pest države po padcu diktature razpre, se takšna družba razleti na koščke. Umetno lepilo ukazovanja in poslušnosti popusti, naravno vezivo, ki bi ga lahko nadomestilo, ni na voljo v zadostnih količinah. Državljani postanejo ravnodušni in nezaupljivi. Ljudje nimajo prakse z medsebojnim zaupanjem, ki je osnova za skupno ukrepanje, kajti propadli sistem ga je celo preprečeval.

K temu je treba dodati strup, ki ga je zapustila diktatura. To so izkušnje z izdajo, oportunizmom in zlorabo oblasti. Celotna družba je prepojena z občutkom, da je bolje, če drugim ne zaupamo. Kjer tega osnovnega zaupanja ni, politični nasprotnik zlahka postane sovražnik, ki ga je treba uničiti, kajti sicer bo on izkoristil prvo priložnost za izvedbo smrtne kazni. Država pa v takšnih razmerah postane plen, ki jo je treba temeljito oropati, ko se posameznik dokoplje do oblasti, kajti sicer bo prišel nekdo drug in vse pobral.

»Nezmožnost kompromisa in nagnjenje h korupciji so naravne posledice mentalitete, ki je naučena, da je treba vedno pričakovati najhujše,« razlaga Jan Ross. Nasprotje temu je krepitev civilne družbe. Tovrstna gibanja so največje upanje, da bodo odpravila postdiktatorski sindrom, zaključuje nemški komentator.