Narejena revščina, ki bo hudo prizadela Evropo

»Opažamo, da so ljudje po svetu pod večjim pritiskom kot v prejšnjih letih, tudi v Evropi. Naša ocena je, da bo v Evropi naslednji dve do štiri leta zelo težko. Prvič opažamo naraščanje napetosti med Evropejci, kjer vedno več ljudi postaja res revnih in evropske države zaradi krize namenjajo manj denarja za socialne zadeve,« je Yves Daccord, generalni direktor mednarodnega odbora Rdečega križa, dejal za danski časopis Politiken.

V Grčiji je nacionalna organizacija Rdeči križ pred bankrotom, v Španiji pomaga okrog 2 milijonoma ljudem, od tega 300 tisoč zelo revnim. Arabsko pomlad je spodbudila predvsem rast cen hrane in nezaupanje ljudi v oblast skupaj z zahtevami po več politične svobode. Podobni dejavniki utegnejo povzročiti nasilje v Evropi. »Pripraviti se moramo na več nasilja tukaj,« opozarja Yves Daccord.

Evropski statistični urad Eurostat ugotavlja, da v EU pod pragom revščine statistično živi 120 milijonov ljudi. To so ljudje, ki imajo nižje prihodke od 60 odstotkov povprečnega prihodka v državi, kjer živijo. Vseh Evropejcev je 500 milijonov.

Po podatkih Euronews vse večja revščina ni problem le v Grčiji, Španiji in na Portugalskem, ampak tudi v največjih in najbolj bogatih članicah EU. V Franciji je statistično revnih 8 milijonov ljudi. To so tisti Francozi, ki imajo na voljo manj kot 60 odstotkov povprečnega prihodka v državi. V Franciji je reven tisti, ki ima na mesec na voljo 964 evrov ali manj. V Italiji živi na meji revščine ali pod njo 28 odstotkov ljudi, je objavil nacionalni statistični urad. V Italiji je statistično revež, kdor ima na mesec na voljo 700 evrov ali manj.

V Nemčiji je statistični urad objavil, da na meji revščine in pod njo živi 16 milijonov ljudi. V tej državi je reven, kdor ima na mesec na voljo 940 evrov ali manj. Ulrich Schneider, generalni direktor nemškega združenja za socialna gibanja, je za Deutsche Welle dejal, da revni niso le brezposelni, ampak tudi ljudje, ki imajo službo, a tako nizko plačo, da potrebujejo socialno pomoč za najemnino, hrano in ogrevanje.

Da se je na Zahod vrnila revščina, ki je do zdaj veljala za premagano, v svoji oddaji Narejena revščina ugotavlja novinarka nemško-francoske TV ARTE Lourdes Picareta. Neoliberalne reforme, za katere zagovorniki trdijo, da prinašajo večjo učinkovitost gospodarstva in večjo blaginjo ljudi, so številne ljudi spravile v revščino. Tega problema kar nekaj let ne bo mogoče rešiti, kajti revščina se prenaša s staršev na otroke. Otroci so namreč vključeni v krog odvisnosti od socialne pomoči, malodušja in neperspektivnosti, zato ne morejo enostavno izstopiti. V Evropi so žrtve revščine v glavnem otroci.

Christoph Butterwegge z univerze Köln v oddaji pojasnjuje: »Ni treba biti lačen, ni treba biti na robu preživetja, da bi človek v bogati državi bil reven. Dovolj je, da je relativno reven v smislu, da si na številnih področjih kot so zdravje, stanovanje, izobraževanje, kultura, prostočasne dejavnosti, ne more privoščiti enako kot drugi«.

Profesor Serge Paugam z L' École des Hautes Études en Sciences Sociales v Parizu pojasnjuje, da četudi revni v razvitih državah zaslužijo več kot revni v revnih državah, v bogatih državah revež ni sprejet enako kot tisti, ki imajo več in bolje živijo. Revni v bogatih državah so veliko bolj stigmatizirani.

V Španiji Karitas lahko pomaga družinam le tri mesece, potem morajo odstopiti mesto drugim revnim družinam. Čakalna lista je dolga, na vrsto je mogoče priti šele po dveh mesecih. Prej so po pomoč prihajali v glavnem priseljenci, v zadnjem času prevladujejo Španci. V Španiji vsak četrti otrok živi pod mejo revščine. Višjo stopnjo revščine med otroci imata v EU le Bolgarija in Romunija.

Pau Mari-Klose, član sveta za znanstveno raziskovanje, pojasnjuje, da je socialdemokratska vlada Joseja Rodrigueza Zapatera začela razvijati družinsko politiko in ukrepe za pomoč otrokom, a je morala te načrte opustiti, ker so jo EU, Nemčija in Francija prisilili k znižanju proračunskega primanjkljaja.

Profesor Richard Goma Carmona z univerze v Barceloni pa opozarja na razloge, ki so sistemski. Španci so pred krizo deset let pospešeno gradili stanovanja v prepričanju, da bodo iz nič čez noč postali bogati. Razlog za sedanjo krizo je napačen model za rast, ki je povzročil nepremičninski balon. Španci so namreč v enem letu dogradili več stanovanj kot v vseh drugih državah EU skupaj. Banke pa so družinam zagotavljale hipotekarne kredite za 100 odstotkov vrednosti stanovanja z vednostjo, da jih ne bodo dobile vrnjenih.

Danes je v Španiji 20 odstotkov stanovanj praznih, banke, ki jih rešujejo evropski davkoplačevalci prek reševalnega sklada ESM, jih ne morejo prodati. S pokom nepremičninskega balona so številni Španci izgubili službe, izprazniti so morali na kredit kupljena stanovanja. Zdaj 400 tisoč družin v Španiji živi s pomočjo pokojnine od starih staršev. Vlada je z varčevalnimi ukrepi socialno pomoč že dva krat znižala.

Richard Goma Carmona pojasnjuje, da je v Španiji še posebej hudo, ker niso imeli socialne države, pa tudi zdravega trga dela ne, saj je večina bila v času razcveta nepremičninskega sektorja zaposlena pogodbeno. Več kot polovica mladih Špancev je danes brezposelnih, vse več jih ima psihične težave, opozarja Raul Lerones, direktor socialnega centra Marti Codolar v Barceloni. Vse več družin nima več denarja, da bi otrokom v šoli plačale malico in kosilo, veliko družin je razpadlo.

V Nemčiji, ki velja za najbolj bogato državo v Evropi, je revnih 2,9 milijona otrok. Michael Hartmann, profesor sociologije na univerzi Darmstadt, razlaga, so otroci v Nemčiji revni zaradi globalizacije, a veliko večji krivec za to so politični ukrepi oziroma predvsem reforma trga dela iz leta 2005, ki je bila sprejeta z zakoni Hartz. V EU se je po njegovih podatkih revščina v zadnjih letih povečala bolj kot v Nemčiji samo v Bolgariji in Romuniji.

Ta nemška reforma je danes še vedno za EU in liberalistične politike in ekonomiste v državah članicah model za reformo trga dela, čeprav je v Nemčiji prinesla 6 milijonov zaposlitev za določen čas in priložnostna pogodbena dela za 1,5 evra na uro namesto služb za polni delovni čas. Danes je 6 milijonov Nemcev odvisnih od pomoči za brezposelne Hartz IV.

Christoph Butterwegge pojasnjuje, da je ta reforma deregulirala trg dela, hkrati je potekala liberalizacija finančnih trgov, tako je nastal neoliberalni sistem, ki je povzročil povečanje revščine. Pomoč Hartz IV je »štampiljka za revščino v Nemčiji«, ljudje so prisiljeni delati več za bistveno manj denarja. Hartz IV pomeni, da človek nima redne zaposlitve in je hkrati odvisen od birokracije centra za socialno delo. Tovrstna revščina v Nemčiji je, kot pravi profesor Friedhelm Hengsbach z visoke šole St. Georgen, zato revščina, ki so jo naredili politiki. Christoph Butterwegge opozarja, da revščina, če se preveč razširi, zaradi razpada družbe, škoduje tudi tistim, ki niso revni in se jim ni treba bati, da bi postali revni. »Sprejeti so bili zakoni, ki raznim fundacijam in drugim organizacijam omogočajo, da lažje darujejo denar za revne, za ljudske kuhinje in podobno. Ko bogati sami odločajo, kaj bodo dali revnim, to ni več socialna država,« opozarja. Takšne javne kuhinje, ki jih odpirajo zasebniki, prikrivajo dejansko revščino. »Če se število javnih kuhinj povečuje, če ljudje 20. v mesecu ne vedo več, ali bodo še lahko do konca meseca dali na mizo kaj toplega, ne moremo več resno govoriti o socialni državi, čeprav ustava od politikov socialno državo zahteva,« razlaga Butterwegge.

V Franciji so revni predvsem potomci priseljencev, ki so v času razcveta industrije do leta 1972 prišli iz nekdanjih kolonij. Tudi za te ljudi ni na voljo rednih služb, le priložnostna dela. V Franciji živi 2 milijona revnih otrok.

Profesor Serge Paugam razlaga, da je visoka brezposelnost glavni razlog za revščino in mladi so največje žrtve teh razmer. »Ti mladi živijo z občutkom, da jih je država pozabila. Francija se še zmeraj sklicuje na vrednote svoboda, enakost in bratstvo, a ta model kaže svoje meje. Imamo težave z integracijo, z delitvijo bogastva,« pravi. Ti zapostavljeni mladi postavljajo pod vprašaj francoski šolski sistem, institucije nasploh, vzpostavljajo svojo kulturo, ki pa se kaže tudi v izbruhih nasilja. To v francoskih predmestjih lahko spet vsak čas izbruhne, pravi Paugam.

Tudi nemški profesor Michael Hartman opozarja, da kaj hitro lahko izbruhnejo množični protesti mladih, ki ne vidijo prihodnosti. Španski profesor Richard Goma Carmona ugotavlja, da se razmere približujejo »socialni eksploziji«. »Če mladi v Evropi nimajo prihodnosti, to pomeni, da tudi Evropa nima prihodnosti. Naš kontinent s tem tvega gospodarski in socialni padec,« svari profesor Serge Paugam.