Finance Vatikana: zahrbtni boji za oblast in denar

Turisti v Vatikanu presenečeni ugotavljajo, da je vstopnice za ogled vatikanskih muzejev od začetka letošnjega leta mogoče kupiti samo z gotovino. Plačila s karticami »iz tehničnih razlogov« niso več mogoča, pojasnjuje vatikanska država. Novinar nemškega Spiegla Hans-Jürgen Schlamp piše, da sploh ne gre za tehnične razloge, kajti italijanska centralna banka je kot nadzornica italijanski hčeri Deutsche Bank prepovedala poslovati z vatikansko banko. Zaradi tega je vatikanska banka v veliki meri odrezana od poslovanja z italijanskimi in evropskimi bankami.

Mednarodni in nacionalni nadzorniki so leta papeževe bankirje pozivali, naj sprejmejo pravila EU za boj proti pranju denarja, kot sumljive so izpostavljali predvsem anonimne račune. Hans-Jürgen Schlamp navaja, da naj bi v preteklosti diktatorji iz tretjega sveta, mafijske organizacije, skorumpirani politiki in premožni utajevalci davkov uporabljali te račune.

»Natančno tega ne vemo, kajti Vatikan nikomur ne pusti pogledati v svoje poslovne knjige. Toda te sume podpirajo številni indici. Recimo 30 let stari posli Roberta Calvija, ki je vodil banko Banco Ambrosiano. Calvi je v veliki meri pral mafijski denar in bil hkrati prijatelj z Giovannijem Battisto Montinijem, poznejšim papežem Janezom Pavlom VI. To mu je pomagalo pri vzpostavljanju najboljših zvez in poslov z vatikansko banko in zaradi tega je dobil nadimek 'božji bankir',« piše Spieglov novinar.

Iz Vatikana je ilegalno odnesel velike količine denarja na Poljsko za podporo sindikatu Solidarnost. Hkrati je prek vatikanske banke spravil do »čistih računov« milijone dolarjev od južnoameriške mafije, ki prekupčuje z drogami. Calvi je skrbel tudi za ilegalni denar političnih strank in za premoženje skorumpiranih politikov, pogosto v tesnem sodelovanju s tedanjim prvim možem vatikanske banke nadškofom Paulom Kasimirjem Marcinkusom.

Ko je vse to prišlo na dan, je Banco Ambrosiano bankrotirala, Vatikan je oškodovancem »brez priznanja krivde« izplačal več kot 200 milijonov dolarjev. Calvi je pobegnil v London, nekaj dni zatem, 18. junija 1982, so ga našli obešenega pod mostom Blackfriars. Nekaj dni pred tem je še grozil: »Če se mi kaj zgodi, mora papež odstopiti.« To se seveda ni zgodilo, le njegova tajnica je na dan, ko so ga našli pod mostom, padla skozi okno. Zakaj sta morala umreti, niso nikoli raziskali.

Hans-Jürgen Schlamp piše, da je sedanji papež Benedikt XVI v jeseni 2009 odpustil predsednika in celotni nadzorni odbor vatikanske banke, ki se uradno imenuje Istituto per le Opere di Religione (Inštitut religioznih del). Za vodenje te banke je imenoval italijanskega bankirja in profesorja gospodarske etike Ettoreja Gottija Tedeschija. Približno leto dni po prevzemu tega položaja so rimski tožilci proti njemu uvedli postopek zaradi kršenja predpisov o preprečevanju pranja denarja. Vatikanska banka je namreč brez prijave dvema anonimnima naročnikoma nakazala 23 milijonov evrov. Nakazila so bila ustavljena, denar zasežen.

Gotti Tedeschi je zaradi tega pregovoril papeža, naj z dekretom imenuje nadzorni odbor vatikanske banke, ki bo dolžan nadzirati njene denarne posle in podatke izmenjevati z mednarodnimi organizacijami za boj proti pranju denarja. Že na prvo poizvedbo italijanskih organov na podlagi te odločitve so v vatikanski banki izčrpno odgovorili in 23 milijonov evrov je bilo sproščenih.

A nihče zunaj Vatikana po podatkih novinarja Schlampa ni vedel, da so se vplivni kardinali pod vodstvom drugega moža Vatikana državnega sekretarja Tarcisija Bertoneja zagrizeno borili proti sodelovanju z zahodnimi organi. V začetku lanskega leta je papež razrešil nadzorni odbor in njegove pristojnosti prenesel na Bertoneja. Izmenjava podatkov z organi EU in italijansko centralno banko je bila s tem dejansko zaključena. Gotti Tedeschi je 24. maja lani odstopil. Po poročilih italijanskih medijev se je za odstop odločil, ker se je bal za življenje. V dolgem pismu papežu je napisal, da politiki in pripadniki mafije še vedno uporabljajo tajne račune vatikanske banke. Ko je vprašal za imena, kdo se skriva za temi računi, so se začeli njegovi problemi, je napisal.

Tedeschijev naslednik in začasni predsednik nadzornega odbora vatikanske banke je nato postal upokojeni član uprave Deutsche Bank Ronaldo Hermann Schmitz. Rimska hči Deutsche Bank že leta opravlja del tehničnih poslov za vatikansko banko. Vatikanski banki je to očitno prišlo zelo prav. Italijanski spletni časopis Il Fatto Quotidiano je objavil, da je vatikanska banka že nekaj let čeke, ki jih italijanske banke in pravno samostojna hči Deutsche bank v Rimu niso smele več sprejemati, pošiljala po pošti v obdelavo direktno na centralo Deutsche Bank v Frankfurt.

Hans-Jürgen Schlamp piše, da tudi sedanja prepoved tehnične obdelave poslov s kreditnimi in drugimi karticami za vatikansko banko v rimski hčeri Deutsche Bank ni povsem neproblematična. Terminali za kartice v Vatikanu so namreč postavljeni tako, kot bi bili na italijanskem ozemlju. To so naredili iz praktičnih razlogov za Vatikan, ker je bilo mogoče njegova knjiženja tako obravnavati kot italijanska plačila. Država Vatikan ni članica EU, njegova banka pa na mednarodni ravni velja za banko z malo zaupanja.

Zdaj, ko je italijanska centralna banka ukrepala, mora papež Benedikt XVI kot glavni šef premisliti, kako naprej. Odloči se lahko, da povabi eno od bank, ki ni iz EU, da v Vatikanu odpre poslovalnico. S tem bi poslovanje vatikanske banke postalo zelo zapleteno. Lahko pa še enkrat poskusi »cerkveni državi predpisati spoštovanje pravil, ki so skladna s pravili EU, zaradi katerih pranja denarja in drugih nedovoljenih poslov ne bo več mogoče opravljati tako zlahka, kot do zdaj«.

Pri tem je vprašanje, ali, ko gre za vatikansko banko »niso drugi v Vatikanu močnejši od predstavnika boga na zemlji,« iz Rima piše Hans-Jürgen Schlamp.