Ko je Janša rekel »mogoče«

V začetku novega leta, ko so se končali vsi možni pregledi lanskega dogajanja doma in po svetu, tudi tisti, v katerem je Mojca Pašek Šetinc pregled dogajanja v Sloveniji obdelala zgolj na relaciji Janša-Janković, so se na nacionalki ukvarjali predvsem sami s seboj.

Najbolj očitno so to seveda počeli v oddaji, ki je namenjena prav temu, pritožbam gledalk in gledalcev, ki jih potem v oddaji Je res? razrešuje varuhinja pravic gledalcev Miša Molk. Prvo oddajo tega leta je posvetila glasbi in jeziku na nacionalki, v studiu pa se je s pomočjo glasbenih urednikov soočala z očitki, da na prvem radijskem programu vrtijo žaganje, da na Valu 202 prepevajo o kurbinih sinovih, še najbolj pa smo se zabavali, ko se je s svojega naslonjača oglasil tudi gledalec Pavel Magister, bojda eden najbolj vztrajnih kritikov rabe jezika na nacionalki, ki se zavzema za zborni jezik v vseh okoliščinah in sovraži besedo komad.

Ampak to je bilo šele v nedeljo. Naslednji dan je trideset let praznovala oddaja Tednik, ki kljub svojim dobrodelnim akcijam vztrajno skrbi za zamorjene začetke tedna, čeprav resda z občasnimi humornimi vložki, kot so zamaskirani novinarji Rajkoti in Toniji. Po 30 letih se oddaje seveda ne spodobi več kritizirati, četudi so praznovanje opravili približno tako, kot se zadnje čase radi lotevajo zgodb: z veliko senzacionalizma, malo jokavosti ter tu in tam s kakšnim zaigranim delom, kakršen je bil na primer prikaz tega, kako se pripravljajo na prispevke – očitno tako, da brskajo po spletni strani 24ur.

Nekakšen pregled so v torek naredili tudi v oddaji Tarča, kjer so se odločili, da bodo pogledali, kaj se je v minulem letu zgodilo po posameznih oddajah, a razen tega, da je nekdo od gostov vmes dobil cenovno ugodnejše gradbeno dovoljenje, večjih premikov nismo zasledili, kar se precej ujema tudi s prej omenjenim pregledom leta.

Potem pa je v torek prišel Goran Klemenčič in povedal, da sta Janša in Janković zapravljala denar, za katerega ni možno ugotoviti, od kod se je vzel. Virant, Erjavec in Žerjav so pozivali k odstopu Janše, le Ljudmila Novak je nekaj mencala o hlajenju juhe in za eno popoldne se je zdelo, da se bo nekaj vendarle premaknilo.

Odmevi, ki so sledili tisti dan, so zato kar malo spominjali na tisti čudni posnetek Janše, ki se je po prvih resnih protestih znašel na YouTubu. Kljub razumevajoči pojavi Rosvite Pesek je bil Janša tišji, manj suveren in za nekaj sekund se je zdelo, da bo vendarle priznal napako in odstopil.

A svoj odstop je potem podkrepil z »ne vem« in ga vezal na zvesti svet stranke, potem pa mirno nekaj krivde zvalil na Viranta, ki je, nesramnež, vedel za poročilo pred njim, pa na Roka Praprotnika in Gorana Klemenčiča, ki baje vozi boljši avto od njegovega 46.000 evrov vrednega volva, mnenje komisije pa označil za likvidacijo.

V Janševem besednjaku torej nič novega, morda je kaj odkril gledalec Magister, mi pa smo, kot kaže, zaman upali, da bi se iz Janševega »ne vem« in Virantovih ostrih besed vendarle rodilo kaj več.