Posledice egiptovske revolucije

»Najhujše, kar se nam je lahko zgodilo, je bila revolucija«

Nekdanji egiptovski predsednik Hosni Mubarak je moral z oblasti tudi zaradi slabih gospodarskih razmer. Ljudje, ki so demonstrirali na trgu Tahrir in zahtevali njegov odhod, so upali, da bodo s spremembami dobili službe, možnost za šolanje in nasploh prihodnost. Za veliki večini Egipčanov se ta želja do zdaj še ni uresničila. »Za večino so se razmere poslabšale,« je za nemški die Zeit dejal Stephan Roll, ki na fondaciji Znanost in politika (SWP) raziskuje spremembe v Egiptu.

Brezposelnost se je povečala, turizem si ni opomogel, zaradi zadnjih stavk se zmanjšuje tudi proizvodnja. Gospodarstvo v Egiptu bi na letni ravni moralo rasti za šest do sedem odstotkov, da se stopnja brezposelnosti ne bi povečevala, ocenjuje Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD). Le tako bi lahko zagotovili delovna mesta za mlade Egipčane, ki potrebujejo delo. V času strmoglavljenja Mubaraka je gospodarska rast v Egiptu znašala 5 odstotkov, od takrat je padla na 2 odstotka. Stopnja brezposelnosti se je do junija lani povečala z 9 na več kot 12 odstotkov. To so uradni podatki, neuradna brezposelnost je precej višja.

Markus Loewe, izvedenec za Bližnji vzhod in Severno Afriko na inštitutu za razvojno politiko v Bonnu (DIE), razlaga, da si tisti, ki nimajo službe, poiščejo kakršen koli vir prihodka, četudi na ulici prodajajo žvečilne. »Revni si sploh ne morejo privoščiti, da bi se odpovedali temu viru prihodka. Vsaj tretjina prebivalcev Egipta je v takšni nuji,« ocenjuje. »Nekateri mi razlagajo: Najhujše, kar se nam je lahko zgodilo, je bila revolucija,« je Loewe povedal za die Zeit.

Vlada umetno zadržuje cene osnovnih živil in energentov na nizki ravni, a to je drag ukrep, kajti dražje kot je žito na svetovnem trgu, več deviz potrebuje država za njihov uvoz. Druge uvožene dobrine, katerih cen vlada ne kontrolira, pa se dražijo, zato si ljudje lahko privoščijo vse manj in povpraševanje se zmanjšuje. Ljudje manj kupujejo tudi zaradi politične negotovosti, podjetja so zaradi nje prav tako previdnejša in zmanjšujejo proizvodnjo. Če se bo to nadaljevalo, bodo morala odpustiti še več zaposlenih.

Politika se ukvarja sama s seboj, namesto da bi se ukvarjala z gospodarskimi reformami. Spor, po kateri poti naj Egipt v prihodnje gre politično, še zdaleč ni končan. Stavke in demonstracije v državi se nadaljujejo. V takšnih razmerah podjetja ne upajo investirati, ne egiptovske ne tuje. Država je prešibka, da bi lahko zagotovila zanesljiv okvir za to, ob tem se še vedno vmešava v posle. Sodstvo dela zelo počasi, kar prav tako zavira poslovne odločitve.

Gospodarstvo še zmeraj obvladujejo družine, ki so imele v času Mubaraka v rokah vse niti. O gospodarstvu še vedno odloča peščica ljudi iz velikih klanov. »Le najbolj skorumpirani so morali stvari spustiti iz rok,« razlaga Loewe. Pomembno vlogo v Egiptu ima še zmeraj vojska, moč so pridobila nova podjetja, ki so blizu muslimanski bratovščini. Egiptovski izvedenci ocenjujejo, da bo muslimanska bratovščina v prihodnje svoj vpliv še okrepila.

Blagajne v Egiptu so prazne. Po podatkih EBRD so se izdatki vlade lani povečali za 17 odstotkov, zlasti zaradi višjih plač, izdatkov za socialo in energetske subvencije. Nova zadolžitev je dosegla 11 odstotkov, kar je bistveno več od pričakovanj. Ker ne vidijo več prihodnosti, se vse več Egipčanov odloči oditi iz države. Markus Loewe se boji dodatne radikalizacije. »Zelo je razširjeno mnenje, da Egipt zdaj potrebuje močnega človeka, ki pa ga ni na vidiku,« pravi.

Izvedenec EBRD Hanan Morsy je bolj optimističen. Ljudje hočejo spremembe, to odpira edinstveno priložnost za reforme, toda dokler se politične razmere ne umirijo, ni pričakovati bistvenega napredka.