Finančna industrija in dolg kot njeno orožje

V zadnjem desetletju je finančna industrija prevzela gospodarstvo, orožje, ki ga uporablja v tej vojni, je dolg. Posamezniki, podjetja in države se utapljajo v dolgovih. Države za to, da lahko odplačujejo dolg, prodajajo javno infrastrukturo, javna podjetja, zemljišča in drugo javno in državno premoženje. Prezadolžena podjetja iz vseh mogočih virov nabirajo denar za odplačilo dolgov, zaposleni so pripravljeni delati pod tako vsakršnimi pogoji, za minimalno plačo, samo da jim zaradi nezmožnosti odplačila posojila ne potrkajo na vrata rubežniki.

Michael Hudson, profesor ekonomije na univerzi Missouri in finančni analitik, na spletni strani Naked Capitalism piše, da cilj finančne vojne ni zgolj pridobivanje zemljišč, privatizacija naravnih virov in pobiranje rent za uporabo ključne infrastrukture, kar je cilj vojaških spopadov. Njen cilj je centralizacija kontrole dolžnikov v družbi. Finančni oligarhi si prizadevajo odpraviti davke za banke in njihove glavne stranke (lastnike nepremičnin, naravnih virov, monopoliste) in jih prenesti na delo. Za politiko pa je najboljši recept za uspeh znižanje davkov za vse, kar je najlažje narediti z zmanjšanjem javnih izdatkov za socialno varnost, zdravstveno varstvo.

Velika laž današnjega časa je, da vlade smejo ustvarjati denar zgolj za plačevanje finančnemu sektorju, državljani pa so sami dolžni poskrbeti za pokritje stroškov za socialno varnost in zdravstvo. Ta velika laž se uporablja za preprečevanja uvedbe progresivne obdavčitve, ki omogoča, da tisti, ki imajo več, plačajo višji davek.

»Edini razlog za obdavčitev 99 odstotkov ljudi za socialno in zdravstveno zavarovanje je preprosto izogibanje obdavčitvi premožnih,« razlaga Hudson. S tem, ko vlada ne poveča davkov za premožne in uporablja centralno banko za tiskanje svežega denarja za reševanje bank in subvencioniranje finančnega sektorja, vodi politiko, prijazno dajalcem kreditov. Ugodna davčna obravnava premožnih povečuje javnofinančni primanjkljaj, zaradi tega si je vlada prisiljena vedno več izposoditi.

Denar, ki ga vlada namenja za plačevanje obresti za te kredite, manjka za plačilo blaga in storitev za državljane. Imetniki obveznic, s katerimi se zadolžujejo vlade, obravnavajo vlade na enak način kot banke obravnavajo družino, ki bankrotira – prisilijo jo k prodaji vsega javnega premoženja oziroma družinske srebrnine, kakor je nekdanji predsednik britanske vlade Harold MacMillan poimenoval razprodajo britanskega javnega in državnega premoženja prek privatizacije, ki jo je izvedla nekdanja predsednica vlade Margaret Thatcher.

Uradni razlog za takšne privatizacije je vzpostavitev svobodnega trga, pobudniki pa so finančne institucije, katerih vodilni niso demokratično izvoljeni. »Mednarodni denarni sklad (IMF), Evropska centralna banka (ECB) in evropski birokrati obravnavajo vlade enako kot banke obravnavajo lastnike stanovanj, ki ne morejo več odplačevati obrokov za hipotekarni kredit. Od Grčije recimo zahtevajo, da mora prodati najboljše turistične objekte, pristanišča, otoke, pravice za pridobivanje plina v morju, sisteme za oskrbo z vodo in čistilne naprave, prometno infrastrukturo,« piše Michael Hudson.

Na suverene države načeloma tako ni mogoče pritiskati. Te države niso prisiljene zmanjševati javni dolg in javnofinančni primanjkljaj z razprodajo premoženja. Te države niso prisiljene najemati vedno nove kredite, ampak si denar lahko ustvarijo same. Svojo družinsko srebrnino lahko zato ohranijo v javni in državni lasti, ni je treba prodajati zasebnikom, ni se jim treba zadolževati pri bankah in kupcih obveznic, pojasnjuje ameriški profesor.