Hollandova dolga vojna

Najprej naj bi bila le kratka intervencija, zdaj Francija pošilja v afriški Mali do 2500 vojakov. Predsednik Francois Hollande pravi, da je treba na severu Malija izkoreniniti terorizem in v celotni državi vzpostaviti demokracijo. Ko je na konferenci za novinarje v Dubaju to napovedal, je bilo v prostoru čutiti pridih Afganistana, piše novinar nemškega Spiegla Matthias Gebauer.

Enako kot na začetku misije v Afganistanu je Hollande v Maliju »lestvico postavil visoko«. Cilji, ki jih je navedel, so enako daleč, kot so bili takrat, ko so ZDA začele vojno v oddaljenem Afganistanu. Dvanajst let po začetku te vojne je uresničenih zelo malo ciljev, s katerimi so v Washingtonu opravičevali vojaški poseg. Hollandove besede kažejo, da Francozi v Maliju nikakor ne načrtujejo zgolj kratkega posega, s katerim bi ustavili pohod Islamistov s severa proti jugu države. Francozi v EU in drugod po svetu lobirajo za podporo operaciji, katere cilj je osvoboditev severa in dolgoročna stabilizacija razmer v Maliju. Kdor bo pri tej misiji sodeloval, se mora pripraviti na dolgo in težko vojno, piše Matthias Gebauer.

Francija ima v Maliju že 750 vojakov, tretjina jih je na meji s severom, ki ga nadzirajo Islamisti, francoski obrambni minister Jean-Yves Le Drian je napovedal, da namerava Francija na fronto poslati do 2500 mož. Na poti so tudi že tanki in drugo težko orožje. Ti podatki kažejo, da namerava Francija voditi misijo v Maliju.

Novinar Spiegla na podlagi dogodkov v Afganistanu ocenjuje, da se spušča v težko misijo. »Kdor posredovanje začne z visokimi cilji in iz moralnih razlogov, se potem ne more na hitro umakniti,« opozarja eden od izkušenih diplomatov zavezništva Nato. Vodilna vloga v operaciji v Maliju se zato za Francijo kaj hitro lahko izkaže kot politični bumerang, kajti odprtih vprašanj je še zelo veliko.

Čeprav je skupnost afriških držav Ecowas že pred meseci napovedala, da bo svoje vojake poslala v Mali, se do zdaj še ni nič zgodilo. Četudi bodo države Ecowas potem, ko bo Francija prevzela vodilno vlogo operacije, svoje napovedi uresničile, nihče ne ve, kako pripravljeni so vojaki iz Senegala, Burkine Faso in Nigra. V samem Maliju nasprotujejo posredovanju afriških sil, po eni strani zaradi ponosa, po drugi strani zaradi strahu pred njihovim obnašanjem.

Prav tako ni jasno, kakšna je vojaška strategija za upor zoper Islamiste, ki jih je po podatkih tajnih služb 2000 in so zaradi poznavanja okolja v zelo kratkem času zavzeli sever Malija. Ti bojevniki so tudi zelo mobilni. Podobno kot afganistanski Talibi bodo verjetno najprej pobegnili v sosednje države in od tam poskušali tuje vojake vplesti v njihovo gverilsko vojskovanje.

Mali ima po vojaškem udaru začasno vlado, ki jo je nastavila vojska. Ta sicer za april napoveduje volitve, ki pa jih na severu države ne bi mogli izvesti, zgolj glasovanje v južnem delu bi delitev Malija več ali manj potrdilo.

Moeen Raoof, izvedenec za konflikte, pa opozarja, da Mali zanima zahodne sile predvsem zaradi urana. To rudnino so našli na severu Malija in Nigra in na jugu Libije, kjer živijo Tuaregi, nomadi, ki ne stremijo po lastni državi, ampak zahtevajo le priznanje njihove kulture in možnost neomejenega potovanja po regiji. Na severu Nigra, kjer živijo Tuaregi, v okolici mesta Arlit uran v dveh velikih rudnikih Arlit in Akouta že pridobivajo francoska podjetja.