Užitkarjenje nad mestom

Minuli torek se je v klubu Cankarjevega doma začela nova sezona Cankarjevih torkov, ki bo po novem poleg jazzovskih koncertov vse do oktobra gostila tudi nastope žanrsko sorodnih ustvarjalcev. Eno najlepših domačih koncertnih prizorišč, ki domuje povsem na vrhu največje slovenske kulturne institucije, je tokrat okrasil razgled na pobeljeno Ljubljano, v idiličnem ambientu pa se je s svojim novim projektom String Project izvrstno znašel saksofonist in skladatelj Igor Lumpert.

Ta sodi v srednjo generacijo domačih jazzovskih ustvarjalcev (Samo Šalamon, Jure Pukl), ki so si znanje po začetkih na domačih glasbenih šolah nabirali na uglednih konservatorijih v tujini, se tam spajdašili s tujimi somišljeniki in med jazzovskimi poznavalci poželi val odobravanja.

V Novem mestu rojenega Lumperta je pot leta 2000, po študiju v Linzu, odpeljala na prestižno univerzo New School v New York, kjer živi in ustvarja še danes. Svojo glasbo je predvsem skupaj z ameriškimi kolegi precej redno predstavljal tudi na domačih odrih, kjer je jazzovsko občinstvo opazilo tako njegovo skladateljsko zrelost kot tudi mojstrsko obvladovanje saksofona. Z liričnostjo, še najbolj zakoreninjeno v post-bopu, je bil sicer vselej bliže privržencem konvencionalnega jazza, toda njegov prefinjeni pristop je znalo ceniti tudi občinstvo, ki so ji sicer bliže drznejše jazzovske muzike.

Po nastopu na 52. Jazz Festivalu v Ljubljani, ki so ga lani s ploščkom Innertextures Live obelodanili pri ugledni založbi Clean Feed, je v Cankarjev dom tokrat pripeljal zasedbo String Project. Ob Lumpertu kot avtorju kompozicij in saksofonistu sta se v njej znašla še violinista Peter Ugrin in Klemen Bračko, čelist Nikolaj Sajko, Rok Hrvatin z violo in japonski kontrabasist Masatoshi Kamaguchi.

S komorno zasnovanim nastopom se je zasedba predstavila v podobi, ki na eni strani črpa iz Lumpertovega jazzovskega izraza (starejše skladbe v novih aranžmajih), na drugi pa se močno spogleduje z minimalizmom sodobne klasike. Godalni kvartet je svoje (minimalistično repetitivne) vložke povsem podredil kompozicijam, Lumpert in Kamaguchi pa sta si v bolj solistično zasnovanih delih dovolila tudi nekoliko bolj ekspresivne, svobodnejše interpretacije. Toda tem (pol)solističnim izletom ni botrovalo razkazovanje njunega sicer mojstrskega obvladovanja inštrumentov, pač pa so bili preprosto podrejeni dinamiki skladb samih.

Zasedba s koncertom ni le spretno premostila vrzeli med jazzom in sodobno klasiko, pač pa smo lahko uživali predvsem v zadržanosti glasbenikov, ki so svoje ege povsem podredili karakterju (o)svež(en)ih, zanimivih in preprosto lepih kompozicij. Zato so na svoj račun prišli tako feni Lumpertovega standardnega jazzovskega ustvarjanja kot tudi privrženci bolj izvirne, celo avanturistične komponirane glasbe.