Dr. Angela Wigger: »Nevarnost fašizacije je tukaj.«

Tekmovanje ne ustvarja samo zmagovalcev, ampak tudi poražence. Vsi ne morejo biti najboljši v razredu.

Intervju

Dr. Angela Wigger predava globalno politično ekonomijo in mednarodne odnose na univerzi Radbound v Nijmegenu na Nizozemskem. V središču njenega raziskovanja je konkurenčnost v Evropski uniji. Po njenem ideologija konkurenčnosti, ki se je razvijala zadnjih 30 let po nareku gurujev neoliberalizma, razkraja družbene vezi, solidarnost in vodi evropske družbe – skupaj z ideologijo gospodarske rasti za vsako ceno – v nevarne vode. Ekscesna konkurenčnost na finančnih trgih pa je pahnila zahodne družbe v krizo. Dr. Wiggerjeva se v zadnjem času posveča iskanju novih razvojnih poti za evropske družbe, ki ne bi slepo sledile diktatu kapitala. »Ustvariti je treba svet, kjer bodo solidarnost, družbena povezanost, sodelovanje med ljudmi bolj izraženi in razviti,« trdi Wiggerjeva.

Evropa si je zaželela, to je leta 2000 celo zapisala v lizbonsko strategijo, da bi imela najbolj konkurenčno gospodarstvo na svetu. Kaj je ostalo od te strategije?

Bore malo. Sploh pa je takšna strategija nesmiselna, če ne vemo, komu bo namenjena. Sami rasti zaradi rasti? Zato se moramo v današnjih planetarnih razmerah najprej vprašati, zakaj mora Evropa tekmovati s preostalim svetom. V času zdajšnje krize, predvsem pa pri ugotavljanju vzrokov zanjo vidimo, da je to vprašanje aktualno povsod, ne le v Evropi. Evropa pa se je vendarle, čeprav je napovedovala ambiciozno pot za dinamično in konkurenčno gospodarstvo, nekako odpovedala temu cilju. To se kaže tudi v odnosu do izobraževanja in raziskav. Večja konkurenčnost namreč temelji na znanju, v evropskih državah pa se proračunska sredstva za izobraževanje praviloma zmanjšujejo. Izobraževanje je vse bolj poblagovljeno, torej blago na trgu, ki ga je treba, če ga hočeš več, tudi več plačati. Zato uresničevanje evropske zaveze o najbolj dinamičnem in konkurenčnem gospodarstvu ostaja le lepa želja, strategija zgolj na papirju.

Povrhu pa se je Evropska unija že leta 2004 potihoma odpovedala socialnim in okoljevarstvenim zavezam iz razvojne strategije ter prenesla težo boja za večjo konkurenčnost na gospodarsko področje.

Ja, že štiri leta po sprejetju lizbonske razvojne strategije je nekdanji nizozemski premier Wim Kok, ki je vodil posebno komisijo za evalvacijo tega projekta, komisiji EU poročal, da napredka pri uresničevanju te strategije ni, da se ohranja status quo. Pred krizo so vsi drug za drugim govorili, da je bila strategija pri ciljih preveč ambiciozna, dejansko pa ni bila uresničljiva, saj je hotela ustvariti nov imperij, gospodarski in siceršnji, toda za to evropski voditelji nimajo ne znanja in ne moči, ljudstvo pa tej zamisli tudi ni naklonjeno. S krizo je lizbonska strategija o najkonkurenčnejšem gospodarstvu in družbi utonila v pozabo, leta 2010 pa je EU sprejela novo razvojno strategijo Evropa 2020. Ta je tudi v samem tonu manj ambiciozna in sprejeta je bila potihoma, brez prave razprave ali temeljitega premisleka. Toda v njej ni niti besede o neuresničljivosti prejšnje strategije, zato tudi ne ponuja odgovora na vprašanje, zakaj mora biti Evropa konkurenčnejša od preostalega sveta.

Finančni kapital vsiljuje svoja pravila sektorju realne proizvodnje in tudi državnim aparatom držav članic. Narekuje razmerja na političnem prizorišču.

Sama konkurenčnost je vendar, poleg angela napredka, postala paradigma zahodnega sveta. Postala je njegova religija.

Ideja, da odprtost neomejeni konkurenčnosti zbuja najboljše v človeku, v podjetjih, v organizacijah in v družbah, se je kot strup razlila po celotnem globaliziranem svetu. Nikoli poprej v zgodovini človeštva konkurenčnost ni imela tako rekoč religioznega statusa. Konkurenčnost, ki je obveljala za najučinkovitejši organizacijski mehanizem trgov, naj bi, splošno gledano, spodbujala gospodarski razvoj in inovacije ter ustvarjala bogastvo ob zmanjševanju revščine. Metafizični status, ki se pripisuje konkurenčnosti, korenini v ideoloških in znanstvenih percepcijah neoklasične ekonomike in številni učbeniki jo slavijo kot način, ki sili proizvajalce v inovacije, ustvarja potrebno dinamiko pri doseganju optimalne kvantitete proizvodov po najnižjih možnih cenah. In to tako, da pritiska na cene, da se ne zvišujejo, s tem pa ustvarja in povečuje tako imenovano potrošniško blaginjo. Po teorijah neoklasične ekonomike koristi konkurenčnost vsakomur, je stalna spodbuda posameznikom, saj nagrajuje uspešne in kaznuje lenobo in napake. Mantra, da je konkurenčnost dobra, da je še več konkurenčnosti še boljše, je dobila zagon v času rojstva sodobnih neoliberalnih idej v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Smo pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja manj poudarjali pomen konkurenčnosti kot gonila razvoja in napredka?

Politika konkurenčnosti je bila po 2. svetovni vojni sestavina industrijske politike, s katero so države usmerjale svoj razvoj. Francija in druge evropske države so se razvijale na podlagi petletnih načrtov gospodarskega razvoja. V tem kontekstu se je oblikovala tudi socialna država evropskega tipa, uveljavljanje politike konkurenčnosti pa je bilo namenjeno utrjevanju nacionalne države in nato kasneje tudi EU. Politika konkurenčnosti je bila usmerjena v premagovanje ovir pri usposabljanju evropskih podjetij za tekmo z drugimi na svetovnem trgu in hkrati je bila tudi njihovo varstvo pred konkurenco podjetij iz Združenih držav Amerike, ki so bila pogosto tehnološko naprednejša. Sicer pa je politika konkurenčnosti v Evropi predvsem reflektirala kompromis med organiziranim delavstvom in kapitalom, saj je bilo prizadevanje za večjo konkurenčnost usmerjeno predvsem na industrijski kompleks gospodarstva, kjer je poleg kapitala enakovredno težo nosil tudi drugi dejavnik proizvodnje – človekovo delo.

Danes se le redkokdo spomni, da je že Karl Marx v delu Grundrisse zapisal, da konkurenca nima nič opraviti z individualnimi svoboščinami in ne osvobaja posameznika, kot zatrjujejo neoliberalni ekonomisti. Dejansko je osvobojen le kapital. Nam je vsaj to jasno?

Ne, ker veliko ljudi zamenjuje konkurenčnost z uspehom. Zdi se zelo privlačno, vendar se za tem lahko skriva politika, ki hoče še več tekmovalnosti, da bi bili konkurenčni. Danes tekmujejo vsi – bolnišnice, mesta, vasi in posamezniki, tudi pri iskanju zaposlitve. Boj za delo je v času krize neizprosen. V vseh državah EU je brezposelnost v povprečju že več kot desetodstotna. Neoliberalna retorika pa nam dopoveduje, da je tekmovanje nekaj dobrega, da bomo v tej tekmi vsi na dobičku. In zdaj večjo konkurenčnost propagirajo celo kot najpomembnejši, če že ne edini vzvod za izhod iz krize. Za tem boleha tudi evropska komisija.

Klasična analiza proizvodnih odnosov nas napeljuje k tezi, praksa pa potrjuje, da bodo konkurenčni le kapitalisti, ki bodo znižali ceno dela, kajti bitka za konkurenčnost poteka na podlagi zniževanja cene blaga. Danes imamo zagotovo opraviti z bolj sofisticiranimi načini tekmovanja na trgu?

Marx je naredil zelo pomembno ločnico. Industrijsko tekmovanje, kar ni najustreznejši izraz, je postavil nasproti konkurenčnosti. Z industrijsko tekmo je meril na to, da se proizvede dober izdelek, za kar so potrebna tudi sredstva za razvoj in raziskovanje. To je v redu. Toda če je vse podrejeno konkurenčnosti, če to velja za vse sestavine proizvodnega procesa, potem je konkurenca vse večja in nazadnje lahko tekmuješ samo z višino mezd. To pa ni v redu. Ni naključje, da so se konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja pojavile transnacionalne korporacije. Prej jih ni bilo, bile so le multinacionalke. Transnacionalne korporacije so vpeljale outsourcing, selitev proizvodnih podjetij v revnejše dele sveta. In to samo zaradi nizke cene dela. Tudi francoska avtomobilska industrija je zaradi višje cene dela doma predraga, zato jo lastniki selijo drugam. Med drugim v Slovenijo.

Toda enkrat bo, če že ni, konec lepe kapitalistične zgodbe o zelo nizki ceni delovne sile v svetu, kamor lahko preselijo proizvodnjo. Zamisli o tem, kako »oplemenititi« kapital, čeprav se oži prostor za zagotavljanje visokih dobičkov z zanemarjanjem okoljskih standardov in izplačevanjem mizernih plač, pa se kar na novo rojevajo.

Zamisli o kopičenju bogastva in dobičkov na tem svetu zares ne zmanjka. Ker so lastniki kapitala in njegovi upravljavci ugotovili, da ni več dovolj donosnih podjetij v realnem sektorju, kjer bi lahko reinvestirali presežek kapitala, so si izmislili financializacijo dobičkov, torej investiranje v finančne trge namesto v proizvodnjo. Po podatkih Svetovne banke je krivulja naložb sedmih gospodarsko najrazvitejših držav (G7) v realno gospodarstvo že 30 let padajoča, finančni trgi pa so najvabljivejši za investitorje. V tem obdobju so znašale profitne marže tudi 40 odstotkov, dobički v realnem gospodarstvu pa so bili v povprečju triodstotni. Dogajanje v finančni industriji, ki se je povsem izvila izpod nadzora, je bilo simptomatično že vsaj dve desetletji pred krizo, a nikogar ni preveč skrbelo. Prav tako niso nikogar skrbeli niti številni prevzemi podjetij pred krizo, celo transnacionalnih korporacij, kaj šele, da bi se kdo resno zamislil nad tem, da je naenkrat v obtoku preveč denarja, da postajajo finančni trgi nevarno močni, zmanjšujeta pa se investiranje in razvoj v realnem sektorju. V tej ekscesni konkurenčnosti je vzrok za manj investicij v realnem sektorju.

Evropski komisar za konkurenčnost Joaquin Almunia trdi nasprotno: pomanjkanje konkurenčnosti je botrovalo sedanji krizi.

Govorim o ekscesni konkurenčnosti. Na konkurenco ne smemo gledati le ekonomistično, ampak v širšem kontekstu. Sicer pa bi morali razmišljati, če hočemo svetu in sebi dobro na dolgi rok, kako manj tekmovati, kajti očitno je, da konkurenca ne znižuje več cen izdelkov na policah v trgovinah. Preveč konkurence ne ustvarja možnosti za investiranje v realno gospodarstvo. Prav bizarno je danes poslušati, da večja konkurenčnost pelje v naložbe in zagotavlja gospodarsko rast. Ker ni tako, se moramo najprej vprašati, zakaj je nujna, če je res nujna, gospodarska rast. Razumem, da kapitalizem kot sistem potrebuje neko raven stabilne rasti v nekem obdobju, saj drugače ni več kapitalizem. A vendarle se je o gospodarski rasti treba povprašati na podlagi logike konkurenčnosti. Pa tudi, ali res potrebujemo še več konkurence. Tekmovanje pač ne ustvarja samo zmagovalcev, ampak tudi poražence. Vsi ne morejo biti najboljši v razredu. To prav tako velja za podjetja in nacionalna gospodarstva. Tisti, ki so najbolj konkurenčni, postavljajo merila vsem drugim. In ta merila so lahko za marsikoga pogubna. Premislekov o teh razsežnostih konkurence Almunijeva retorika ne vsebuje. Osredotočen je le na mikroekonomiko konkurenčnosti, prava podoba konkurenčnosti pa je drugačna, ima več obrazov.

Zrcali se tudi na obrazu človeka proizvajalca in človeka potrošnika.

Tekmovalnost se upravičuje s potrošniško ideologijo. Prejšnji komisar za konkurenčnost je večkrat dejal, da je politika konkurenčnosti v prid ljudem, saj bodo na boljšem, če bodo cene nižje. Ideologi te politike pa pozabljajo, da morajo ljudje najprej imeti službe, če želijo postati potrošniki.

Politika konkurenčnosti v industriji, ki temelji na nizki ceni dela in išče priložnosti v manj razvitih državah, se v zahodnih državah kaže kot kontraproduktivna, saj vse več ljudi ostaja brez dela. So evropske in ameriške kooperative lahko zgled za drugačna razmerja? Tudi ta podjetja, ki so znotraj ustrojena po demokratičnih načelih, na trgu upoštevajo načela konkurenčnosti in temeljne zakonitosti kapitalistične akumulacije kapitala.

Takšne oblike produkcije in demokratičnega upravljanja, kjer delavci kot solastniki odločajo o vsem, so verjetno prava pot za razvoj. Ko razmišljamo o alternativah, moramo začeti s socialnimi razmerji in spoznanjem, da produkcijske kooperative delujejo znotraj kapitalističnega sistema in so izpostavljene konkurenčnosti. V tem procesu morajo tekmovati, za tekmo pa se odločajo po demokratični poti. Gre za demokratično odločitev samoizkoriščanja, saj morajo tekmovati na trgu, če hočejo imeti višje plače. Znotraj tega ni mogoče pobegniti logiki konkurenčnosti. Kapital ne neha biti kapital samo zato, ker o njem demokratično odločaš. Tega se je treba zavedati. Veliko marksistov in drugih mislecev se je spraševalo, kako spremeniti kapitalizem, v katerem je logika kapitala tako prevladujoča. Ni lahko. Pa vendarle! Živimo v svetu družbenih institucij, ki lahko omejujejo delovanje kapitala. Zato je treba razmišljati, kako spremeniti delovanje teh družbenih institucij. Zveni zelo reformistično, vendar moramo zgraditi nov gospodarski red. Od samega začetka. Treba si je zamisliti nov svet. Potrebujemo torej institucije, ki ne bodo propagirale prostega pretoka kapitala, finančnega ali industrijskega. Ustvariti moramo možnosti, da blago, ki ga proizvedemo lokalno, tudi porabimo lokalno. Moramo misliti bolj protekcionistično kot doslej, vendar zaradi tega ne bi smeli iz tržno-blagovne proizvodnje izključiti trgovine in konkurenčnosti.

V teh premislekih se zdi, da tako kot misleci anarhizma tudi vi problematizirate tezo, ki jo zagovarjajo guruji neoliberalizma, da tekmovalnost sodi k človeški naravi, a pri tem pozabljajo na človekov socialni gen.

Včasih je dobro pogledati tudi anarhistično literaturo. Njihovo razmišljanje, kako potekajo družbene spremembe, je zanimivo, saj jih vidijo v dialektičnem boju za svet, kakršen je. Spremembe bi po njihovem morali začeti tukaj in zdaj, ne pa čakati na stranko ali voditelja. Od njih izvemo, poleg tega, da nasprotujejo kapitalizmu in državi, da je njihova vera v človeško naravo zelo realistična in prijazna. Zavedajo se, da imamo – kot ste že dejali v vprašanju – sebični gen, vendar imamo tudi socialni gen. Nismo popolnoma homo sociales, a tudi ne samo homo economicus. Ustvariti je treba svet, kjer bodo solidarnost, družbena povezanost, sodelovanje med ljudmi še bolj izraženi in razviti.

Pa so lahko ideje o alternativnih načinih proizvodnje in upravljanja – glede na to, da se Evropa oblikuje kot transnacionalna tvorba, torej nedržava – plodne za razmisleke o razvojnih poteh na stari celini, še posebej v času krize?

Bomo videli, kaj se bo izcimilo iz sedanjega vrenja na evropski celini. Za zdaj so kooperative vendarle zgolj zanimivi eksperimenti in vprašanje je, kako bi se odzval kapitalistični razred, če bi postale prevladujoča oblika proizvodnje in upravljanja. V svetu, v Evropi še posebej, imamo ta čas opraviti s takšno koncentracijo kapitala, kakršne še ni bilo v zgodovini. Tako EU upravlja krizo. Z reševanjem bank v bistvu restavrira moč finančnega in transnacionalnega kapitala. Edino, kar je EU pozitivnega naredila na tem področju, je povečanje preglednosti nad delovanjem finančnih trgov. Prej ali slej pa se bo treba resno spoprijeti s pravimi razmerji moči v evropskih družbah. Odgovoriti bo treba na vprašanje, kako preprečiti finančnemu kapitalu diktat nad vsem. Finančni kapital namreč vsiljuje svoja pravila sektorju realne proizvodnje in tudi državnim aparatom držav članic. Narekuje evropske politike in razmerja na političnem prizorišču. Evropska politična levica je fragmentirana, brez ustrezne ideologije in projekta družbenih sprememb, ki bi bile odgovor na izzive sedanjega časa. Politična desnica pa pridobiva vse večji vpliv in bojim se, da vstopamo v nekakšno novo obliko fašizma v Evropi. Nevarnost fašizacije je tukaj in lahko se zgodi, da se bodo evropske družbe tega spet prepozno zavedele. Razmere, ko je kapital organiziran na transnacionalni ravni, delavstvo pa se seli v prekarne oblike dela, so godne za fašistični projekt. Za zdaj ne vidim pravih družbenih sil, ki bi preprečile ta nevarna gibanja.