Dežela trohni, princ omahuje
Nova interpretacija Hamleta, osvobojena romantičnih stereotipov
Hamlet opominja, da je politika že prevečkrat pripeljala družbo na rob propada in zasuk lahko omogoči šele upor ljudstva.
© Peter Uhan
Hamleta grize dvom, je neodločen, pasiven, nenehno odlaga izpolnitev naloge, ki mu jo nalaga usoda, da bi maščeval smrt očeta in razkrinkal, kako zelo je dežela Danska iztirila iz orbite družbenih vrednot in kako država gnije pri živem telesu. »Nekaj gnilega je v deželi Danski,« je pogosto uporabljen Hamletov citat za označitev skorumpirane, propadajoče družbe. Drugi citat iz te antologijske tragedije svetovne dramatike, »Biti ali ne biti, je vprašanje«, je prav tako »ponarodel« kot ironično premlevanje lastne eksistence.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Hamlet opominja, da je politika že prevečkrat pripeljala družbo na rob propada in zasuk lahko omogoči šele upor ljudstva.
© Peter Uhan
Hamleta grize dvom, je neodločen, pasiven, nenehno odlaga izpolnitev naloge, ki mu jo nalaga usoda, da bi maščeval smrt očeta in razkrinkal, kako zelo je dežela Danska iztirila iz orbite družbenih vrednot in kako država gnije pri živem telesu. »Nekaj gnilega je v deželi Danski,« je pogosto uporabljen Hamletov citat za označitev skorumpirane, propadajoče družbe. Drugi citat iz te antologijske tragedije svetovne dramatike, »Biti ali ne biti, je vprašanje«, je prav tako »ponarodel« kot ironično premlevanje lastne eksistence.
Za moto tokratne predstave v SNG Drama Ljubljana pa sta režiser Edvard Miler ter dramaturginja in avtorica priredbe Žanina Mirčevska izbrala Hamletov vzklik: »Svet se maje, jaz pa rojen, da mu ravnam tečaje!« Izbor seveda ustreza trenutnemu družbenemu vrenju, ko se je ljudstvo Evrope uprlo gnilobi politične kaste. Hamlet je drama, ki nas opominja, da je politika že prevečkrat v zgodovini pripeljala družbo na rob propada in jo je šele upor ljudstva postavil spet nazaj v neke znosne življenjske okvire.
Obdobje ob koncu 16. in na začetku 17. stoletja, ko je William Shakespeare pisal Hamleta, je bilo politično nestabilno, duhovno negotovo, stare vrednote so splahnele, nove norme so se šele oblikovale. V takšnih družbenih okoliščinah je nastala drama intelektualca, ki se spopada s seboj in svojo vestjo. Hamlet je zapleten in slojevit gledališki lik, pod hudim psihičnim pritiskom, ki se na trenutke vede neprištevno, je protisloven lik, nikoli v celoti določljiv, razkrojen in razpet med dolžnostjo in dvomom. Odlaganje dolžnosti je bistvena razsežnost njegove tragedije. Srednjeveški vitezi so še brez premisleka sledili dolžnosti, da se maščujejo in obranijo svojo čast, v renesansi je poravnava krivic z metodo zob za zob, oko za oko že postajala anahronistična, na začetku baroka pa ta drža razpade, razbohotita se ničevost in prevzetnost, v dobi »nesrečne zavesti« se naselita strah in dvom.
Hamlet je maščevalec le v svojih mislih in vprašanje človekove moralne pravice do maščevanja je osrednja tema te tragedije. Hamleta igra Marko Mandić, ki je skozi svoj fizis in neverjetno energijo junakovo pregovorno neodločnost in melanholijo razbil in izklesal v razboritega sodobnega »verbalnega revolucionarja«, ki sicer želi boljši svet, a ne najde pravega motiva, da bi postal aktivni državljan. »Pravi pogum je v tem, da smo pripravljeni premagati misel, ki nas zadržuje, stopiti na rob prepada in skočiti v neznano sfero neraziskanih tegob, ki jih ne poznamo,« razmišlja Mandić v skladu z vzklikom uprizoritve – »Misel, zgani se!«. Kot je pač Shakespeare polagal Hamletu v usta duhovite, zajedljive stavke, polne dvojnih pomenov in ironije.
Namenil mu je tudi blaznost kot igro in kot zatočišče, da si »odpočije« od teže dvomov in dvornih političnih igric. Psihoanalitska interpretacija pa najde vzrok Hamletove nedejavnosti v želji. Jacques Lacan je konec petdesetih let Hamletu posvetil sedem predavanj in zadnje začel s stavkom: »Tragedija Hamleta je tragedija želje.« Hamlet ne more hoteti, ker izhaja iz potlačene želje po materi, in zato ne more delovati. Hamlet je v stiski, čuti materino krivdo, zato je omahljiv; pa je v svoji analizi zapisal T. S. Eliot. Omahovanje razlaga z gnusom, ki mu ga je sprožila mati. Hamlet tega čustva ne more razumeti, zato mu zastruplja življenje in ga ovira pri dejanjih. Potlačeno željo in gnus do matere kraljice žarči tudi ljubljanska uprizoritev. Pri adaptacijah pa je vredno imeti v mislih tudi komentar T. S. Eliota, da je za razumevanje treba upoštevati celoto, ker je Hamlet izrazito slojevita drama.
Mirčevska in Miler sta uigran tandem. Nov, svež prevod Srečka Fišerja sta premikastila, odvzemala, dodajala, prestavljala dialoge, uvedla nov »sintetični lik«, ki v eno vlogo združuje Horacija, očetovega Duha, stražarje, stotnika, Fortinbrasa in še in še. »Ne gre za običajne Hamletove sogovornike iz izvirnika, temveč za »pokrajino kolektivnega spomina«, ki uteleša glavno premiso naše predstave – intelektualno razklanost«, pojasnjuje Mirčevska. »Shakespeare je besedilo igre spreminjal že sam,« dodaja Miler, »zato je toliko bolj razumljivo, zakaj se je njena (odrska) interpretacija skozi čas spreminjala in razvijala in se mora tudi v prihodnje.«
Miler meni, da je njuna uprizoritev s širokopoteznimi dramaturškimi posegi v duhu izvirnika, a ima hkrati svojstveno interpretacijo. Prinaša nov, »sintetični lik«, ki ga igra letošnji Borštnikov nagrajenec Igor Samobor. Ta je komentator dogodkov in Hamletova vest. »Ne moremo se iztrgati šepetanju lastne in družbene zgodovine,« ugotavlja Samobor, ki mu je vloga odprla tudi povsem nov zorni kot: »Kot da bi nas gledal sam Shakespeare in poslušal, kaj govorimo o njegovem Hamletu.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.