Nov prehranski škandal, tokrat v Veliki Britaniji

Britanski mediji so v zadnjih dneh odkrili nov škandal v živilski industriji. Irci so v govejih hamburgerjih, ki so na prodaj v trgovinah, odkrili konjsko in prašičje meso. Britanski minister za hrano David Heath je dejal, da ima ta škandal očitno kriminalno ozadje. Čeprav politika v EU zagotavlja sledljivost mesa od hleva do krožnika in stroge kontrole, imajo potrošniki, glede na to, da vsakih nekaj mesecev nekje v EU izbruhne nov škandal, vse manj razlogov, da bi lahko zaupali tistemu, kar piše na etiketi. Sporne izdelke veliko krat najdejo tudi v svoji domači trgovini, čeprav afera izbruhne v državi na čisto drugem koncu Evrope.

Jay Rayner v Guardianu piše, da je odziv posameznega potrošnika na škandal odvisen od tega, koliko ima pod palcem in kje je v službi. Kdor je dovolj premožen, da mu ni treba kupovati poceni hambrugerjev v veleblagovnicah, je samo zavil z očmi. Vodilni uslužbenci veleblagovnic in trgovskih družb so se odzvali s paniko. Državljani, ki jih denarnica sili, da kupujejo poceni meso v veleblagovnicah, nimajo izbire. »Hrana je čustvena zadeva, zato se ljudje na informacije o njej odzovejo čustveno. A čustva ne pomagajo pojasniti, zakaj se takšni škandali lahko zgodijo. Odgovor se skriva v trdi, nečustveni logiki ekonomije,« pojasnjuje britanski novinar.

Gre za to, da je hrana postala globalno blago in odločilno besedo imajo trgovci. Prehranskim škandalom ne bo konca, dokler trgovci ne bodo spremenili svojega obnašanja. Šefi trgovskih družb so ob vsakem izbruhu škandala pripravljeni na dolgo in široko razpravljati, da imajo zagotovljene stroge sisteme kontrole, nočejo pa govoriti o trdih pogojih, s katerimi pritiskajo na proizvajalce živil. Tudi proizvajalci o pritiskih javno nočejo govoriti, češ da bodo sicer izgubili svoje kupce. Neuradno pa se pritožujejo, da so svoje blago trgovcem prisiljeni prodajati na meji rentabilnosti ali celo pod ceno, če ga hočejo prodati. Tega, da bi trgovci njihove izdelke umaknili s polic, si menda ne morejo privoščiti, kajti ko se to zgodi, jih je zelo težko spet spraviti nazaj nanje. Zaradi tega sprejemajo nizke cene v upanju, da se bodo v prihodnje povečale. In ko gre z denarjem na tesno, je potrebno zmanjšati stroške, piše Jay Rayner.

Preiskave seveda še niso zaključene, a veliko virov v industriji zdaj verjame, da kontrolorji sledi konjskega in prašičjega DNK v govejih hamburgerjih niso našli le zato, ker bi bilo primešano to meso, ampak izvirajo tudi iz proteinskih praškov, s katerimi si proizvajalci mesa pomagajo, da v masi zagotovijo ustrezno raven proteinov in vlažnost, kar po domače povedano pomeni, da potrošniku dejansko prodajajo vodo. S proizvodnjo teh praškov živila živalskega izvora proizvajalci v tolikšni meri kemično obdelajo, da je mogoče samo s kemično analizo ugotoviti njihov izvor. In ker v istih halah proizvajajo praške, za katere uporabljajo dele od različnih živali, pri krvoločnem zniževanju stroškov in varčevanju seveda hitro pride do mešanja, pojasnjuje Rayner.

K govedini pa mesna industrija meša meso od drugih živali zato, ker se je njena cena na borzi precej dvignila. Po podatkih proizvajalcev se je cena za kakovostno govedino od leta 2006 dvignila z 2 funtov na 3,77 funta za kilogram. Kilogram konjskega mesa na borzi za primerjavo stane le 1,85 funta. Večina rejcev govedo krmi z žiti. Ker se je njihova cena in cena soje leta 2008 občutno dvignila, so številni rejci govedi zašli v težave in so pod prisilo prodali svoje črede. Zdaj, pet let kasneje, z obstoječo čredo ni več mogoče pokriti rasti povpraševanja po govejem mesu v hitrorastočih državah. Tudi zato ni vse goveje, kar je na prodaj kot goveje.

Vse bolj jasno je, da danes dejansko vedo, kaj jedo, le tisti, ki si hrano pridelajo in kuhajo sami doma.