Zaslužena stavka in arogantna vlada

Javni uslužbenci, ki so v sredo stavkali že drugič v zadnjih desetih mesecih, si želijo, da jih ne bi stiskali bolj, kot je bilo dogovorjeno po aprilski splošni stavki, in bolj, kot je dopustno glede na druge dogovore med socialnimi partnerji. Oziroma naj se vlada, ko želi to narediti, z javnimi uslužbenci vsaj pogaja. Pogajanj o varčevalnih proračunih za letos in prihodnje leto ni bilo. Stavka je edino orodje, ki je ostalo.

Pred stavko so se sindikati in vlada sestali le dvakrat. Prvo srečanje, 29. novembra lani, so sindikati zapustili predčasno, ker so ugotovili, da jih je vlada postavila pred izvršeno dejstvo, ko je »kategorično zavrnila možnost pogajanj o masi plač javnih uslužbencev za prihodnji dve leti«. Minister za javno upravo dr. Senko Pličanič je dejal, da je predlagano znižanje plač zaradi finančnega položaja treba izpeljati in da je mogoč le način, ki ga je izbrala vlada. Sindikati so napovedali stavko, če se vlada ne bo pogajala o masi za plače, vlada pa je mesec in pol ponavljala svoje stališče, da se o tem ne bo pogajala.

Decembra so sindikati želeli proračun preprečiti z referendumom. To namero so opustili, ko je ustavno sodišče prepovedalo referenduma o slabi banki in slovenskem državnem holdingu, in sporočili, da ljudstvo ne sme imeti možnosti, da ne spoštuje bonitetnih agencij.

Drugi sestanek med sindikati in vlado je bil prejšnji ponedeljek. Po njem je Pličanič dejal, da mu je šele »danes postalo jasno, da želijo sindikati pogajanja o sami masi za plače«, saj naj to iz stavkovnih zahtev ne bi bilo razvidno. Minister, za katerega se je takrat že vedelo, da bo na dan stavke odstopil, je rekel, da bo vlado prosil za mandat za takšna pogajanja. Nato pa priznal, da do zdaj volje za pogajanja o masi za plače na vladni strani ni bilo in je po njegovem niti zdaj ne bo. Da je mogoče tudi s sindikati doseči dogovor, dokazuje minister za delo, družino in socialne zadeve Andrej Vizjak, ki je izpogajal pokojninsko reformo in bo verjetno tudi reformo trga dela.

Pri poseganju v plače, pravice in obveznosti javnih uslužbencev bi vlada lahko poslušala nasvet dekana pedagoške fakultete dr. Janeza Kreka, ki meni, da bi bilo mogoče tudi učitelje prepričati, naj privolijo v nekoliko višjo pedagoško obveznost. »To bi bilo lahko smiselno le ob predpostavki, da imamo neko pozitivno družbeno ozračje, kjer vemo, zakaj to delamo, da obstaja zaupanje med socialnimi partnerji in da bi torej tisti, ki bi delali več za manj denarja, vedeli, da je to smiselno. Žal je trenutno videti bolj verjetno, da bodo redukcije vodile v nadaljnje redukcije.« Koristilo bi tudi, če bi znala vlada pojasniti, zakaj se je pri sanaciji bank odločila za najdražjo različico, zakaj je po njenem centralno vodenje državnih podjetij najboljše, kako poteka njen boj proti sivi ekonomiji …

Verjetno je krivdo za slovenske gospodarske težave res treba iskati tudi v javnem sektorju oziroma med posamezniki v njem, recimo politiki, vendar javni sektor kot celota ne sme biti grešni kozel. Res je, niti delavci v zasebnem sektorju, ki so v krizi veliko bolj trpeli, niso krivci. Ampak napačno je sklepati, da je rešitev v izenačevanju trpljenja. Ni težava, da so javni uslužbenci dobro zavarovani in sindikalno zastopani. Je pa ena od težav v tem, da so drugi slabše.