Perfekcionistični »lisicodlaki«

Prekmurska skupina Werefox je pretekli teden v mali dvorani ljubljanskega Kina Šiška predstavila svoj prvenec I Am Memory. Izdan pod okriljem založbe God Bless This Mess Records, je že takoj ob izdaji vznemiril in razplamtel marsikatero rokersko dušo.

Pred nastopom so bila tako pričakovanja res visoka, tudi zato, ker so se o tej relativno novi skupini sicer izkušenih glasbenikov razpisali praktično vsi domači mediji. Za tiste, ki morda vseeno še ne veste, na čelu »lisicodlakov« je karizmatična vokalistka Melanija Fabčič – Melee, ki skupino tvori ob odličnem kitaristu Sašu Benku in podpori uigrane ritem sekcije: bobnarja Davida Halba in bas kitarista Manuela Hahna. Četverico sicer poznamo iz skupin Psycho-Path, Bekko, Manul, Lollobrigida in Sphericube.

S polakustičnim setom naj bi njihov nastop uvedel Scott McCloud iz kultnega ameriškega benda Girls Against Boys (GVSB), a se zaradi bolezni v družini to ni zgodilo. Scotta, ki bi stopil na oder tudi skupaj z zasedbo Werefox, saj je sodeloval pri njihovi pesmi The Boy In Me, The Girl In You, in bi jo zapel v duetu z Melee, na koncu kljub vsemu nismo pretirano pogrešali, čeprav ne dvomimo, da bi njegov nastop večeru dal prav poseben pečat. A to, kako zvenijo skupaj, bomo lahko preverili še letos, saj nas je medtem že razveselila novica o napovedanem skupnem nastopu GVSB in Werefox.

Werefox so začeli z otvoritvenim komadom albuma, naslovnim I Am Memory, in nas vkopali s Shitload of Love ter z nekoliko zasuki preigrali celotno ploščo, ob tem pa nič kaj improvizirali. Do konca večera so pokazali, da so svetovljanski glasbeniki, ki se ne sramujejo svojih zgledov ter se enako dobro vživijo tudi v priredbe. Razorožili so nas z The Come Down McLoudove skupine GVSB ter žebljico na glavico večera zadeli s psihedeličnim izletom v šestdeseta in komadom You’re Gonna Miss Me skupine 13th Floor Elevators. Povedati je potrebno, da so stopili pred številčno, a relativno zadržano občinstvo, z vidno tremo začeli nekoliko previdno, a se po nekaj uvodnih komadih prepustili in poskrbeli za prijeten večer. Na koncu so nas pustili celo nekoliko „lačne“, saj se kljub navdušenju v dvorani niso vrnili na oder.

S pomočjo likovnih elementov (lisičji repki, oči in ušeska), ki jih je za skupino oblikoval Zoran Pungerčar, so poskrbeli tudi za domiselno razsvetljavo odra. In ko se ozremo nazaj, na celoto, je jasno, da gre za skupino, ki ji je mar vse, do zadnjega detajla. Fantje in punca s karizmo sramežljive dame in fatalne rokovske zapeljivke obenem živijo svoje sanje in imajo ogromen potencial, da postanejo ena najboljših domačih alternativnih skupin. Prepričana sem, da jim nastopov doma in v tujini ne bo manjkalo, ob vztrajnosti in talentu, ki ga premorejo, pa bomo o(d) njih slišali še veliko.