New Order: Lost Sirens

Ko je skupina New Order pred dobrim letom z napovedjo turneje oznanila, da je spet v pogonu, je s tem zagotovo presenetila celo svoje najbolj vnete oboževalce. Vanjo se je vrnila Gillian Gilbert, ki se je zaradi družinskih obveznosti iz nje umaknila že po epohalni plošči Get Ready (2001), ne pa tudi basist Peter Hook, ki jo je zaradi notranjih nesoglasij zapustil leta 2007.

Spor se je takrat razvnel predvsem med Hookom in frontmanom Bernardom Sumnerjem, dolgoletna nestrinjanja med vidnejšima članoma skupine pa so prišla na plano po vnovični popularizaciji brenda Joy Division/New Order, h kateri je deloma pripomogel uspeh Winterbottomovega filma 24 Hour Party People, deloma pa tudi uspešen revival postpunka, saj je takrat nastal cel kup mladih posnemovalcev, zlasti na Otoku in v ZDA.

Po tem se je Peter Hook posvečal pisanju spominov, ki se jih je z leti očitno nabralo veliko, do zdaj je izdal že dve knjigi, Sumner pa se je bolj ukvarjal z glasbo. Z zasedbo Bad Lieutenant je izdal solidno ploščo in nato znova zagnal tudi motorje matične skupine. Ta se je celo brez Hooka izkazala za odlično koncertno atrakcijo.

Prav zato je bilo logično, da se bo po turneji pojavila nova plošča Lost Sirens. A da ne bo pomote – plošča ni plod dela prenovljene skupine New Order, temveč gre za materiale, ki jih je ta (skupaj s Hookom) posnela že med snemanjem plošče Waiting for the Sirens’ Call (2005) in jih nameravala objaviti kakšno leto pozneje.

Minialbum (z nekaj več kot 38 minutami) je izšel šele v začetku letošnjega leta, vendar težko rečemo, da ponuja tisto, kar bi veselilo številne oboževalce že nekoliko ostarele skupine. Težko je pač ponoviti veličastno vrnitev, kakršno je pripravila z izdajo ploščka Get Ready. New Order se na novi plošči predstavi podobno kakor na albumu Waiting for the Sirens’ Call – gre za osem skladb, za katere lahko zatrdimo, da spominjajo na Sumnerjevo delovanje s skupino Electronic, saj so komadi večinoma kitarsko usmerjeni, seveda z obveznimi elektronskimi in produkcijsko dovršenimi prijemi.

Skupina New Order se je poleg tega, da je nastala na pogorišču Joy Division, v zgodovino popularne glasbe zagotovo zapisala z izredno zmožnostjo mešanja različnih glasbenih slogov, zlasti plesno naravnanih elektronskih žanrov, ki so jih izvirni člani strnili v lasten glasbeni izraz. A ravno tega na novi plošči primanjkuje. Otvoritvena skladba I’ll Stay With You se z značilnimi Sumnerjevimi kitarskimi rifi in vokalom nekoliko približa vrhuncem albuma Get Ready, podobno je z ritmično, precej elektronsko obarvano Sugarcane, preostali del ploščka pa se giblje znotraj ponavljajočih se obrazcev njihove glasbe, z značilnimi basovskimi linijami Petra Hooka, ki se verjetno zadnjič pojavi na kakšnem studijskem izdelku skupine New Order.

Zanimivo za oboževalce in ljubitelje žanra, a žal brez presežkov.