Dosežek Busha in Obame: institucionalizacija tiranije

Deset let je bilo dovolj za dva predsednika, da sta naredila Američane najmanj svobodne ljudi v kateri koli razviti državi

V ZDA se republikanska stranka in konzervativni državljani še vedno borijo proti »veliki vladi v obliki države blaginje«. Očitno nikoli niso slišali za »militarizirano policijsko državo v obliki velike vlade ali če so, jo sprejemajo in nič nimajo proti njej«, ugotavlja publicist Paul Craig Roberts na spletni strani Sabbah Report. Tudi demokrati niso drugačni, ko gre za institucionalizacijo tiranije. Deset let je bilo dovolj za dva predsednika, da sta naredila Američane najmanj svobodne ljudi v kateri koli razviti državi, piše Roberts.

Republikanci, vključno s tistimi, ki sedijo v zgornjem domu parlamenta, podpirajo veliko državo, ki začenja vojne brez vojne napovedi ali odobritve spodnjega doma parlamenta, in ki z brezpilotnimi letali mori državljane držav, s katerimi ZDA niso v vojni. Republikancev ne skrbi, da zvezne 'varnostne' agencije vohljajo za ameriškimi državljani brez nalogov, posnamejo in zabeležijo vsako elektronsko pošto, vsak obisk spletne strani, objavo na Facebooku, klic po mobilnem telefonu in nakup s kreditno kartico. Republikanci in spodnji dom parlamenta sta celo potrdila financiranje infrastrukture v Utahu, kjer te informacije hranijo. Hkrati pa ta velika vlada ne bi smela narediti nič za reveža, piše Roberts.

Republikanska stranka se proti sistemu socialnega zavarovanja v ZDA bori vse odkar ga je predsednik Franklin D. Roosevelt uzakonil v 30. letih prejšnjega stoletja. Proti javnemu zdravstvenemu zavarovanju se republikanci borijo od leta 1965, ko ga je uzakonil predsednik Lyndon Johnson. Konservativci obtožujejo liberalce, da »institucionalizirajo sočutje« in ne razumejo, da je bolje institucionalizirati sočutje kot tiranijo.

Institucionalizacija tiranije je »dosežek režimov Georga Busha in Baracka Obame v 21. stoletju«. Bushevi republikanci so odpravili tako rekoč vse ustavne zaščite svoboščin, Obamovi demokrati so nadaljevali Bushevo uničevanje ustave z ukinitvijo zaščite, da država državljana ne more ubiti brez sojenja. Deset let je bilo dovolj za dva predsednika, da sta naredila Američane najmanj svobodne ljudi v kateri koli razviti državi, piše Roberts, ki je nekdanji pomočnik ameriškega finančnega ministra in urednik časopisa Wall Street Journal.

V sodobnih ZDA ima samo izvršni del zvezne vlade zasebnost. Ta zasebnost je institucionalna, ne osebna, kakor kaže primer direktorja obveščevalne agencije CIA Petraeusa. »Medtem ko izvršni del vlade uničuje svobodo vsakogar, vztraja pri privilegiju svoje zasebnosti. Naloga nacionalne varnosti je varovati izvršno oblast pred njenimi kriminalnimi ukrepi. Zvezni tožilci dejansko vodijo sodne postopke, v katerih odločajo, katere dokaze bodo priznali in odvetnikom obtožencev preprečujejo dostop do dokazov,« opozarja Roberts.

Konservativci sprejemajo velikansko policijsko državo, ki je bila vzpostavljena, ker so prepričani, da jih ščiti pred 'islamskim terorizmom' in ne vidijo, da so prek nje odprli pot za terorizem vlade. Vojak Bradley Manning, ki so ga leta 2010 aretirali na podlagi obtožbe, da je posredoval informacije WikiLeaksu, je recimo obtožen, da je izdal zaupne informacije, ki razkrivajo vojne zločine vlade ZDA, kljub dejstvu, da je vsak vojak dolžan razkriti vojne zločine. Vlada ZDA je Manningu kršila tako rekoč vse ustavne pravice. Mučili so ga, kršili so mu pravico do hitrega sojenja, ker so tožilci proces nepretrgoma prelagali.

Nato je sodnica Denise Lind, ki je ravnala kot član tožilstva namesto kot nevtralen razsodnik, odločila, da Manning ne more uporabiti dokazov iz poročila vlade, da informacije, ki jih je izdal, niso ogrozile nacionalne varnosti. Lindova je zavrnila tudi, da bi Manning svoje dejanje lahko utemeljil z dolžnostjo razkritja vojnih zločinov, ki jo predpisuje kodeks za ravnanje vojakov. Sodnica je tožilcem tako omogočila, da dejanje, ki ga je bil po vojaškem kodeksu Manning dolžan narediti, spremenijo v kriminalno dejanje pomoči sovražniku z razkritjem zaupnih informacij. »Seveda nič, kar naj bi Manning razkril, ni pomagalo sovražniku v nobeni vojni, saj je sovražnik, ki so ga vojni zločini prizadeli, za vse te vedel,« opozarja Roberts.

Obamovi demokrati niso nič drugačni od republikancev, ko gre za obsodbo vojaka, ki je opravil svojo dolžnost v skladu z vojaškim kodeksom. V sodnem postopku proti Manningu definicija vlade, kaj je zmaga, nima nič s tem, da na sodišču zmaga resnica. Za Washington zmaga pomeni kazati s prstom na vest in ščititi skorumpirano vlado pred objavo njenih vojnih zločinov, zaključuje Paul Craig Roberts.