Zloraba nedolžnosti

Ko je komisija za preprečevanje korupcije objavila poročilo o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank, je bil odziv podpornikov predsednikov največjih strank na ugotovitve, da sta ravnala v nasprotju s protikorupcijsko zakonodajo, različen. Volilna baza Zorana Jankovića je svojega vodjo opozicije pozvala k odstopu, volilna baza Janeza Janše pa svojemu predsedniku vlade še odločneje izrekala podporo. Glavni podporniki ga hrabrijo pri odločitvi, naj ne odstopi, naj se ne umakne iz politike, češ da je vsak nedolžen, dokler ni dokazano, da je kriv. Da torej tudi zanj velja domneva nedolžnosti.

Na ta način se je na poročilo med drugimi odzvala rimskokatoliška cerkev. Nadškof metropolit Anton Stres je koalicijo pozval, naj ostane skupaj pod vodstvom Janeza Janše, ker »je vsakdo nedolžen, dokler mu ne dokažejo nasprotno, in to s pravnomočno sodbo na sodišču«. Stres ima prav, domneva nedolžnosti velja tudi za Jankovića in Janšo. In tako bo, vse dokler ne bo kateri od njiju (oba sta že v predkazenskih oziroma kazenskih postopkih) pred kazenskim sodiščem pravnomočno obsojen, da je storil kaznivo dejanje. Dokler jima ne bo pravnomočno izrečena kazenska sankcija, jima ne bo treba odslužiti dolga družbi. Poročilo protikorupcijske komisije od njiju tega niti ne zahteva. Ne nalaga jima plačila denarne kazni, prestajanja pogojne ali celo čisto prave zaporne kazni. Katera od omenjenih kazni se lahko izreče zgolj v kazenskem postopku, pred kazenskim sodiščem. In prav zato, ker gre za postopek, v katerem se izrekajo najhujše kazenske sankcije, ki lahko navsezadnje pomenijo celo omejitev pravice do prostega gibanja kot ene izmed najosnovnejših človekovih pravic, kazenski postopek kot varovalko pozna domnevo nedolžnosti. Postopek pred komisijo za preprečevanje korupcije pa ni kazenski postopek. V njem se ne izrekajo kazenske ali katere druge sankcije. Zato v tem postopku nasploh ni tako močnih varovalk kot v kazenskem postopku. Ni jih niti v nobenem drugem postopku pred državnim organom. Ker se z drugimi postopki ne more tako usodno posegati v človekove pravice kot s kazenskim. V nekaterih postopkih pred državnimi organi, kjer sankcije sicer niso zanemarljive, recimo v davčnem postopku, niti pritožba ne zadrži izvršitve prvostopenjske odločitve organa. Celo pravica do pritožbe v postopku o prekršku, ki je še najbližje kazenskemu postopku, je zaradi težnje po učinkovitosti pravica le še na papirju.

Sankcije, ki se pričakujejo, če je poročilo komisije negativno, so politične. Sprejmejo jih lahko le politiki in drugi visoki javni funkcionarji sami. Z umikom s funkcije, ki jo opravljajo, z umikom iz političnega življenja. Ker ne gre za kazensko, ampak za politično odgovornost. Tudi ko politični funkcionarji sprejmejo politično odgovornost za svoje ravnanje, v morebitnem aktualnem ali v bodočem kazenskem postopku zanje še naprej velja domneva nedolžnosti. Pa tudi v postopku pred protikorupcijsko komisijo so javni funkcionarji »nedolžni« oziroma nekoruptivni in pošteni, dokler jim ni dokazano nasprotno. Petim od sedmih predsednikov to ni bilo dokazano. Komisija pri njih ni ugotovila kršitev protikorupcijske zakonodaje. Še več, zdaj imajo v rokah uradni dokument državnega organa, ki po svoje potrjuje, da so doslej v politiki ravnali v skladu z moralnimi in etičnimi normami oziroma v skladu s protikorupcijsko zakonodajo.

Tudi ko politični funkcionarji sprejmejo politično odgovornost za svoje ravnanje, v morebitnem aktualnem ali v bodočem kazenskem postopku zanje še naprej velja domneva nedolžnosti.

Postopek protikorupcijske komisije je s poročilom končan. Sicer pa je tekel leto dni in v tem času so imeli vsi preverjani predsedniki strank možnost, da pojasnijo izvor svojega premoženja. Niso pa, ker to ne bi bilo sorazmerno s sankcijami, ki se (oziroma se ne) predvidevajo v tem postopku, imeli možnosti vlagati zahtev za izločitev dokazov, izločitev članov komisije, opravičevati odsotnosti zaradi službenih obveznosti, skratka, niso imeli možnosti zavlačevati postopka. Poročilo je končano, ko komisija opravi svoje delo, stranke v postopku na to nimajo vpliva, kot ga imajo na primer v kazenskem postopku. V bistvu gre po obliki in času trajanja za postopek, ki spominja na kazenski postopek, kot so si ga v koalicijski pogodbi zamislile vladne stranke. Postopek torej, kjer stranke nimajo več možnosti vplivati na trajanje postopka, kar je mogoče doseči le z odpravo cele vrste pravic obdolženca v kazenskem postopku. »Standardni rok reševanja običajnih pravdnih in kazenskih zadev bo največ šest mesecev na prvi stopnji, največ tri mesece v pritožbenem postopku in največ tri mesece v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi na Vrhovnem sodišču. S tem bo trajanje sodnega postopka od začetka do pravnomočnosti, vključno z izrednimi pravnimi sredstvi, vezano na skupaj največ 12 mesecev,« piše v koalicijski pogodbi. Tožba na upravnem sodišču? Pritožba na vrhovnem? Presoja ustavnosti na ustavnem? Žal, koalicijska pogodba tega ne predvideva, 12 mesecev je poteklo.