Peter Petrovčič

 |  Mladina 4  |  Politika

Pravna nevarnost

Bi moralo biti vsem jasno, kaj je prepovedano in kaj dovoljeno, ali je sprejemljivo, da o tem nimamo niti najmanjšega pojma?

Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in pravosodni minister Senko Pličanič v enem redkih sproščenih trenutkov

Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in pravosodni minister Senko Pličanič v enem redkih sproščenih trenutkov
© Borut Krajnc

Pravna država je tudi tista država, kjer je jasno, kaj je narobe in kaj ne. Kjer je z veliko verjetnostjo mogoče predvideti, katera ravnanja so pravno dopustna ali zaželena in katera prepovedana oziroma nezaželena. Vprašanje je, ali danes sploh še obstaja taka država, Slovenija to zagotovo ni.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Peter Petrovčič

 |  Mladina 4  |  Politika

Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in pravosodni minister Senko Pličanič v enem redkih sproščenih trenutkov

Predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša in pravosodni minister Senko Pličanič v enem redkih sproščenih trenutkov
© Borut Krajnc

Pravna država je tudi tista država, kjer je jasno, kaj je narobe in kaj ne. Kjer je z veliko verjetnostjo mogoče predvideti, katera ravnanja so pravno dopustna ali zaželena in katera prepovedana oziroma nezaželena. Vprašanje je, ali danes sploh še obstaja taka država, Slovenija to zagotovo ni.

Bistveni pogoj za pravno varnost je, da se zakonodaja spreminja takrat in toliko, kot je potrebno. In da se spreminja premišljeno tudi zato, da se potem prehitro spet ne spreminja. V zadnjem času se je ta razprava začela na primeru zakona za uravnoteženje javnih financ. Takrat se je vlada v nasprotju z navedenim zakonodajnim idealom odločila, da z enim samim zakonom spremeni več kot 40 drugih. Da se tako ne dela, so opozarjali številni pravni strokovnjaki, da to ni bilo modro, pa je pokazal tudi čas. Težave, ki so bile posledica takšnega zakonodajnega posega, so se začele pojavljati šele po sprejetju zakona in se nadaljujejo še danes. Šlo je za način spreminjanja zakonodaje, ki že v osnovi onemogoča predvidevanje različnih posledic, ki lahko nastanejo. Skupaj je sedanja koalicijska večina v državnem zboru v slabih 11 mesecih od nastopa vlade sprejela 15 novih zakonov in jih 90 spremenila.

Da je šlo za zakonodajni poseg desnosredinske vlade pod vodstvom Janeza Janše, ni nič nenavadnega. Neka druga desnosredinska vlada pod vodstvom Janeza Janše oziroma njena koalicijska večina v državnem zboru je v mandatu 2004–2008 ravnala podobno. Sprejela je 148 novih zakonov, poleg tega pa spremenila kar 319 že veljavnih. Leta 2006 je dosegla rekord, ki velja še danes, in sicer 163 sprejetih zakonov (67 novih in 96 sprememb zakonov) v 365 dneh. V povprečju je tedanja vlada na leto sprejela ali spremenila dobrih 116 zakonov, precej več od dotedanjega dolgoletnega povprečja 95,5 zakona na leto. In celo več od mandata pred tem, ko je bila zaradi prilagajanja slovenske zakonodaje evropski zakonodajna dejavnost okrepljena. V mandatu 2004–2008 smo novo zakonodajno spremembo doživeli vsake tri dni.

A čeprav sta prva in tudi druga Janševa vlada poskrbeli za inflacijo zakonodaje, to nikakor ni zgolj problem desnosredinskih vlad. Levosredinska vlada Boruta Pahorja je v skrajšanem mandatu 2009–2011 sprejela 88 novih zakonov in jih še 270 spremenila, kar je nekoliko blažji tempo, a podoben tistemu iz mandata pred tem. Je pa sicer Pahorjeva vlada pred tremi leti sprejela Resolucijo o normativni dejavnosti, ki vladi nalaga, da mora predloge predpisov pripravljati na očeh javnosti. Postopki sprejemanja predpisov morajo biti takšni, da lahko tisti, na delo katerih bodo predpisi vplivali, vsebino s svojimi predlogi tudi dopolnijo. Ob vsakem zakonskem ali podzakonskem predlogu mora biti razpisan rok za sodelovanje javnosti, ki praviloma ne sme biti krajši od 30 dni. To naj bi bil prvi, a pomemben korak k zajezitvi čezmerne zakonodajne dejavnosti in zagotavljanju boljših zakonov. Žal je sedanja vlada po izračunu Centra nevladnih organizacij (CNVOS) kršila določbe resolucije v več kot 80 odstotkih zakonodajnih postopkov.

V Sloveniji velja več kot 800 zakonov in več kot 14 tisoč podzakonskih aktov, vsakih nekaj dni dobimo nov predpis. Dobrih deset tisoč različnih ravnanj je prepovedanih in sankcioniranih, vsak dan sta povprečno prepovedani še dve novi.

Tudi zato danes v Sloveniji velja že 821 zakonov in kar 14.351 podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi veljavnih zakonov. Pa še 2271 mednarodnih pogodb. Predpisi, sprejeti na ravni lokalne samouprave, torej v občinah, niso všteti. In vsi ti predpisi, ki veljajo na državni ravni, vsebujejo na tisoče prepovedanih ravnaj, za katera je predvidena kazenska sankcija. Kaznivih dejanj, ki jih vsebuje skoraj izključno kazenski zakonik, je 275 in se njihovo število ne spreminja. Se pa zato spreminja število prepovedanih ravnanj, za katera je predpisana denarna kazen in jih vsebuje omenjenih 821 zakonov. In sicer navzgor, gre za povsem nenadzorovano povečevanje števila prekrškov; teh je danes na ravni države kar 10.018. V zadnjih šestih letih poslanci uzakonijo slaba dva nova prekrška na dan.

Dejstva so takšna. Danes v Sloveniji velja več kot 800 zakonov in več kot 14 tisoč podzakonskih aktov, vsakih nekaj dni dobimo nov predpis. Dobrih deset tisoč različnih ravnanj je prepovedanih in sankcioniranih, vsak dan povprečno začneta veljati še dve novi. Seveda ni treba posebej poudarjati, da imajo s preobsežnim in nesmotrnim normiranjem največje težave prava najmanj vešči ljudje, torej uporabniki prava na najosnovnejši ravni. A to je v sodobnih družbah deloma razumljivo, saj nihče ne more poznati vseh pravnih norm. Težava pa nastane, ko imajo ti, osnovni uporabniki prava, težave tudi zato, ker jih imajo celo primarni uporabniki, razlagalci prava vseh vrst, upravni organi, inšpektorati, policija, tožilstvo in celo sodišča. Slovenija je manj pravna država, kot bi lahko bila, tudi zato, ker se veljavni predpisi ne spoštujejo, a resnici na ljubo, to je včasih res težko.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.