Dieter Helm: »Zapravili smo dve desetletji in pol, četrtino stoletja, na poti nikamor. Za precejšnjo ceno.«

Evrope nikakor ni mogoče obtožiti zanemarjanja znanosti ali pomanjkanja truda. Žal pa to nima prav nikakršnega vpliva na povečevanje izpustov po vsem svetu.

Dr. Dieter Helm je profesor na Univerzi v Oxfordu, kjer predava predvsem o energetski politiki. Je tudi vodja Odbora za naravni kapital pri britanskem okoljskem ministrstvu, delovnega telesa, katerega naloga je britanski naravi določiti ekonomsko vrednost. Sodeluje v ekonomski svetovalni skupini britanskega ministra za energijo in podnebne spremembe. Bil je svetovalec evropskega komisarja za energijo. In je avtor ene najbolj uničujočih kritik sedanjega evropskega in svetovnega načina lotevanja boja proti podnebnim spremembam.
Kjotski protokol ne deluje in nikoli ne bo, Evropa zapravlja denar za neučinkovite tehnologije rabe obnovljivih virov energije, hkrati je dolgoročno vse manj konkurenčna, njeni izpusti toplogrednih plinov pa se povečujejo. Če se stvari ne bomo lotili drugače, nimamo prav nobenih možnosti za kakršenkoli učinkovit boj proti podnebnim spremembam, opozarja v knjigi The Carbon Crunch (Ogljični krč).

Je Evropa vodilna v svetu, kar zadeva boj proti podnebnim spremembam?

Če pri tem sploh lahko govorimo o kakršnihkoli globalnih voditeljih, je evropski način boja zagotovo najbolj proaktiven.

A v knjigi trdite, da je edini učinek kjotskega protokola ta, da je Evropo prikazal v lepi luči. Lahko razložite?

Eno je voditi svetovno razpravo o težavah, drugo pa je vprašanje, ali imajo posledice vašega ravnanja dejansko tudi kakršnekoli pozitivne učinke. Kjoto je tako rekoč izključno evropska domena, po odstopu nekaterih držav od sporazuma na podnebnem vrhu v Durbanu so med podpisnicami z zavezujočimi cilji za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov ostale izključno evropske države. A ti zavezujoči cilji so sporni. Temeljijo na zmanjševanju izpustov ogljikovega dioksida iz elektrarn in velikih tovarn. Za te izpuste je bilo jasno, da se bodo vsekakor zmanjšali. Evropa se zadnja desetletja deindustrializira, energetsko intenzivne proizvodne dejavnosti se opuščajo. Tako se izpusti dejansko zmanjšujejo. Toda vse te izpuste smo v resnici samo prestavili v druge države, na primer na Kitajsko, in jih po novem uvažamo. Na prvi pogled Evropa torej zgledno zmanjšuje svoje izpuste, a hkrati je večina evropskih držav v istem obdobju povečala porabo ogljikovih izpustov – ta je sestavljena iz domače proizvodnje in ogljika, vgrajenega v uvožene izdelke.

O kakšnih številkah govoriva?

Če na primer pogledate Veliko Britanijo – izpuste, ki jih ustvarjamo sami, nam je od leta 1990 do 2005 uspelo zmanjšati za 15 odstotkov, kar naredi precejšen vtis. Porabo ogljika pa smo v istem obdobju povečali za 20 odstotkov.

Poleg tega je zmanjševanje proizvodnje izpustov Evropi dodatno olajšala izbira izhodiščnega leta za zmanjšanje izpustov v kjotskem protokolu – leta 1990. S padcem Berlinskega zidu se je sesul tudi velik del energetsko intenzivne vzhodnoevropske industrije, to pa je samo po sebi povzročilo ogromno zmanjšanje izpustov.

Menite, da so se evropski politiki ob podpisu kjotskega protokola tega zavedali?

Da. Po mojem je to evropskim politikom omogočilo dve stvari. Lahko so se postavili na piedestal boja proti podnebnim spremembam, hkrati pa so se zavedali, da jih sprejete zaveze ne bodo veliko stale in da bodo s tem ohranili priljubljenost pri volivcih. In ko so zelene politične stranke v Evropi postajale vse pomembnejši igralci, je kjotski protokol tradicionalnim političnim silam omogočil, da so se tudi same predstavljale kot okoljsko naravnane.

Imamo zelo nizko ceno izpustov ogljikovega dioksida, vlagamo v izjemno drage tehnologije rabe obnovljivih virov, povrhu pa Evropa gradi nove termoelektrarne, celo take na lignit.

Koga bi torej morali kriviti za propad kjotskega protokola?

Nima smisla iskati krivcev. Kjotski protokol po mojem sploh nikoli ni imel možnosti za kakšne vidne učinke. Propad mu je bil usojen. ZDA, čeprav so bile med pobudnicami, se nikoli niso bile pripravljene pridružiti. Ironično je, da se danes v ZDA izpusti zaradi povečane rabe zemeljskega plina naglo zmanjšujejo, v Evropi pa povečujejo. Kitajska se ni nikoli imela namena pridružiti. Velika večina gospodarske rasti je tako ali tako potekala v državah v razvoju, ki so bile zunaj kjotskega okvira. Preprosto je bila napaka, da je bilo toliko političnega kapitala in toliko truda na mednarodni ravni vloženega v sporazum, ki je bil od začetka obsojen na propad.

Kako pa gledate na evropski način spoprijemanja s podnebnimi spremembami?

Z evropskim načinom je povezanih več težav. Kar zadeva obnovljive vire energije, si je EU postavila kratkoročni cilj, zaradi katerega je svoje omejene denarne vire prisiljena porabljati za razmeroma drage današnje tehnologije, in to na račun morebitnih prihodnjih cenejših drugih možnosti. Nekatere države imajo na voljo veliko vodne energije ali veliko biomase, to jih rešuje, toda če pogledamo Veliko Britanijo, ki teh možnosti nima, gre za izjemno drago kratkoročno rešitev za dolgoročni problem.

Nadaljnji problem je evropska shema za trgovanje z izpusti toplogrednih plinov. EU se je, namesto da bi uvedla ogljični davek, odločila, da bo onesnaževalcem raje brezplačno razdelila emisijska dovoljenja, za katera ni bilo verjetno, da bodo kdaj dosegla pomembno ceno. To je ustrezalo politikom in industriji. Lahko so prikazali, da so ogljiku določili ceno, vendar je to dejansko imelo zelo majhen učinek.

In kakšen je po vašem učinek tega načina boja proti spremembam?

Smo v položaju, ko imamo zelo nizko ceno izpustov ogljikovega dioksida, ko vlagamo v izjemno drage sedanje tehnologije rabe obnovljivih virov na račun prihodnjih tehnologij, povrhu pa se je Evropa pridružila še dirki za premog, z gradnjo novih termoelektrarn vred, celo takih na lignit, ki so z vidika podnebnih sprememb najslabša rešitev sploh.

Kako tako lotevanje boja proti podnebnim spremembam vpliva na konkurenčnost evropskega gospodarstva?

Prave težave šele pridejo. Evropski podnebni sveženj je bil sprejet pred šestimi leti. In za zdaj so stroški še kolikor toliko obvladljivi. Bolj se bomo bližali ciljnemu letu 2020, večji bodo stroški za energijo, saj bo v sistemu vse več obnovljivih virov. Pri tem so se razmere nepričakovano korenito poslabšale, ker je Amerika zaradi novih načinov ekstrakcije preplavljena s cenenim zemeljskim plinom. Ravno v trenutku, ko ZDA hitro pridobivajo prednost v obliki relativne cene energije, se v Evropi odločamo, da bomo zviševali ceno elektrike. Ta kombinacija bo v prihodnjem desetletju povzročila precejšnjo škodo evropski industriji.

Pravite, da je zemeljski plin iz plasti skrilavcev, pridobljen s hidravličnim drobljenjem, energent, ki bo povsem spremenil »igro«. A Evropa je do njega veliko bolj zadržana kot so ZDA, v Franciji so uporabo te tehnike celo prepovedali.

Plin iz skrilavcev je že spremenil razmere na mednarodnem trgu s plinom in mednarodnem trgu s fosilnimi gorivi. Učinki so zelo dobro vidni. Poleg že omenjenega povečevanja konkurenčnosti ameriškega gospodarstva je zemeljski plin iz skrilavcev povzročil poplavo cenenega premoga na svetovnem trgu, to pa vodi v povečano rabo premoga v energetske namene, tudi v Evropi. Poleg tega se s takim razvojem dogodkov znižuje cena plina na mednarodnem trgu. Tudi če iz Evrope ne bo prišel niti kubični meter dodatnega zemeljskega plina, bomo učinek tega, da je največje svetovno gospodarstvo tako rekoč nehalo uvažati zemeljski plin, močno občutili.

Toda morda bo šlo to na račun okolja. Predvsem naj bi obstajala nevarnost onesnaženja zajetij pitne vode.

Kar se tiče skrbi zaradi okoljskih vplivov hidravličnega drobljenja, velja poudariti, da mora biti raba vsake metode vsekakor primerno predpisana. Treba pa je biti previden in te predpise postaviti v kontekst. Kdorkoli, ki želi prepovedati izkoriščanje zemeljskega plina iz plasti skrilavcev, se mora najprej zavzeti za popolno zakonsko prepoved izkopavanja in rabe premoga. Lahko primerjamo puščanje metana iz rudnikov premoga in iz plinskih vrtin, lahko primerjamo onesnaževanje vode. Premog je pri obeh postopkih nekajkrat spornejši. Zraven prištejte še težave zaradi težkih kovin, odpadke, energetsko intenzivnost izkopavanja premoga, če izpustov pri sežiganju sploh ne omenjam. Evropska ironija je, da prepovedujemo plin iz skrilavcev ravno v trenutku, ko spodbujamo rabo premoga. Okoljske logike tega početja nikakor ni mogoče razumeti.

Ali lahko v tem, kako se je Evropa lotila preprečevanja podnebnih sprememb, najdete kako dobro stvar?

(krajši premislek) Najbrž bi lahko rekel, da Evropa vsaj resno jemlje znanost, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami, in si resno prizadeva, da bi tudi druge države prepričala v ukrepanje. Evrope nikakor ni mogoče obtožiti zanemarjanja znanosti ali pomanjkanja truda. Žal pa to nima prav nikakršnega vpliva na povečevanje izpustov po vsem svetu.

Kako so se lahko dobri nameni tako sfižili?

Eden od pomembnih vidikov je, da so v pomembnih evropskih državah po letu 2000 liberalce v koalicijskih vladah zamenjale zelene stranke. Večinoma so jim morali partnerji prepustiti energetski resor, pri čemer je sovraštvo zelenih do jedrske energije dobilo prednost pred tako rekoč vsem drugim. Bili so izjemno uspešni pri ubijanju evropske jedrske industrije. Kratkoročna posledica tega je bila, da so s promoviranjem zelo dragih decentraliziranih tehnologij za proizvodnjo elektrike odprli pomembno nišo za nadaljnjo rabo premoga. Tako ravnanje, ki ga je manjšina na vplivnih položajih vsilila večini, pa je imelo globoko ideološko podlago.

Si lahko predstavljate, da bi evropski politiki po vseh letih prepričevanj in utemeljevanj svojih rešitev danes stopili korak nazaj in priznali zmoto?

Saj to se že dogaja. Na primer – cena emisijskih kuponov za izpust tone ogljikovega dioksida po evropski trgovalni shemi zdaj znaša približno pet evrov, kar je smešno nizka cena, ki nima nikakršnega učinka. S tem se je Evropa že odmaknila od kakršnegakoli resnega emisijskega trga, ki bi lahko vplival na stroške onesnaževalcev in ogljiku postavil resno ceno. V zvezi z obnovljivimi viri energije prav zdaj poteka intenzivna razprava, ali sploh določiti ciljne deleže za leto 2030. Cilji, določeni za leto 2020, bodo najverjetneje ostali, a ta datum tako ali tako ni ravno daleč. Poleg tega bo veliko držav cilje doseglo, ker večino obnovljivih virov v bistvu sestavljata biomasa in hidroenergija. Edino vprašanje je, ali bo sploh kdo plačal kakršnokoli kazen za neizpolnjevanje zavez. Najbolje se je vprašati, ali bomo tudi po letu 2020 nadaljevali po zastavljeni poti. Če je tako, ni še nič odločenega.

Velikokrat smo slišali, da je boj proti podnebnim spremembam lahko priložnost za gospodarsko rast, ne pa njen zaviralec. Kakšno je vaše mnenje?

Vse je odvisno od načina, na katerega se lotite problema. Obnovljivi viri energije, ki so zdaj v rabi in od katerih je nekaj izjemno dragih, po mojem niso bistveno prispevali h gospodarski rasti. Povsem mogoče pa je, da bodo k temu pomembno prispevale nove tehnologije v prihodnosti. Zdaj se razvija kup novih tehnologij in nekatere od njih se prav lahko izkažejo za industrije prihodnosti.

Pa je sploh mogoče doseči zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov ob hkratni gospodarski rasti? Edini zastoj v povečevanju svetovnih izpustov je bilo zaznati leta 2009, na vrhuncu svetovne finančne in gospodarske krize.

Verjamem, da je. Pomislite samo, da je v uri Sončevega obsevanja Zemlje toliko energije, kolikor elektrike človeštvo porabi v enem letu. Vprašanje je samo, ali lahko povečamo porabo energije, ne da bi ta temeljila na ogljiku. In odgovor je – ne s sedanjimi tehnologijami. Verjetno pa bodo take razvite v prihodnosti. Če vam je mar za podnebne spremembe in gospodarsko rast, bi morali svoja omejena sredstva usmerjati tja. Nova generacija sončnih celic, umetna fotosinteza, elektrificiranje transporta, vodikove gorivne celice, pametne tehnologije ... Če dvomite o napredku, naj vam povem, da sem doktorsko disertacijo pisal na pisalnem stroju. Ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo prenosnih računalnikov, tablic, ni bilo spleta. Niti telefaksa. Samo v času mojega življenja je napredek v tehnologiji popolnoma spremenil komunikacijsko industrijo. Če pogledate energijo, sicer vidite, da v tem času ni bilo kakšnih večjih sprememb. A to je zaradi nizkih cen fosilnih goriv. Potencial za napredek pa je ogromen. Druge izbire nimamo, če se želimo izogniti katastrofalnim podnebnim spremembam. Na dolgi rok gospodarsko rast poganja skoraj izključno tehnološki napredek.

V trenutku, ko ZDA hitro pridobivajo prednost v obliki cene energije, v Evropi zvišujemo ceno elektrike. To bo v prihodnjem desetletju povzročilo precejšnjo škodo evropski industriji.

Je boj proti podnebnim spremembam pod sedanjimi pogoji izgubljen?

Verjetno. Naj odgovorim tako – od leta 1990 do zdaj s svojim ravnanjem nismo z ničimer niti najmanj vplivali na ustavitev povečevanja izpustov toplogrednih plinov. Zapravili smo dve desetletji in pol, četrtino stoletja, na poti nikamor. Za precejšnjo ceno. Treba je poudariti, da se podnebnim spremembam, če ima znanost prav, niti ne moremo več izogniti. Vprašanje je samo še, kako intenzivne bodo. In če nadaljujemo sedanjo politiko, lahko rečemo, da zelo. Do leta 2020, ko naj bi se glede na sklepe s podnebnih vrhov v Durbanu in Dohi morda vendarle začelo ukrepanje na globalni ravni, bosta kitajsko in indijsko gospodarstvo že enkrat večji kot danes. To pomeni 400 do 600 gigavatov novih termoelektrarn na premog. Tri na teden. To je resnično vprašanje boja proti podnebnim spremembam.

Kakšno rešitev predlagate?

Rešitev, ki jo predlagam, je v treh delih. Prvič je treba ogljiku določiti primerno ceno. To ceno je treba zaračunati pri potrošnji ogljika, ne pri proizvodnji. Drugič je treba ustaviti gradnjo novih termoelektrarn na premog. Gorivo prehoda mora biti zemeljski plin. Tretjič pa je treba vsaj nekaj denarja, ki ga zdaj namenjamo za obnovljive vire energije, nujno usmeriti v razvoj novih tehnologij.

Bi bil za tako rešitev potreben dogovor na svetovni ravni?

Ne, prav v tem je bistvo. Ne le da kjotski okvir reševanja težav do zdaj ni bil učinkovit, po mojem je zelo malo verjetno, da bo kadarkoli uspešen. Mednarodni način reševanja težav od zgoraj navzdol je preprosto prezahteven. Vprašanje je torej, ali je bolje začeti od spodaj navzgor. To je izvedljivo, in to celo ob hkratnem varovanju konkurenčnosti. To se zgodi, če obdavčite vsebnost ogljika pri vseh dobrinah, ne glede na to, ali so bile proizvedene doma ali so bile uvožene.

Torej gre v bistvu za »ogljično« carino?

Prav imate. Tako je povsem mogoče začeti ukrepati unilateralno, sčasoma pa okoli sebe zbrati koalicijo voljnih in napredovati. V vmesnem času lahko poskrbite za razvoj novih industrij, ki bodo dejansko bistveno vplivale na količino izpustov.

Ne bi to povzročilo trgovinske vojne? Kdorkoli bi to storil, bi bil takoj obtožen protekcionizma, pri Svetovni trgovinski organizaciji pa bi proti njemu vložili tožbo.

To je seveda upravičen pomislek. A poglejte, kaj danes počne Kitajska. Ker ne obdavčuje ogljika, subvencionira izvoz energetsko intenzivnih dobrin. Za moje pojme je ravno odločitev, da ogljiku ne postavite cene, tista, ki je protekcionistična. Še celo cement danes uvažamo iz Kitajske, ker je zaradi odsotnosti okoljskih davkov tako poceni.

Poleg tega uvedba takšnih »carin« sploh ne bi bila v nasprotju s pravili Svetovne trgovinske organizacije. Njeni dokumenti dopuščajo možnost uvedbe okoljskih ukrepov.

Dodana vrednost te rešitve je, da vse države spodbuja k uvedbi domačih davkov na potrošnjo ogljika. V tem primeru namreč ogljične carine niso upravičene in tudi ne potrebne.

V svoji knjigi ste zapisali, da se moramo sprijazniti, da bo za boj proti podnebnim spremembam potrebnega veliko žrtvovanja. Naraščajoče cene energije nas na to sicer že opozarjajo, a zdi se, da še vedno prevladuje mantra, da bomo eno največjih težav našega časa lahko rešili brez bolečin. So nam politiki to pripravljeni priznati in ali smo jih volivci pripravljeni poslušati?

Če se želimo spoprijeti s podnebnimi spremembami, potem nimamo izbire. Lahko krivimo politike, da ogljiku niso postavili ustrezne cene in da nas niso prisilili, da plačamo za potrošnjo in s tem za svoj prispevek k onesnaževanju. A te politike smo izvolili mi sami. Glede na razvoj dogodkov v Evropi se je treba vprašati, ali si Evropejci sploh resno želimo boja proti podnebnim spremembam ali pa hočemo zgolj, da bi svet mislil, da si to želimo. S sedanjo ceno ogljika ne plačujemo realnih stroškov svoje potrošnje in spremljajočega onesnaževanja.

Smo torej do zdaj živeli v pravljici?

Tako je. Pretvarjamo se, da delamo nekaj konstruktivnega, dejansko pa je to daleč od resnice. Dokaz za to je, da nismo prav nič vplivali na neprekinjeno povečevanje svetovnih izpustov toplogrednih plinov.