Twitterski boém
Tudi k nam je prišel film o Ai Weiweiju, kitajskem disidentu digitalne dobe
Ai Weiwei, posameznik in umetnik, ki se bori proti kitajskemu režimu - kot David proti Goljatu.
© Ted Alcorn
»Ne delam razlik med svojim umetniškim ustvarjanjem in družbenopolitičnim aktivizmom. Saj nikoli ne vem, kakšna bo moja naslednja poteza, ali bom v prihodnjih nekaj urah deloval kot umetnik ali kot družbeni aktivist,« zatrjuje Ai Weiwei, poleg pisatelja Liu Xiaoboja, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za mir, na Zahodu najbolj znan kitajski umetnik, konceptualist, fotograf, arhitekt, kipar, kurator in pisec kulturnopolitičnih člankov, ki jih objavlja v različnih zahodnih časnikih, od Guardiana in Frankfurter Allgemeine Zeitunga do New York Timesa.
Kitajski disident je postal »spletna ikona«, potem ko so mu domače oblasti leta 2009 blokirale blog. Ta cenzorski poseg se je zgodil ob 20. obletnici študentskih protestov na Trgu nebeškega miru. Simbolično, a pravi vzrok za blokado je bila velika branost Aijevega spletnega dnevnika, saj je s svojimi kritikami začel spreminjati javno mnenje.
Zakaj je Ai Weiwei boleč trn v peti kitajskih oblasti? V Šanghaju je leta 2000 kuriral razstavo Fuck Off, v kitajščini podnaslovljeno Nekooperativni odnos; leta 2007 je na Documento, enega najpomembnejših razstavnih dogodkov sodobne vizualne umetnosti, povabil tisoč in enega Kitajca v kontekstu projekta Pravljica, ob tem je postavil instalacijo Model, ki so jo sestavljali leseni stavbni deli iz obdobja dinastij Ming in Čing. Ko je vihar to 12-metrsko konstrukcijo porušil, jo je preprosto preimenoval v Zrušeni model. Olimpijske igre v Pekingu je razglasil za partijsko politično propagando in kritiko objavil v Guardianu, čeprav je po svoje tudi sam sodeloval pri tem spektaklu, saj je skupaj s švicarskima arhitektoma Herzogom in De Meuronom soavtor olimpijskega stadiona, imenovanega Ptičje gnezdo.
Ko je leta 2008 zahodno kitajsko pokrajino Sečuan prizadel močan potres z magnitudo 7,9 in je, podobno kot številni drugi potresi po svetu, razkril, kako slabo se je gradilo, je Ai skupaj s prijatelji aktivisti skušal pokazati, kako se je korupcija zajedla v gradbeništvo in s »tofu gradnjo« povzročila razdejanje na celotnem območju. V potresu je umrlo 69.197 ljudi, ranjenih je bilo 375 tisoč prebivalcev, še vedno jih pogrešajo 18.500. To veliko tragedijo je vlada poskusila prikriti prav zaradi malverzacij pri gradnji. Ai je skupaj s prostovoljnimi raziskovalci zbral podatke o 5385 mrtvih učencih, ki so jih ruševine slabo zgrajenih šol pokopale pod sabo. Naslednje leto, ko se je udeležil sojenja v Chengduju v Sečuanu, da bi pričal v prid tovarišu aktivistu, pisatelju Tan Zuorenu, ga je policija surovo pretepla. Kako usodni so bili ti udarci, se je razkrilo čez mesec dni v münchenski bolnišnici, kamor so ga pripeljali zaradi možganskih krvavitev.
V München je bil povabljen, da bi v muzeju Haus der Kunst postavil razstavo So Sorry – spomin na sečuanski potres in njegove žrtve. Del razstave je bila instalacija Remembering, za katero je fasado muzeja prekrilo 9000 šolskih nahrbtničkov. Leta 2010 so enega njegovih projektov predstavili tudi v londonski galeriji Tate Modern – šlo je za sto milijonov iz porcelana ročno izdelanih sončničnih semen, razsutih po galeriji. Simbolizirala naj bi moč množic in hkrati pot njegovega političnega aktivizma.
Ameriška novinarka Alison Klayman je že leta 2008, v času pekinških olimpijskih iger, začela snemati dokumentarni film o njegovem razgibanem življenju. Film Never Sorry je bil premierno prikazan na festivalu Sundance januarja lani. A Aijev glas je prek Kitajskega zidu segel že precej pred dokumentarcem. Deset let je živel v ZDA in po vrnitvi na Kitajsko leta 1993 postal dober material za »kapitalistične medije«. V ZDA se ni izkazal za najvestnejšega študenta, zaradi tega je izgubil štipendijo, preživljal se je s prodajo elektronskih naprav, se družil z newyorškimi avantgardisti in imel tudi nekaj fotografskih razstav. Domov se je vrnil zaradi očetove bolezni.
Njegov oče Ai Qing je bil modernistični pesnik z evropsko izkušnjo, ki pa je leta 1958 padel v nemilost pri Komunistični partiji Kitajske in bil izgnan v provinco Xinjiang. Osebno čast so mu vrnili po Maovi smrti, takrat se je tudi z družino smel vrniti v Peking. Očetova usoda je zaznamovala Aija, saj ga je kitajski režim od zgodnjega otroštva skupaj z družino potiskal na rob prežvetja in na rob kitajske družbe. Od tod njegova upornost in izzivalnost.
Leta 2011, s katerim se dokumentarni film sklene, so kitajske oblasti po njem udarile dvakrat – porušile so mu atelje, za katerega je imel gradbeno dovoljenje, potem pa so mu decembra preprečile še vkrcanje na letalo za Hongkong in ga priprle za 81 dni. Začela se je mednarodna akcija za njegovo izpustitev, zbrali so 150 tisoč podpisov, posredovala je celo Hillary Clinton. Vzrok za priprtje naj bi bila utaja davkov v višini več kot 1,8 milijona evrov. Ai Weiwei pri tem vztraja: »Vse, kar delam, vsa moja umetniška dejavnost je povezana ali z zgodovino umetnosti ali s političnimi razmerami. In samo takšen kontekst daje mojemu delu pomen in smisel.«
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.