Lov na Gorana Klemenčiča

»To moraš pričakovati in sprejeti v naših deželah. V kakšni Nemčiji ali Angliji politične stranke koruptivne politike same odrežejo, pri nas jih zaščitijo. Organizirajo shode. Zato pa – moraš vedeti, da če se v naših deželah upreš koruptivnim politikom, se tudi osebno žrtvuješ. Žrtvuješ družino, sebe. Nekateri to zmorejo, drugi pač ne. Ni vsak heroj. To je moj nasvet Goranu Klemenčiču. Če si res želi na koncu priti do rezultatov, mora vztrajati.« S temi besedami je tisto, kar se danes dogaja predsedniku protikorupcijske komisije Goranu Klemenčiču, opisala bivša romunska pravosodna ministrica, danes pa evroposlanka Monica Macovei.

Ve, o čem govori. Potem ko je v Romuniji ustanovila protikorupcijsko komisijo, začela postopke proti bivšemu premieru Adrianu Nastaseju, ki se je zagovarjal, da je skoraj milijon evrov gotovine podedoval po ženini teti, pa proti bivšemu romunskemu predsedniku parlamenta, proti osmim parlamentarcem, dvema ministroma, devetim sodnikom in okrog 70 policistom, je nekega dne prišla domov, v stanovanje, v katerem je kot po naključju uhajal plin. K sreči se ni končalo tragično. A to je bil zgolj vrh ledene gore. Tudi njej so politični nasprotniki, tako kot v Sloveniji, poskušali podstaviti marsikaj. Tudi s pomočjo brskanja po arhivih bivše tajne policije.

Odklopljeni

Kaj vse bo doletelo Gorana Klemenčiča? Odkar je slovenska protikorupcijska komisija začela nadzirati premoženjsko stanje predsednika vlade Janeza Janše, člani komisije recimo ne dobivajo več vabil na državne proslave. Glede na protokol bi moral Goran Klemenčič decembra na dan samostojnosti v Cankarjevem domu sedeti v prvi vrsti, poleg predsednika ustavnega sodišča Ernesta Petriča, ki je vabilo dobil in temu primerno vneto ploskal, ko ga je premier v govoru hvalil. A Klemenčiča tam ni bilo. To seveda ni nič tragičnega. Kaže pa, kako temeljito so v vladi zastavili ofenzivo proti Klemenčiču.

Še nedavno so recimo v protikorupcijski komisiji prejemali »kliping«, povzetek novic, ki jih za državne organe zbirajo v vladnem uradu za komuniciranje (UKOM). Po novem ne več. Poleg teh, manj pomembnih nagajanj protikorupcijski komisiji obstaja še nekaj resnejših. Vlada recimo Klemenčiču nedavno ni podaljšala članstva v odboru OZN proti mučenju, zaradi česar je Slovenija izgubila svojega predstavnika. In ravno tako konec minulega leta Klemenčiča vlada ni predlagala v svet guvernerjev Mednarodne protikorupcijske akademije. A to še seveda ni najhujše.

Klemenčič se je odpravil na znano pot, po kateri so v Sloveniji, v kateri vlada SDS, šli že mnogi pred njim. Osebne diskreditacije in pritlehni napadi so doleteli bivšega predsednika države Danila Türka, predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo, generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja, informacijsko pooblaščenko Natašo Pirc Musar, ki je vladni protokol ravno tako več ne vabi na državne proslave. Brskanje po arhivih SDV in manipulacija z njimi, objavljanje nepreverjenih anonimk, polresnice, izredne seje ... Tudi predlog SDS, da bi v parlamentu ustanovili posebno preiskovalno komisijo, pristojno posebej za nadzor nad Klemenčičevim premoženjskim stanjem, so že vse znane, videne metode. Tožilka Branka Zobec Hrastar, ki je napisala obtožni predlog zoper Janšo v zadevi Patria, se je na koncu, po vrsti napadov na njo in na njeno družino, raje umaknila v odvetništvo. Mnogi drugi se sicer niso, ker so se »uravnotežili«.

Klemenčič se je odpravil na pot, po kateri so v Sloveniji, v kateri vlada SDS, šli že mnogi pred njim. Pričakali so ga osebne diskreditacije in pritlehni napadi.

Romunija, Bolgarija, Latvija in Slovenija

Poročilo protikorupcijske komisije o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank je bil tudi svojevrstni test politične kulture. Na njem je Zoran Janković zmrznil, Janez Janša pogorel, Slovenija pa se je povsem jasno uvrstila v blok držav, kot so Bolgarija, Romunija ali Latvija, kjer so politične elite zaradi razkritih koruptivnih primerov začele vojno proti organom za preprečevanje korupcije. Nam najbližji primer je Latvija, kjer je protikorupcijska komisija leta 2007 s svojimi razkritji dosegla odstop predsednika vlade. Latvija se je tedaj spopadala s podobnimi težavami kot Slovenija: po ugotovitvah Svetovne banke je v državi vladala »sistemska korupcija« oziroma tesna zveza med t. i. oligarhi in političnimi strankami. Klemenčičevemu kolegu, ki bi moral na čelu latvijske protikorupcijske komisije KNAB problem rešiti, je bilo ime Aleksejs Loskutovs. Bil je uspešen, zato ga je na koncu politika odstavila.

Loskutovs se je v Latviji, tako kot Klemenčič v Sloveniji, korupcije lotil kar pri vrhu. V enem od njegovih najpomembnejših primerov je vladajočo ljudsko stranko tedanjega predsednika vlade Aigarsa Kalvītisa kaznoval z milijonom in pol evrov kazni, saj naj bi stranka donacije za volilno kampanjo dobila nezakonito; te pristojnosti slovenska komisija nima. Stranka je sicer kazen plačala, a je nato začela ofenzivo proti Loskutovsu. Tako kot sedaj v Sloveniji so sprva poskušali ustanoviti parlamentarni odbor za nadzor nad protikorupcijsko komisijo. Ker se je poskus izkazal za nezakonitega, so sprožili skupaj tri disciplinske preiskave zoper Loskutovsa. Ko je latvijski premier Kalvītis hotel Loskutovsa odstaviti, se je pred latvijskim parlamentom zbralo ljudstvo. Skoraj 15 tisoč protestnikov. Čez mesec dni je predsednik vlade Kalvītis odstopil, da bi »umiril strasti«. Nato pa je nova vlada odstavila tudi Loskutovsa.

Glede sedanje bitke Janeza Janše in njegovih somišljenikov proti protikorupcijski komisiji, dr. Martin Kreutner, vodja Mednarodne protikorupcijske akademije (IACA) z Dunaja, poudarja, da protikorupcijske komisije, kot jo ima Slovenija in druge države, ne »lebdijo v zraku, v nekakšni nirvani«, ampak so dobro premišljeni mehanizem, ki je trdno vpet tudi v vrsto mednarodnih dokumentov in pravil, od konvencije OZN, dokumentov Sveta Evrope do pravil EU. »Zato je treba zavračati napade na protikorupcijske komisije, s katerimi poskuša politika zmanjšati njihovo legitimnost,« pravi Kreutner in dodaja, da pa te komisije navadno res postanejo za politiko problematične šele tedaj, ko so uspešne. »To je globalni fenomen,« pravi. Prav zato je pomembno, da so ti organi neodvisni in tako še posebej zaščiteni, še pove.

To še kako drži za Slovenijo. V primerjavi s Slovenijo je recimo latvijski predsednik vlade razmeroma hitro odstopil zaradi veliko bolj nedolžnih očitkov, kot jih danes slovenska protikorupcijska komisija očita Janezu Janši. Problem, ki so ga imeli v Latviji, to je ilegalno financirana predvolilna kampanja, je v Sloveniji skorajda nepomemben. Ko je stranka SDS za svojo ilegalno volilno kampanjo potrošila milijon in pol evrov za izdajo brezplačnikov, se ji ni bilo treba niti zagovarjati. Po drugi strani pa se je stranka SDS protikorupcijske komisije lotila veliko bolj agresivno. V Latviji, nam je dejal Loskutovs, osebnih dikreditacij ni bilo, v Sloveniji pa je ta teden oblastniški cinizem dosegel enega od vrhuncev, ko je predsednik vlade v parlamentu člana protikorupcijske komisije Roka Praprotnika označil za novinarja »Dupleških novic«, članico Lilijano Selinšek pa za »ženo nekega lokalnega tajkuna iz Maribora«. Pri »svojih« ima Janša drugačna merila. Še nedavno, pri zaposlovanju svojih ožjih sorodnikov in sorodnikov stranke SDS po državnih organih in javnih podjetjih, je Janša poudarjal, da je »treba ljudi, tudi v državni upravi, ocenjevati po tem, kako delajo, ne pa po tem, kako se pišejo«.

Vse globlje

Z vsakim od teh orkestriranih napadov se tako le še bolj očitno razkriva klientelistična in koruptivna mreža te stranke. Izjave ekonomista Bernarda Brščiča na srečanjih Zbora za republiko, da bi bil »odstop Janeza Janše tragedija za Slovence«, je recimo razumljiv, saj je Janša nedavno Brščiča, ki so ga zaradi nedela odpustili z ljubljanske Ekonomske fakultete, zaposlil v svojem kabinetu. Isto velja za izjave direktorja direktorata za visoko šolstvo Boruta Rončevića, katerega zasebna fakulteta je dobila v zadnjem letu Janševe vladavine nadpovprečne subvencije. Razumljivo je, da potem Rončević na zborovanjih po Sloveniji trdi, da gre v primeru Janeza Janše za medijski umor osebnosti, ne vidi pa, kar počne stranka SDS, kjer recimo spletni portal Politikis »urejajo« kar iz kabineta notranjega ministra Vinka Gorenaka. Ravno tako je razumljivo, zakaj moralni teolog Ivan Štuhec misli, da Janša ta trenutek »simbolizira zadnji steber slovenske osamosvojitve ... ki ne sme pasti, ker bo s tem padla osamosvojena Slovenija!«, ko pa je direktor zavoda Antona Martina Slomška, zgrajenega predvsem na podlagi izdatne državne odškodnine, ki mu jo je leta 2006 malodane podarila prva Janševa vlada.

Da je slovenska protikorupcijska komisija zagrizla v pravo jabolko konec koncev dokazuje tudi najnovejša poteza SDS, ko so na spletni strani stranke objavili popis premoženja zakoncev Klemenčič z naslovom, naj Klemenčič raje sprva počisti pred svojim pragom. V zapisu se anonimni avtor retorično sprašuje, od kod jima premoženje. Piše: »Ali je torej tudi Nina Zidar Klemenčič posojilo pri NKBM z zelo ugodno obrestno mero 1,3 odstotka prejela ’na lepe oči’?« Posojilo 1,3 odstotka + EURIBOR, ki ga je Nina Zidar Klemenčič za svojo hišo najela oktobra 2007 pri NKBM, je bilo resda ugodno, saj so tedaj občani navadno dobili kredite z obrestno mero okrog dva odstotka. Klemenčičeva sta na to odgovorila, da je bil kredit ugoden, saj je Nina Zidar Klemenčič tedaj za NKBM opravljala odvetniške storitve. A še bolj problematično je nekaj drugega.

Od trenutka, ko je protikorupcijska komisija začela nadzorovati stanje predsednika vlade Janeza Janše, člani komisije ne dobivajo več vabil na državne proslave.

V istih mesecih leta 2007 je SDS namreč kupila vilo za Bežigradom, za katero je plačala 1,8 milijona evrov. SDS je tedaj pri Abanki tudi dobila 10-letni kredit z obrestno mero 1,3 + EURIBOR. Ta kredit pa je bil veliko bolj ugoden ali nenavaden od kredita Nine Zidar Klemenčič, saj banke navadno za politične stranke, društva oziroma za pravne osebe zaradi večjega tveganja zaračunajo višje obresti. Stranka SD je denimo leta 2009 dobila hipotekarni kredit za tri leta po obrestni meri 4 odstotke + EURIBOR. Odgovor na vprašanje, zakaj je SDS tedaj dobila tako poceni posojilo, verjetno ni težak, če vemo, da je bil tedaj največji lastnik Abanke, poleg državne Zavarovalnice Triglav ali Hita, tudi cerkveni Zvon ena holding, politično povezan z vladajočo SDS. Janševa vlada pa je tedaj vodstvo Abanke, kot je povedal prejšnji, odstavljeni predsednik uprave Aljoša Tomaž, imenovala s političnim diktatom.

Takšni primeri držav so za borce proti korupciji primeri »ugrabljene države«. In predsednik vlade sedaj, da bi se zaščitil pred očitki protikorupcijske komisije, zgolj še nadaljuje s podkupovanjem. Namesto da bi enostavno pojasnil izvor svojega premoženja, sedaj protikorupcijsko komisijo kritizira s »kupljenimi« zdravniki, fiziki ali moralnimi teologi, ki vsi na strankinih zborovanjih dvomijo o zakonitosti delovanja komisije. In pri tem ni nikogar izmed njih niti malo sram.

Goran Klemenčič ni moralni teolog, ki bi pisal proste spise. Je strokovnjak za kazensko pravo in človekove pravice, lahko pa se pohvali tudi s študijem na Harvardu in z bogatimi mednarodnimi svetovalnimi izkušnjami. Ko smo z njim pred dvema letoma naredili intervju, je dejal, da je prišel v Slovenijo iz tujine kot kak »Marsovec«, brez vsakršnih političnih botrov. Doslej je verjetno že spoznal, da je v Sloveniji včasih svet res obrnjen na glavo. Celo najmočnejši politiki se iz dneva v dan predstavljajo kot največje žrtve. Vsak dan so v soju žarometov, udobno nameščeni v svojih širokih strankarskih mrežah, a se kljub temu pritožujejo, da jim je kršena pravica do obrambe. Tako je to v teh državah.