Dr. Anton Kramberger: "Izvršna moč politike bi se morala omejevati z organi nadzora."

»V času krize naj bi bili tiho in korakali, v času prosperitete pa bomo mogoče lahko kaj pogostoleli in poščebetali zraven, tako ali tako nas ne bo nihče poslušal. To niso demokratične zahteve, videti je bolj fevdalno, fanatično, tudi viteško.«

Dr. Anton Kramberger, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede, zase pravi, da je vedno poskušal razmišljati drugače, kot se od njega pričakuje. In kot sogovornik je točno takšen, odgovori na vprašanja pogovor velikokrat odnesejo v drugo smer od pričakovane, zato je iskriv, inovativen, tudi po malem naporen, a predvsem zanimiv v svoji analizi družbe, Slovenije, protestov in nesposobnosti politikov.

Kaj smo naredili narobe, da smo se po dobrih 20 letih po osamosvojitvi znašli v družbi, kjer so politične institucije izgubile vse zaupanje, v družbi, kjer je biti politik psovka, v okolju, kjer se razkrajajo država in njene institucije?

V Sloveniji smo v temeljnem nagibu skoraj vsi dediči prejšnjega planskega sistema. Pričakujemo, da obstaja čudežni gumb, na katerega bomo pritisnili, in iz radia bo prišlo jasno sporočilo o pravi prihodnosti. Išče se točka, s katere se da koordinirati in nadzorovati celotno družbo. Ta predstava je zgrešena. Zato se tudi velikokrat oziramo v preteklost, nekoč je vladal red, danes vlada nered, pa četudi je bila nekoč družba podobna s pretiranim nasiljem vodenemu termitnjaku, s točno določeno specifikacijo dela, eni so bili delavci, drugi so streljali, eni so vodili, eni so bili matice, drugi troti … A človek je v družbi v resnici kot voda, če ima prostor, se razlije tja, samo če mu omejiš vse poti in možnosti, se obnaša predvidljivo. Kaj je svoboda? Svoboda je že, če ima labirint dva izhoda.

Seveda. A demokracija ni termitnjak.

Ni, a vseeno ga pogrešamo. Veliko posameznikov v mislih še išče koncept, s katerim bi se ta družba spet uredila, za ta red so pripravljeni žrtvovati marsikaj. Recimo, pravo strankarsko življenje ali pravi trg. Oboje, kar premoremo, je predivje, ker močni tam neovirano, svobodno gradijo lastne termitnjake. V vseh 20 in še nekaj letih nam ni uspelo ustanoviti dovolj neodvisnih institucij, ki bi res nadzirale strankarsko in tudi tržno življenje. In sedaj, ko eno vendarle imamo, takšno, da si upa kaj pripomniti, jo osupli, ogroženi del politike napada. V Sloveniji največje veljave tako nima ustava, pač pa koalicijska pogodba strank. Strankarske zaveze so tako nadmočne, da se politični plani in ukrepi ne delajo v okviru obstoječe zakonodaje, pač pa v okviru strankarskih interesov. To ni prava demokracija – ščiti močnejšega, ne šibkejšega.

Vrniva se na začetek. Če se strinjava, da je družba danes zašla, se morava strinjati tudi o njeni diagnozi. Kakšna je? Kje smo?

Na okopih vsakovrstnih prizorišč smo, razočarani nad vsemi praktičnimi pravili igre, ki so bila postavljena na novo, mimo dogovorov, in naša jeza, srd, nezadovoljstvo se ne kanalizirajo v neki program, ampak v protest. Kdor bo zajel ta veter jeze in obupa v jadra, bo zelo inteligenten. A moja diagnoza je širša. Ne samo Slovenija, cela Evropa, Zahod, če hočete, slabo nadzira in usklajuje štiri, pet vitalnih, a različnih življenjskih prizorišč. Najprej imam v mislih družinsko življenje in pa lokalno, vaško ali mestno skupnost. Kadar v širši družbi vse drugo propade, ostaneta vedno ti dve. Obstaja pa poleg tega še dvoje modernejših prizorišč, tržno življenje podjetij in objem države. Ter seveda peto prizorišče, biološka naravna podlaga vsega skupaj. Človeška družba v Sloveniji danes ne loči med specifičnimi pravili vseh teh petih prizorišč.

Lahko pojasnite?

Imitatorska družba smo, radi pretiravamo v kakšno smer, hitro nas zanaša. Kot družba smo do potankosti izdelali samo tržna pravila, ker je to konjunkturno. In ker smo mislili, da jih poznamo, v resnici smo jih bolj zlorabljali kot uporabljali, jih želimo prenesti tudi na vsa druga prizorišča. Da poenostavimo vladanje, nadzor, razlage, da nakrmimo interes. To seveda ni mogoče. Že na ravni države ne, če pa ta pravila prenesemo še v lokalne in družinske skupnosti, je to pogubno. Trg je star mehanizem, ki sprošča veselje do menjave, do prodajno usmerjene produkcije, do zaslužka, poglablja se s specializacijo, na ozkem segmentu produkcije neposrednih dobrin. Ko se te spremenijo v storitve, za katere je potrebno več znanja in komunikacije, se tržna pravila zelo spremenijo, v ospredje stopajo drugi dejavniki uspeha, drugo znanje ipd. Že če se ista tržna pravila, po katerih se prodajajo vijaki, žeblji, čevlji, prenesejo na druga, zlasti storitvena področja, nastane problem. In kaj je naredila Slovenija? Še en korak dlje v napačno smer: pod vplivom evropskih, svetovnih trendov smo dopustili, da pravila divjega trga, divjega kapitalizma, prodrejo na vsa človeška področja, v proizvodni in storitveni del, ne da bi sploh oblikovali institucije nadzora. Četudi formalno so, pa ne delujejo, se ne upoštevajo.

Kaj dela vlada Janeza Janše? Uničuje znanje, izobraževanje, znanost in raziskave. V času uničenih proizvodnih zmogljivosti ustvarja relikt stare industrijske dobe in uničuje storitveno družbo.

Če je slovenski politični eliti uspelo osamosvojiti državo, če je bila v času socializma inovativna, je potem desetletja le kopirala načine urejanja družbe in njenih razmerij iz evropskih in natovskih učbenikov. Bili smo prepisovalci. Morda je danes »krivično« od politikov pričakovati, da bodo znali odgovoriti na vprašanja ekonomske krize ali pa da se bodo znali soočiti s protesti, ki so vzniknili v Sloveniji.

Kako odgovoriti na izzive krize, ni samo slovenski problem. Ta kriza je na globalni ravni odsev nenadzorovane finančne elite, njene moči, lakomnosti, brezbrižnosti. V zadnjih desetletjih se je po svetu in tudi pri nas umetno ustvarjala kupna moč, lahko so se poiskali ceneni krediti, s katerimi so špekulirali razni finančni globalni holdingi, misleč, da se bo to vleklo v nedogled. Potem so najprej nasedle tuje in kmalu za tem še slovenske finančne ustanove. Te so si prej sposojale poceni denar, da bi hitro zaslužile, ne pa da bi kredite po klasični metodi črpale pretežno iz prihrankov komitentov. Virtualni denar nujno trči na mejo, nesposobnost vračanja, nastopi kriza, rešuje se seveda finančna arhitektura, ne pa mali igralci. Slovenija je v globalni igri mali igralec, smo na repu reševanja finančnih ustanov. Po letu 2008 je globalna arhitektura finančnih ustanov skrbela samo za eno stvar, želela je, da glavne banke slabe kredite ali slabe vrednostne papirje zamenjajo za boljše. Nemci so skrbeli za sebe, zamenjevali so svoj portfelj z manj tveganimi vrednostnimi papirji itn. Veliki najprej rešujejo sebe, ne pa Grčije. Slovenija bo na vrsto prišla čisto na koncu, denarja ne bomo dobili zato, da bi z njim financirali razvoj, pač pa za reševanje grehov velikih. Slovenija bi morala torej najprej sama poiskati sredstva za pot iz krize, pogledati bi morali, kje so naše razvojne zmogljivosti, jih spodbujati, ne pa da samo prelagamo denar iz enega žepa v drugega in za druge.

Niso problem samo bonitetne ocene in sposojanje denarja. Vlada z nepremišljenim varčevanjem preoblikuje družbo. Slovenijo, kot bi rekel Franček Drenovec, potiska v nacionalno katastrofo.

Vlada se ne zaveda, da se z njenimi reformami Slovenija spreminja nazaj v proizvodno družbo, v industrijsko družbo starega tipa, ki na globalnem trgu ne more tekmovati z razvijajočimi se azijskimi družbami. To je nemogoče, saj imajo v globalnem proizvodnem sektorju drugje nižje stroške fizičnega dela in kapitala. Medtem pa na novem storitvenem trgu, na trgu, na katerem je treba več znanja in komunikacije, neposrednih proizvodnih stroškov ni veliko. Nova ekonomija, ki sloni na znanju, nima več ravnotežne točke, zato se stara makroekonomika umika iz politike, preboji so lahko številni, pomembni so lokalna vlaganja, institucije, šolstvo, podedovane vrline ipd. Tukaj bi lahko bila slovenska primerjalna prednost. A kaj dela vlada Janeza Janše? Uničuje znanje, izobraževanje, znanost in raziskave. V času uničenih proizvodnih zmogljivosti ustvarja relikt stare industrijske dobe in uničuje storitveno družbo.

Zakaj?

Ne vem, nimam besed, ki bi razumno opisale ta vzvratni trend ... A po mojem gre lahko za zelo prozaično ozadje. Za preprosti kulturni boj, v katerem so nekateri pripravljeni žrtvovati vse, kar se da, da bi le kadri iz njihovega polja zasegli vse pozicije. Želijo menjati, rušiti, delati paniko. Nič deliti s sovražniki. Gre jim za oblast. Za nadzor. Za postavljanje svojih ljudi. Čakam in čakam, pa še nisem slišal nobenega razumnega, podprtega argumenta, zakaj na ravni visokega šolstva počnejo takšne bedarije. In ta način, vse, kar poznajo, so komandne depeše. Popolnoma nerazumno je, kar vlada govori na področju družboslovja. Refleks, da gre za ponovno vzpostavljanje proizvodnih zmogljivosti, je smešen. Tudi v časih, ko smo vpisovali več inženirjev, se je zaradi trendov v sestavi delovnih mest večina inženirjev zaposlila v storitvenih dejavnostih. Res pa je, da je njihova logika vedno malo bolj mehanska, ustrežljiva komandni politiki. Inženir si družbo predstavlja kot vitel ali cilinder in misli, če bo pritisnil na sklopko, se bodo stvari povsod spremenile. A družba ni tako preprosta. Danes se zdi, da si država želi, da bi slovenska družba zakorakala nazaj v čas industrijske proizvodnje in razmišljanja.

Verjetno ne vsa.

Imate prav. Naj rečem drugače. Slovenija je razdeljena. Okusi so pomešani. Imamo vsaj polovico naprednih, polovico z drugačno vizijo. Nekaj modernega, sodobnejšega, a tudi precej starikavega in ksenofobnega.

Nekatere stvari se v družbi vseeno spreminjajo. Protesti res niso osmislili alternativ, a to ne pomeni, da jih še ne bodo. Celo revolucije ne vzkliknejo iz niča, kaj šele evolucije.

Se strinjam, sedaj smo še vedno v slikoviti fazi. Programske še ni. V medijih še vedno prevladujejo posnetki tega gibanja, koliko se jih je zbralo, kako so se spopadli s policijo, koliko jih je bilo na drugi strani, kakšno je prizorišče spopada … ni pa pravih sporočil o tem, kaj protestnike moti.

Kako da ne? Korupcija političnih elit, recimo.

Res? A korupcija ni doma samo v političnih elitah. V Sloveniji se že skoraj 50 let vlečejo vsaj tri velike, razpredene korupcijske zgodbe, v katere smo vsi po malem vpleteni. Najprej je bil to avtocestni projekt, ki je bil dober način, da so lahko lokalni ljudje prek ovinkov, uredb vlade prišli do raznih rešitev infrastrukturnih objektov, do nadvozov, privozov, jarkov, šol. Vsi smo se po malem naučili, da se cestni dinar izplača. Druga takšna zgodba je sprememba namembnosti zemljišč, gre za vseslovenski šport, ki ga igrajo vsi, stranke, lokalni veljaki, čisto navadni posamezniki. Ne o avtocestah, ne o spremembah namembnosti ni bilo resnih političnih spopadov, ker so bili v ta mešetarjenja vpleteni vsi. Tretja zgodba so lokalne partnerske investicije; da lokalci kaj postrani zaslužijo, sedemkrat preprodajo občinsko zemljišče, predno pristane pri investitorju. V isti film spadajo tudi kamnolomi, peskokopi, pa gozdovi, kjer se je veliko ljudi zelo dolgo paslo zastonj. V te generatorje sistemske korupcije pri nas je vpletenih veliko ljudi. Kdor je zelo jezen in glasen zaradi korupcije, kdor kaže s prstom proti drugim, včasih o sebi noče govoriti.

Počakajte, ne trdite, da so protestniki krivi za korupcijo v politiki?

Seveda ne, pravim vam, da je problem širši.

Gotovo, a protestniki so ga vsaj na ravni politike jasno opredelili.

Mislim, da je danes glavni politični problem v tem, da v času krize, ki naglo odnaša delovna mesta in priložnosti za dodatni zaslužek, elita usihajočega plena ni več pripravljena deliti z ljudmi. Tu se drobna sokrivda ljudi od prej zlahka sprevrže v očitek, zavist, jezo, nemoč in upor. Danci, nekdanji Vikingi, v ogroženosti ravnajo drugače, še bolj potegnejo skupaj, vodje in drugi ljudje, da le skupnost preživi. Zrelost nakopičene izkušnje pač. Nas, nekdanje janičarje, pa v času večjih problemov rado razžene vsaksebi, zlasti vodje. Prej največkrat najeti valpti in biriči, se po pomoč ozirajo k tujim gospodarjem. In ti, da si poenostavijo posel v provinci, milo zaukažejo - jih pa bolj tepi, bo že enkrat mir.

Zanimivejše je vprašanje, ali je smiselno, da protestniki napadajo vse, da zahtevajo, brez resnega premisleka o teži krivde, da politiko zapustijo kar vsi.

Te zahteve mi niso všeč. Cepljene s kulturnim bojem peljejo v lustracijo. Lustracija ni dobra. Pri vprašanju oblastnikov pa je nenavadno tudi to, da tisti, ki so na oblasti, na sebi nimajo ničesar čarobnega. Še več, ko jih pogledaš, spoznaš od blizu, si velikokrat rečeš, hudiča, zakaj so ravno ti tam. In potem, ko na takšen ali drugačen način odidejo, in pridejo novi, si spet razočaran, ker tudi ti niso takšni, ko si pričakoval. Potem začneš razmišljati: kaj je skrivnostni selekcijski mehanizem, ki poriva tovrstne posameznike k nekim funkcijam, katere sposobnosti so te, ki jih ti ne opaziš? To je neka sposobnost političnega delovanja in ta sposobnost se nam vsem po malem gabi.

Politično delovanje je značilnost politike kot poklica. Ki ima svoja cehovska pravila in opravila.

To je težak poklic, še posebej v Sloveniji, kjer je večina ljudi prepričana, da je politika »kurba«. Ljudje pravijo, da se s politiko ne splača pečati. To je temeljni historični refleks Slovenca. A po drugi strani imajo ravno ti politiki v rokah skupne proračune, ki v veliki meri vplivajo na naša življenja. Vprašanje, kako poiskati sprejemljivega politika, se zaplete, ker vseskozi mislimo, da je politika kurba. So potem politiki zvodniki? Ta psihološka zadrega se najraje kratkovidno razreši s tem, da se zahteva, da naj gredo s položajev kar vsi.

Izvršna moč politike bi se morala omejevati z organi nadzora. Politika hitro podivja, hitro se pojavi kak komandant, ki je prepričan, da je edini poklican za rešitev vseh težav in da njegovi nasprotniki prej ali slej spadajo pred zid.

Zahtevajo se tudi predčasne volitve. Nedavno smo jih že imeli in prinesle so nam Janševo vlado. Zakaj torej volitve, če te niso zadostna kontrola oblasti?

Na Zahodu se je v zadnjih desetletjih ustoličila strankokracija. Ljudje ne volijo več po razrednih nagibih, po družinski tradiciji, volijo po hipnih okusih, po tem, kako nekdo zgleda, kako se obnaša. Ljudje niso več zvesti strankam, zvesti so voditeljem strank. Ta očaranost, hipno odločanje na volitvah, je nekakšen odziv na to, kako ljudje razumejo svojo družbeno in politično vlogo. Češ, volitve so vsaka štiri leta, takrat morda volim, drugače pa roke stran od politike in političnih vprašanj. Predstavniška demokracija je razmeroma dobro utečen in s pravili pokrit način vodenja javnih zadev – pravijo, da je najboljši od najslabšega –, vendar so ljudje nad njim razočarani, razočarani nismo nad mehanizmom, ampak nad izborom.

Nekaj odgovornosti je tudi pri včasih neracionalni izbiri volivcev, ti enkrat zavržejo Pahorja, potem ga izvolijo na mesto predsednika. A zdi se, da se na protestih v Sloveniji znova začenja misliti o politiki.

Sam na proteste gledam širše. Vsi ti protesti so se nakopičili v zelo kratkem obdobju, kot da gre za nekakšen pojav, ki se širi, začelo se je v severni Afriki, potem je šlo skozi južno sredozemsko Evropo, malo na celinsko, nekaj držav so protesti tudi preskočili, sedaj so se pojavili tudi pri nas. Vsa ta gibanja pa govorijo predvsem o mejah neoliberalne politike, ki sloni na neoklasični ekonomski doktrini. Naj pojasnim njeno glavno ost: v starih časih so uspeh družbe in ekonomije merili v treh količinah: v zaposlenosti, gospodarski rasti in v višini obresti. Tri glavne količine torej, na katere je politika pozorna. In če se želi spodbujati ena stran, praviloma nastradata drugi dve. Tako se je tudi zgodilo, od sedemdesetih let, pri nas po osamosvojitvi. Najpomembnejša vrednota je postal denar, da se lažje primerja globalni dobiček vlaganj, posledično se je povečala zahteva po gospodarski rasti, delo pa je postalo strošek prejšnjih dveh količin. Za maksimiziranje dobička in posledično povečevanje gospodarske rasti so se začeli žrtvovati ljudje. In ravno ta pritisk spremenjene nacionalne in mednarodne ekonomske politike je ljudi najprej potisnil na cesto, potem stran od denarja, sedaj pa so se začeli upirati. Nočejo, da jim vse trše vladajo tuje korporacije, komplot hlapljivih holdingov, pa njim ustrežljivi nacionalni politiki, za katere je vse zunanje vedno nujno, vse notranje pa jim je sekundarno, če že ne figo mar.

Pravite, da je bila politika nekaj desetletij predvsem v službi kapitala in da smo v časih, ko se mora politika postaviti nad kapital in biti spet v službi javnega dobrega?

Recimo, da se pojavljajo takšni poskusi. Ki so še ohlapni, brez prave moči, in videli bomo, kako bodo uspešni. Zanimivo pa se mi zdi, da se skoraj isto vprašanje, kako spremeniti delovanje politike v Sloveniji, postavlja tako posameznikom na ulicah kot tudi etablirani politiki. Moj instinktivni odgovor na to bi bil, da je v politiki pač veliko igralcev, ki so nelojalni čemurkoli …

… razen želji po moči.

In želji po denarju. Taki ne bodo rešili očitnih družbenih problemov. Take bi bilo treba identificirati in odstraniti iz politike. V javno sfero, kjer se dela politika in so povsod neki budžeti, se je namreč nateklo veliko posameznikov, ki samo prežijo, kje je še kakšen kupček nezavarovanega denarja. Nastajajoči slovenski državni holding je za njih odlična možnost. Se spomnite vseh »globokoumnih« izjav o denarnih tokovih podjetij v začetku tajkunskih zgodb? Takrat je veljalo, večji ko je denarni tok, hitreje je mogoče namestiti svojo pipico. Denarni tok naj bi omogočal, da se vrnejo stari krediti, da se najamejo novi in da se kakšen košček glavnice vsaj začasno pretvori v zasebni denar. Ki potem izgine v tujino, še toliko lažje, če se to sicer ve, pa se ne sme povedati, zaradi tajnosti zasebnih informacij ali česarkoli. Če bi se že na samem začetku sankcionirala tovrstna mešetarjenja, bi v Sloveniji ostalo več denarja. A nekaj kupčkov je še ostalo in treba bi jih bilo čuvati. Morali bi se vsaj malce dotakniti starih igralcev, za katarzo, in reči, ni bilo prav, in morali bi preprečiti, da bi se pojavili novi. Saj jih ni težko prepoznati, preden prevzamejo funkcije, so prijazni, leporečijo, a potem (to se hitro zgodi) se jim zasvetijo oči in marljivo vodijo dvojno knjigovodstvo, eno zase, eno za javnost. Sam celo v svojo moralo ne verjamem, pričakujem, da bo država tudi mene ustavila, če bom kršil zakon, in pričakujem, da bo vzpostavila nadzorne institucije, ki bodo takšna dejanja preprečila posameznikom z veliko politično močjo. Kajti, kogar ne ustaviš, se slepi, da ne dela nič narobe.

Pred leti ste delali raziskavo o povezavi med rastjo razreda slovenskih menedžerjev in padanjem etičnosti v vodenju organizacij. Kaj je pokazala?

Postavlja se zanimivo vprašanje, kako se tržno zaposleni, menedžerji in delavci, etično obnašajo do svojih sodelavcev in strank v primerjavi z javnimi službami. Če rečem zelo grobo, so rezultati nakazali, da več ko je tržnega pritiska v njihovem delovnem okolju, bolj so na udaru etične presoje. Kar preprosto pomeni, da je trg v načelu mehanizem, ki rad oddalji skrb za skupnost in poveča željo po egoizmu.

Veliki najprej rešujejo sebe, ne pa Grčije. Slovenija bo na vrsto prišla čisto na koncu, denarja ne bomo dobili zato, da bi z njim financirali razvoj, pač pa za reševanje grehov velikih.

Lahko potegnemo analogijo z družbo? Bolj ko je družba tržno naravnava, bolj ko se politika uklanja kapitalu, manj pomembna so etična vprašanja.

Točno tako. Trg ne pozna meja etičnih pravil, zato bi morala druga stran – politika, država, skupnost – ta nagib k podivjanosti trga ustavljati. A odgovornost je tudi na strani tistih, ki imajo izvršno moč v politiki, na vladi, ministrih, poslancih, sodnikih. In če ti ob kršitvah ničesar ne ukrenejo, se trg sam po sebi ne bo obnašal etično. Trg se seveda ne sme ustavljati zato, ker smo ljudje preveliki egoisti, temveč zato, ker smo vsi hitro zaslepljeni s preveliko močjo, tržno ali politično. Izvršna moč politike bi se morala omejevati z organi nadzora. Politika namreč hitro podivja, hitro se pojavi kak komandant, ki je prepričan, da je edini poklican za rešitev vseh težav in da njegovi nasprotniki prej ali slej spadajo pred zid. Tudi diktature in avtokracije kot družbe lahko dobro funkcionirajo, a ne za vse, za red in mir je treba žrtvovati svobodo, pa še kakšno življenje. Janša je pravzaprav zelo zanimiv človek naše politike in kulture, po eni strani je tako stereotipen, hkrati pa inteligenten, skrajno preračunljiv, znotraj svojega kroga pravil igre in razmišljanja. Postavlja se zanimivo vprašanje, kako njegov pristop vodenja družbe odzvanja v slovenski kulturi, ali so mu ljudje naklonjeni ravno zaradi njegovih karakternih potez in koliko je takšnih, ki si želijo močnega voditelja. Ni jih malo, moč fascinira. Torej, Janši nočem odvzeti opravilne sposobnosti za vodenje, ampak način, kako vodi stvari in predvsem, kako vse skupaj vodi njegov dvor, me je globoko razočaral. Za vodenje sistema države pač ne uporabljajo racionalnega pristopa. Uporabljajo emocije, ukaz in kadrovsko listo, zahtevajo se enotnost, vdanost, lojalnost, ubogljivost. Ta naj bi bila še posebej pomembna v času krize. V času krize naj bi bili tiho in korakali, v času prosperitete pa bomo mogoče lahko kaj pogostoleli in poščebetali zraven, tako ali tako nas ne bo nihče poslušal. To niso demokratične zahteve, videti je bolj fevdalno, fanatično, tudi viteško.

Pozabili ste, da si prizadeva hkrati vzpostaviti večinski volilni sistem, kjer bo vladanje bolj enostavno, recimo bolj monoteistično.

Obstaja mednarodna političnoekonomska hipoteza, kakšne države si ponavadi zaželijo večinskega sistema. To naj bi bile države, ki so opustile včasih težavni korporativni način upravljanja, ki smo ga v Evropi razvili v zadnjih 300 letih in ki ima svoje dobre in slabe strani. Če takšno dogovarjanje opustiš, si narediš bližnjico v večinski volilni sistem. In mi, pravzaprav kar sredozemski del EU, smo ponekod že na poti do te nejasne rešitve. Izbrisali smo polje usklajevanja med različnimi skupinami, interesi, posamezniki, stroko, politiko, na prizorišču so ostale samo še stranke in država s težnjo po komandnem upravljanju. Vzpostavlja se dizajn za ameriško državo. Sever celinske Evrope pa še uspešno vztraja v neokorporativizmu, ki ne potrebuje individualno tekmovalnega trga dela.

ZDA so uspešne.

V nekaterih stvareh, v nekaterih pa ne. Vsi Slovenci bi imeli doma ameriško uspešnost, z njihovimi filmi vred, ameriške neenakosti pa ne. Tudi zato protestiramo. Protestiramo, ker skupaj z ameriškim dizajnom vrednotenja in upravljanja gospodarstva in družbe dobivamo tudi večjo neenakost. V slovenski kulturni mentaliteti je neenakost hitro sramotna. Tudi preveliko premoženje je sumljivo. Kdaj začnejo Slovenci žužnjati? Ko se kdo dvigne nad njih za dva razreda. Sprejemljivo razmerje med skrajno spodnjim in zgornjim slojem je v Sloveniji nekako ena proti tri ali štiri, na Portugalskem, ki je seveda zgodovinsko močna država z zanimivimi stranpotmi, pa je tudi razmerje ena proti sedem še vedno sprejemljivo. To je zelo velika razlika, zato pri nas hitreje začnemo protestirati proti socialni neenakosti. Če se vrnem, želimo si ameriško življenje, vendar odklanjamo ameriško različico kapitalizma. A če bomo nadaljevali v tej smeri, bomo dobili celoten paket, šibko državo, močne stranke, bipolarnost političnega sistema, bipolarnost medijev, totalno fleksibilen trg dela. In to je tudi cilj nekaterih.